Ne brskaj tuki!
To je zaseben dnevnik, ki te nič ne briga!!!! Takoj stran!

MAJ 2001

1. maj

Menda je mama vstala že ob sedmih. Prvič je potrkala na vrata ob devetih. Govorila je o nekakšnem izletu. Drugič je prišla okrog enajstih. Ob dvanajstih sem zlezel iz postelje. Ob enih smo pojedli kosilo, se nabasali v avto: spredaj ata in mama, zadaj Eva, Capi in jaz.
Odpeljali smo se do bližnjega ribnika in peš napravili en krog okoli njega. Capi se je povaljal v blatu. Mamo je začela boleti glava. V gostilni popili sok in se odpeljali domov. Capi je zelo smrdel, tako da nama je šlo z Evo malo na bruhanje. Na srečo pot ni bila dolga.
Danes me niso pustili špilat. Pa sem prebral Kosmačevo knjigo Tantadruj. Mislil sem, da govori o kakšnem tropskem ptiču. V resnici pisatelj pripoveduje zgodbo o vaškem posebnežu, ki so ga klicali Tantadruj. Zbiral je kravje zvonce. Hotel jih je imeti štirideset. Za vsakega mučenika enega. In želel si je umreti. Slišal je, da bo potem vse dobro, ko bo umrl. Vprašal je župnika, če bo v redu, če poišče modrasa in se mu pusti pičiti. Župnik pa mu je odvrnil, da mora umreti naravne smrti, da finta s kačo ne velja.
Jutri moram napisati obnovo Tantadruja. Prav zanima me, kje se dandanes skrivajo taki posebneži, ki niso ne za v šolo ne za v službo? So zaprti v kakšnem domu? Nikoli ne srečam kakega tipa, ki bi hodil naokrog ovešen s kravjimi zvonci. Po svoje je dolgočasno, da smo vsi oblečeni enako in se vsi podobno obnašamo in vsi poslušamo isto muziko.
Zakaj na primer, se ne bi v četrtek prikazal v šoli z dvema različnima čevljema in saksofonom na rami? Med odmorom bi malo igral nanj. Oblečen bi bil v indijski sari, še posebej, če bo še vedno tako vroče kot je bilo danes.
Ja, seveda! Vsi bi se mi režali in učiteljica bi me poslala domov zaradi neprimernega obnašanja.
Prav. Bomo pa vsi enaki. Vsi bomo igrali kitare in vsi bomo imeli v levi nosnici uhan in se vsi obrili po glavi.
Važno je, da si ENAK, da ne izstopaš. Meni se zdi to brez zveze. Zato pa je tak dolgčas na svetu, ker hočejo bit vsi enaki.
No, ja, tudi jaz si včasih želim biti ENAK. Še posebno danes, ker je moja kumara še vedno vijoličasta, četudi se je nisem že dva dni pritaknil, le s kremo si jo mažem. Če sem ENAK, se višnjev nos manj opazi.

Ob sedmih je klicala stara mama in spraševala, če smo obesili zastavo. Pozabili, kajpada. Jo bomo za naslednji praznik.

2. maj

Tastara dva sta čisto ponorela z družinskimi izleti. Danes smo vstali že ob devetih in se oboroženi s sendviči, čokolado in vodo v plastenkah odpeljali na Gorenjsko. Zavili smo na Jezersko in z Evo sva se na cesti, ki se vzpenja ob Kokrici, kar pošteno naovinkala. Ata je medtem bentil, da smo spet prepozno šli, pa da ga nič ne briga, če nikoli več ne gremo z njim in da naj že dava mir tam zadaj.
Od Jezerskega dalje pa peš.
Aja, še to moram omeniti, da si je mama od Eve spet sposodila pet jurjev, tako, za vsak slučaj in da je ata spotoma na bankomatu dvignil petnajst jurjev. Omenjam zato, ker je tole pomemben podatek za današnji razplet dogodkov.
Avto smo parkirali ob gozdni poti, si nataknili gojzarje, vrgli odvečno kramo in denarnice v prtljažnik in se odpravili navzgor, proti Čedci, okoli sto trideset metrov visokem slapu. Med potjo smo bili precej tiho, ata in mama sta sopihala kot stari predvojni parni lokomotivi. Ja, ja, v gorah se vidi, kdo preveč zabušava na kavču in kadi kot Turek, hehehe.
Po pravici povedano, tudi sam nisem ne vem kako veselo korakal med grmičevjem, Eve pa najraje sploh ne bi omenjal, ker je celo pot spraševala, če smo že prišli in če bomo še dolgo hodili in da ona ne more več in če bo kmalu odmor za malico.
Bili smo nekako na tričetrt poti, ko nam je na pomoč priskočilo vreme. Nad vrhovi gora so se pričeli zbirati temni oblaki, tu in tam smo med šumenjem slapa zaslišali oddaljeno grmenje.
"Tule bomo malo sedli!" je odločil ata in nihče se ni pritožil. Sedli smo po skalah in se mastili s sendviči, pili vodo in si razdelili čokolado. Glava družine (ata) je odločil, da se raje vrnemo v dolino, da nas ne preseneti kakšna nevihta.
Nevihte so v gorah sila neprijetna reč in zapodili smo se nazaj v dolino. Čim smo se obrnili proti dolini, so začele padati prve kaplje. Ni bilo hudega, a do avta smo vendarle prišli že kar lepo mokri.
Ata je vtaknil ključ v ključavnico avtomobila in rekel:
"Hej, nekdo je vlomil v avto!" Ključavnica je bila zares malce polomljena, a vse v avtu je bilo na svojem mestu. Prav čudno, res. Odprli smo prtljažnik, da vzamemo superge in se preobujemo. Vse na svojem mestu. Ampak atu se je vse skupaj le zdelo čudno, četudi je mama rekla, da si najbrž samo domišlja in da bi tat vendat kaj ukradel, če bi že vlomil v avto. Ