Ne brskaj tuki!
To je zaseben dnevnik, ki te nič ne briga!!!! Takoj stran!

OKTOBER 2001

7. oktober

Ata in mama sta odpeljala staro mamo in starega ata v dom upokojencev. Menda na poizkušnjo, za deset dni. Če jima bo tam všeč, potem ostaneta za vedno. Pomagali smo jima spakirati dve potovalki oblačil. Tam so oblačila pobrali, ker bodo na vsa našili imena in priimke. V domu namreč tudi operejo perilo, pa bi se nemara zamešalo z ostalim perilom, če ga ne bi označili. Stara mama in stari ata imata svojo sobo, stranišče pa si delita z neko gospo, ki ima sobo poleg njune. Kopalnica je skupna za celo nadstropje, ogromna, z ročaji vseh vrst. Seveda, marsikateri "gojenec" doma se ne more več sam skopati, pa mu pomagajo bolniške sestre ali kak prostovoljec, ki je prišel pomagat starim ljudem, namesto da bi šel k vojakom.
Stari mami je v domu všeč, atu pa ne preveč, četudi ni mogel več iz hiše na vrt, ker na vrt njune hiše vodijo stopnice, ki jih z vozičkom ni mogel prevoziti. Stara mama si pri hoji pomaga z berglami in tudi hrani se težko in počasi. Vem, da bodo v domu lepo skrbeli zanju. Moj ata in mama se malo čudno držita. Nekako sram ju je, da sta zapustila stare starše.
Onadva še ne kažeta znakov staranja, če ne štejem sivih las, ki jih mama pridno prekriva z obilo raznih barv (trenutno je kratkolasa blondinka) in nekaj gubic.
Me prav zanima, če ju bom tudi jaz nekoč odpeljal v dom upokojencev ali pa bosta odšla kar sama. Hm. Ko si majhen, te vlačijo v vrtec, potem hodiš v šolo, potem v službo in nazadnje te spakirajo v dom upokojencev, kjer se vse odvija po vnaprejšnjem urniku. Vse bolj se mi zdi, da so tale šolska leta še najboljša - vsaj med počitnicami, ko si urnik uredim po svoje.
Malce mi je čudno pri srcu. Verjetno bosta ostala za vedno. Pisal jima bom. Zagotovo.

9. oktober
Bil na obisku pri Gregorju in Jakobu, ker sem jima moral vrniti CD s simulatorjem letenja - tistim, kjer se lahko zabiješ v WTC v New Yorku. Simulator je trenutno zelo popularen tudi med sošolci.
Vstopim, pa zagledam njuno mamo, vso v praskah po obrazu! Včeraj je doživela kolesarsko nesrečo! Peljala se je, nič hudega sluteč, proti središču mesta, po rdeče obarvani kolesarski stezi. Malo pred križiščem pri stari cerkvi jo je prehitel mulc in se verjetno s pedalom zataknil v njeno krilo, da je padla po pločniku. V trenutku je pomislila: "Ali so vse moje kosti še cele?" počasi vstala in pobirala kolo, medtem pa je mulc na kolesu zasikal:
"Kwa se pa vozte po sredi kolesarske steze!!!"
"Se čisto lepo vozim, kjer je treba! Kaj nisi mogel pozvoniti, preden si začel prehitevati?" mu je odvrnila, praske na njenem obrazu pa so se obarvale s krvjo. Nekaj mimoidočih se je ustavilo in opazovalo prizor.
"Nimam zvonca!"je odvrnil.
"Pa bi vsaj kaj zaklical, saj zdajle ti jezik lepo teče!" je dejala mama in si z robčkom brisala kapljice krvi.
"Preden se odpelješ, mi napiši naslov, če bo kaj hujšega - da te lahko pokličem!" mu je dejala in iskala robce po torbi.
"Pa kaj še!" ji je zabrusil mulc in oddirjal proti mestu. Ljudje so se počasi razhajali, ona pa je stopila k bližnjemu kiosku s sladoledom, kjer je prosila za kozarec vode, da si je za silo očistila obraz.
Pa kaj je s tem folkom??? Toliko butcev se je tedaj sprehajalo mimo, toliko avtomobilistov je šlo mimo, pa nihče ni vprašal Gregorjeve in Jakobove mame, če potrebuje pomoč.
A mora past avion na stolpnico, da se folk zbudi in pomisli, da si moramo pomagati med sabo?
To me je spomnilo na dogodek, ki ga je doživel lansko zimo moj stric Zlatko. Bilo je nekaj dni pred novim letom, ko se vsi veselijo, hodijo po nakupih in pohajkujejo po mestu. Brat se je počasi vozil skozi zasneženo in slabo spluženo mesto, ko je na pločniku opazil napol sedečo žensko, mimo katere so se valile množice pešcev, ki so se pridno ozirali stran, da je ne bi zagledali, pijanke grde pokvarjene, ki se ga je tako nacedila, da ni mogla vstati! Vsaj tako so mislili. Stric Zlatko pa je ustavil, da pogleda, za kaj gre. Stopil je k ženski, ta pa ni bila niti slučajno pijana. Na pločniku ji je tako nesrečno spodrsnilo, da si je zlomila nogo in nihče se zanjo ni zmenil.
Fino.
Nihče se ne zmeni za nikogar. Nihče se kaj dosti ne zmeni za tiste otroke, ki vsak dan stopajo na mine, pa za tiste, ki šivajo plišaste medvedke na Kitajskem, pa za tiste, ki prav tale trenutek jočejo nekje pod šotorskimi platni v Afganistanu in prav zdajle poslušajo strašne poke bomb, ko treščijo na zemljo.
Nas ne zanima, kajne, dokler se to ne dogaja v naši hiši. In če rečem, da bom vse pobil, mi mama reče, da spet zganjam politiko in da naj se že odločim, kako bom na svetu delal dobra dela in ne, kako bom vse hudobne ljudi pobil, ker nasilje vedno rodi samo novo nasilje. Prav. Obljubim: če na cesti zagledam nekoga, ki se je poškodoval, mu bom priskočil na pomoč ali po mobiču poklical policijo in reševalce. Ne bom šel mimo kot da se ni nič zgodilo. Ne bom pogledal stran. In ne bom pasel zijal.
To je najmanj, kar lahko storim.

10. oktober
Popoldne nas je obiskal mojster za strehe. Splezal je na streho in ugotovil, da so strešniki fuč. Zamenjati jih bo treba pred zimo. "Čimprej!" je dodal.
Še sreča, da lahko oče vzame kredit v banki! Prekrivanje strehe ni mačji kašelj!
Pa je šel papa! moj smučarski tečaj, ki so mi ga obljubljali! Heh, pa drugič.

12. oktober

Vsak dan po končanem pouku sva z Evo par uric sama doma. Ta čas izkoristiva - jaz za špilanje in Eva za gledanje videokaset. Danes okrog treh je pozvonil telefon in oglasila se je atova sodelavka, ki ji je pred nekaj dnevi popravljal vodovod, ker ji je puščal kotliček v WC-ju.
"Živjo! A danes spet prideš?" je čivkala.
"Eeee! Ja, ne vem, no," sej zastokal, ker je moj glas očitno zamenjala z atovim.
"Pridi, no, pripravila ti bom okusno malico! Nekaj je narobe s štedilnikom. A prideš?" je čivkala dalje.
Kaj je zdaj to?
"Eeee, hm, tukaj Župca! Najbrž iščete mojega očeta. Ni ga še doma!"
Bum! Zveze je bilo na mah konec! Kaj je zdaj s to malico in popravljanjem gospodinjskih pripomočkov? Stara se je zatreskala v mojega ata?!?!??? Moje roke so postale potne. Kaj se grejo ti tastari?

Malo sem sedel, da bi si opomogel od presenečenja in na mizi pogledal, kaj vse sem danes prinesel iz poštnega nabiralnika. Glej, glej, rožnata ovojnica, naslov napisan na roko, naslovljen na našo mamo. Hehehehe! Nisem zaman gledal ameriških limonad in vohunskih filmov! Pristavil sem lonček z vodo na plin in ko se je pričela iz lončka dvigovati para, sem približal ovojnico, ki se je prav kmalu brez težav odlepila. Ugasnil plin. Izvlekel papir iz ovojnice.
Na njem je pisalo:
Tisoč poljubčkov za mojo drago miško.
Kako gre najini Evici? Je zdrava? Nisem je videl, odkar je bila v bolnišnici, kjer so ji končno vrnili vid in sluh.
Alex

Aaaaaaaaaaa! Kaj je zdaj to? Nekdo je zatreskan v mojo mamo! Kako je to mislil: NAJINI Evici? Saj Eva je vendar moja sestra.
- premor za reklame -

Malo se hecam. Treniram pisanje limonad, ker bom morda scenarist, ko bom velik.
Nobena ženska ni klicala in nikakršnega rožnatega pisma ni bilo v nabiralniku.
Moj oče ne hodi popravljat vodovoda sodelavkam. On hodi na rekreacijo s prijatelji. In mama ne pozna nobenega Alexa. S prijateljicami hodi na kavo in v gledališče in na razstave. In nihče ne bi mogel biti zaljubljen v žensko, ki pokadi škatlo čikov na dan. Blek. In ki vsak teden spremeni barvo las. Naslednji teden bo zagotovo podobna Piki Štumf.

Sploh pa bi morali naši filmarji tožit tipe od španskih nadaljevank, ker so jim ukradli idejo s slepo punco! To smo pri nas že zdavnaj ponucali na filmu: Kekec je ozdravil Mojco z nekaj kapljicami zdravila, potem ko je Pehto, ki je visela nad prepadom, prislil, da mu ga je izročila. Napet film, ja!

14. oktober
PRIDNI LJUDJE POTREBUJEJO ZA DELO RED, GENIJI OBVLADUJEMO KAOS!
To je napis, ki sem si ga natipkal in natisnil in nalepil na vrata moje sobe po tem, ko je mama od 11.15 do 11.45 godrnjala in cvilila in robantila glede prahu, razmetanih knjig ter smrdljivih nogavic v moji sobi.
Ne vem zagotovo, če bo nasedla. Najbrž me sploh nima za genija. No… to se bo še pokazalo in potem, ko bom sprejet med častne člane švedske akademije znanosti in umetnosti - takrat ji bo žal!!!

Popoldne obiskali staro mamo in starega ata v domu. Stari ata je užaljen, ker misli, da bi še vedno s staro mamo lahko živela doma, kjer bi mu ona kuhala čajčke in ga crkljala sem in tja. Pa ne more, ker je ravno tako uboga kot on. Sprehodili smo se do terase in malo klepetali. Držal sem se modro in prijazno kimal in povedal, da je v šoli kar v redu. Dolgčas jima je. Pa imata vsaj svojo televizijo. Nekoč je stara mama pletla šale, nogavice in rokavice, zdaj pa je roke ne ubogajo več. Stari ata je silno rad reševal križanke. Cel kup slovarjev in leksikonov ima s seboj v domu, a kaj, ko ga roke ne ubogajo več in ne more zapisovati črk v tiste majhne prostorčke v križanki. Vsaj televizijo imata in nekaj novih znancev, ki sta jih spoznala v domu.

Za domače branje moram prebrati Malega princa! Le kje ga imamo? Najbrž ga ima Eva v svoji sobi. Mali princ je vendar pravljica! Nekoč, ko sem bil še precej majhen, mi ga je mama brala, pa se ne spomnim več natančno, za kaj gre v zgodbi. Le to vem, da je bil pisatelj vojaški pilot med drugo svetovno vojno.
Hm, le zakaj moramo prebrati pravljico? No, ja, dobrodošla sprememba po Prešernu in Kosmaču, to pa že! Saj Kosmač še gre, Prešeren je pa totalno zatežen tip in skoz samo nekaj joka. Danes bi ga zagotovo zdravili z antidepresivi.

21. oktober

Ko bom velik, bom potujoči prodajalec vrtnih palčkov. Mirno življenje in take reči. Če bo še kaj vrtov, kjer bi jih lahko imeli, tiste smešne vrtne palčke. Če si ne bomo toliko zasvinjali zemlje, da bo povsod sama puščava. Če ne bomo doživeli atomske vojne, kamor sodi še atomska zima. Potem bo folku malo mar za vrtne palčke.

Jutri pišemo kontrolko iz angle. Nepravilne glagole.
LOSE LOST LOST
Tega si ni bilo težko zapomniti! LUZER ali zguba. Jaz ne mislim bit zguba. Pisal bom štiri, sem se že odločil. Za pet tako ne znam nikoli, ker je v moji naravi, da se vedno malo zmotim. Za prodajalca vrtnih palčkov ni tako strašno, če se sem in tja malce zmoti, kirurg pa tako ne bom. Sem preveč štorast z noži in šivankami.

23. oktober

Preklet komar zahojen! Spat sem šel ob pol desetih, malo prelistal Življenje in tehniko in ob desetih že spal kot dojenček. Ob pol enajstih sem se zbudil, ker me je srbela roka. Nimam pojma od kod se je znašel komar konec oktobra v moji sobi! Nisem mogel spati, odprl dnevnik in začel pisati:
Preklet komar zahojen! Spat sem šel ob pol desetih, malo prelistal Življenje in tehniko in ob desetih že spal kot dojenček. Ob pol enajstih sem se zbudil, ker me je srbela roka. Nimam pojma od kod se je znašel ta komar konec oktobra v moji sobi! Nisem mogel spati, odprl dnevnik in začel pisati:
Preklet komar zahojen! Spat sem šel ob pol desetih, malo prelistal Življenje in tehniko in ob desetih že spal kot dojenček. Ob pol enajstih sem se zbudil, ker me je srbela roka. Nimam pojma od kod se je znašel ta komar konec oktobra v moji sobi! Nisem mogel spati, odprl dnevnik in začel pisati:

Ne ljubi se mi več ponavljat! Torej: Nazaj dobil kontrolko iz mate - lepa trojkica. Jutri dobimo nazaj kontrolko iz angle, ki bo gotovo štirica. Včeraj bil vprašan kemo in dobil cvek. Pozabil sem, da bom vprašan!!! Nekje se moram pozanimati, kako je s temi točkami za vpis v srednjo šolo. Na ekonomski srednji se menda kar tre punc!!! Skoraj nobenega fanta! Če pridem tja, bom praktično brez konkurence in poleg tega punce ne zafrkavajo tako kot fantje.
Ko končam srednjo ekonomsko, bom tajnik pri kakšni prijazni direktorici, ki me bo s seboj jemala na službena potovanja, da ji bom nosil prenosni računalnik.
Ampak najprej se moram pozanimati, kako je s točkami. Kakšne ocene sem že imel lani?
Joj, matematika dvojka, večinoma pa trojkice. Morda bi moral začeti bolj redno pisati domače naloge? Pa ne danes. Ura je že skoraj polnoči. Torbo bom pripravil zjutraj.
Aja! Enkrat bom stehtal tole mojo torbo in se pritožil na ministrstvo za zdravsto! Stavim, da je pretežka in škodljivo vpliva na razvoj mojih kosti in hrbtenice.

Zdi se mi, da me Nina sploh ne mara več. Eh… saj je veliko punc na svetu! Bom že preživel!

Še tri dni šole in potem špilanjeeeeeeeeeeeeeeeee in počitnice! Vmes naju bodo z Evo malce zamorili z obiskom grobov naokrog po Sloveniji. Moji mami se zdi posebej imenitno, da si na predvečer vseh svetih ali dneva mrtvih ali na noč čarovnic lahko obleče dolgo črno žametno obleko, čeznjo si ogrne črn plašč in na glavo povezne črn klobuk. Okrog oči se namaže s črno barvo in ustnice in nohte si pobarva črno. Menda si domišlja, da je gospa Adams! Ata ob takih priložnostih samo vzdihuje. Saj tako nima smisla - pri moji mami že ne - da bi jo prepričeval, da tole ni pustna zabava! Na srečo je že tema, ko se odpravimo na veliko mestno pokopališče, kjer gori na tisoče sveč in svečic. Podnevi bi me bilo sram hodit naokrog s tako mamo.

Samo še tri dni! Jupiiiiiiiiiiiiiiiii! Komaj čakam!!!

24. oktober

V šoli sem bil tako zaspan kot že dolgo ne. Med športno bi najraje namesto trebušnjakov napravil en polurni ležnjak.
O, fuj, kak dan v moški garderobi prav sumljivo zaudarja po starih štumfih! Ja, ja, zato so zdaj moderne črne nogavice, ker na belih se takoj opazi, če jih imaš na nogah več kot en dan.
Ampak pri nogavicah sem sila natančen - menjam jih vsak dan in spodnje hlače tudi.

Kaj je to? Zaspan sem, da bom zdaj zdaj z glavo treščil ob tipkovnico, pa je šele pol deset.
Še sreča, da moram samo še dvakrat zgodaj vstati.

Lahko noč, moja ljuba Nina, kjerkoli že si in karkoli že počneš! Če ne boš ti, bo pač neka druga deklica ljubezen mojega življenja.

Eh… kaj bom z ljubeznijo! Samo sekiram se zaradi tega! Špilanje je boljše! Če se ti špil sfiži, klikneš: START NEW GAME! In začneš znova.
Aja. Saj to se da mogoče tudi v življenju ponucat?
Aha. Začneš novo življenje.
Hm. Mogoče bi res moral začeti redno pisati domače naloge. To bi bilo nekaj za začetek. Po jesenskih počitnicah se moram nujno malo zresniti. Ampak zdajle še ne. Po počitnicah bo lažje. In čas bo spet prestavljen na normalen dan in noč. Zdaj v resnici vstajam ob šestih zjutraj, na kazalcih pa piše, da je ura sedem. To ni pravično!
Ne morem več pisat, ker spi

25. oktober

Stežka peljal Capija do najbližjega grma.
Potem spal celo popoldne. Komaj uspel napisati nalogo za anglo in mato.
Prebral tri liste iz učbenika za zgodovino.

Dvajseto stoletje sux.
Same vojne.
In v enaindvajsetem ni nič bolje. Vsaj zaenkrat ne.
Samo še jutri šola in potem krompirjeve počitnice!!!
Končno.

28. oktober
10.00
Vstajam. Celo uro prezgodaj, ker sem pozabil premakniti uro na zimski čas. Jo bom zdajle. Grem v kuhinjo, da si pripravim skledo čokolina. Mama že zlaga iz vrečk, kar je privlekla iz trgovine, ki je odprta tudi ob nedeljah. Pogledam v dnevno sobo. Ata spi na kavču, tevejček je bil verjetno prižgan vso noč. Iz Evine sobe se razlega Sidharta. Kaže, da Čukov ne mara več.
13.00
Goveji zrezki v omakci, riž, kumarična solata s koščki sira. Take solate že ne bom jedel!
Po kosilu še malo špilam, potem me ata nažene pod tuš. Lepo se moram obleči. Vsi gremo na obisk k staremu atu in stari mami v dom.
16.00
Starčki pred domom se nestrpno prestopajo, ker pričakujejo obiske. To so verjetno podobni občutki kot sem jih imel jaz, ko sem bil teden dni v bolnišnici zaradi škrlatinke. Ves dan sem čakal samo na to, da kdo pride na obisk.
Stari mami je v domu čisto všeč. Stari ata pa se ves čas pritožuje, da je tako kot v zaporu.
Hja… urnika se mora držati. Doma je spal do dvanajstih, pojedel kosilo, ki ga je njemu in stari mami pripeljala posebna služba, ki oskrbuje starejše ljudi s toplimi obroki, potem pa je lahko gledal tevejčka ali reševal križanke. Dokler je bil še pri močeh, je odšel na vrt in pogledal, kako rastejo jabolka. A zadnje leto tako ni mogel več sam ven. Le, če smo prišli na obisk, smo ga spremljali na vrt in ga podpirali, da ni padel.
V domu mora vstati ob pol osmih, se urediti, pojesti zajtrk, potem šele gre lahko nazaj v posteljo.
Pa saj mu ni hudega! Ampak raje bi bil doma. Toda doma ni nikogar, ki bi lahko skrbel zanj. In staro mamo ima ob sebi. Saj dolgčas mu ne more biti.
Ko bom jaz star, bom šel prostovoljno v dom, vendar pod pogojem, da bom smel s seboj odnesti računalnik in vse svoje cd-je. Drugače ne grem nikamor!

22.00
Ugasnil mašino. Jutri sva z Evo sama doma, ker imata ata in mama službo. Mama bo zagotovo vsaj trikrat poklicala iz službe in preverjala, kaj počneva in naročala, kaj naj počneva in česa naj ne počneva.
Grem brat Kamionarje.

29. oktober

Vstal ob desetih, si nakuhal pol litra čokolina in špilal do dveh, ko me je spet zgrabila lakota.
Medtem je k Evi prišla na obisk neka njena sošolka. Večji del dopoldneva sta preživeli v njeni sobi in navijali tisti trapasti bend Sidharta. Samo še to čakam, da bo Eva zatežila mami, naj jo pelje na njihov koncert!!! Upam, da je mama še vedno prava stara rockerica in jo zanima STARI rock, ne pa teli ponaredki. No… tudi kaki novejši rockerji so čisto OK. Na primer R.E.M., kar pomeni Rapid Eye Movement ali hitro premikanje oči. To je neka finta: znanstveniki so menda posneli na kilometre videotrakov s posnetki gibanja oči med premišljevanjem in v globokem spanju. Takrat, ko sanjaš, se ti menda blazno hitro premikajo oči. Kadar si pred tablo nekaj vprašan in si nečesa ne moreš priklicati v spomin, začneš zijati nekam levo navzgor… in že te nadere profesorica, češ: kaj zijaš, saj tam na steni ni napisan odgovor. V resnici je znanstveno dokazano, da z buljenjem nekam daleč levo navzgor skušaš nekaj priklicati iz svojega luknjastega spomina.
Torej, ob dveh sem postal lačen. Nekako sem uspel prepričati Evo, da je pripravila maso za palačinke. Pekel sem jih raje jaz, ker je Eva štorasta ko ne vem kaj in bi se nemara opekla. Zato pa je morala scmariti še čokoladni namaz za v palačinke. V mikrovalovki je pogrela maslo in ga zmešala s polovico škatle kakava v prahu. Njami. Ko je zmanjkalo palačink, sva kar tako lizala ostanke namaza. Jaz pred računalnikom, Eva pa na kavču pred tevejčkom.
Ata in mama sta ob petih prišla obložena z ikebanami in svečkami za na pokopališča, ki jih bomo obiskali pojutrišnjem zvečer.
Nekaj sem omenjal, da bi bilo bolje, če bi denar, ki sta ga zapravila za rože in nagnusne sveče v plastičnih škatlah, podarila rdečemu križu, pa je mama zasikala: "Kaj bodo pa rekli sorodniki?"
Hja… tisti, ki so že umrli, ne bodo nič rekli in mogoče bi jim bilo tudi prav, da damo denar raje za tiste, ki so še živi in jim gre slabo. Tisti, ki so pa še živi (sorodniki), naj se pa brigajo zase in znosijo za praznike vsak po eno karjolo rož na grobove, če jih to tako veseli.

31. oktober

Včeraj je bil nor dan. Ata je odšel na kolesarsko rekreacijo (ki se navadno konča v bližnjem bifeju), mama pa v savno (ki se navadno konča v malo bolj oddaljenem bifeju), tako, da sva imela z Evo mir ves ljubi dan! Popoldne sta prišla Gregor in Jakob. Kosilo, ki ga je skuhala mama, nam ni preveč dišalo in ker je za ta mesec še ostalo nekaj žepnine, smo si naročili pizze in špilali in se imeli super!
Danes zjutraj sta šla ata in mama še malo po nakupih, popoldne je ata prespal na kavču, mama je brala horoskope v spalnici (ali pa kakšne ljubezenske romane, kaj pa vem), Eva je navijala Sidharto, jaz sem špilal.
Ob petih popoldne nas je mama začela priganjati, naj se vendar že uredimo za obisk grobov.
Joj, spet te njene prvonovembrske finte! Res si je oblekla črno plišasto obleko, ki sega skoraj do tal, škornje z visoko peto, tudi črne… in tako dalje… do črnih nohtov. Eva ni bila dosti boljša. Tudi jaz sem se moral obleči še posebej lepo, le pri supergah sem malo goljufal in obul tastare, preluknjane, saj se ponoči tako nič ne vidi, kakšne so. Okrog pol sedmih smo uspeli s kavča spraviti še ata in smo šli.
Mama je v avtu v naročju držala lonec z belimi krizantemami, jaz sem zadaj držal dve sveči.
Eva je bila za spremembo tiho. Ata je vtaknil v radio kaseto in med vožnjo smo poslušali Toma Waitsa, Pera Lovšina in podobne tiče. Ampak moj ata bi se lahko naučil malo bolje snemati! Komad It's my life je posnel tako na glas, da so zvočniki hreščali in začela me je boleti glava.
Kmalu smo prispeli v vasico blizu mesta, kjer živimo. Ob robu vasice je pokopališče. Tu je pokopan mamin stari oče, ki ga nikoli ni videla. Umrl je namreč pol leta pred njenim rojstvom, star devetindevetdeset let. Za časa življenja je ustanovil gasilsko društvo v tej vasi in na to je moja mama sila ponosna! Med drugo svetovno vojno so vasico požgali italijanski vojaki in veliko vaščanov je konec vojne dočakalo pri sorodnikih po drugih vaseh - na skednjih ali kjerkoli. Tako tudi stari oče in stara mama moje mame. Rojstna hiša mojega pradedka pa je nekje na Dolenjskem. Tam se je reklo po domače pri Zaspanetu. (Vsaj to mi je v tolažbo, da imam počasnost in zaspanost v krvi, sem jo takorekoč podedoval, zato naj mi v šoli nikar preveč ne utrujajo, naj pohitim, ker tega enostavno ne morem!)
To vem že na pamet, saj moram to poslušati vsako leto, ko se peljemo tja.
Mama je na grob položila lonec s krizantemami, jaz sem se javil, da prižgem sveči.
Malce smo postali pred grobom, potem smo se sprehodili še med drugimi grobovi. Kar lepo. Tišina in na stotine drobnih lučk. In na nebu med oblaki polna luna! Kot nalašč za noč čarovnic. Pa nismo nobene srečali - če ne štejem moje mame.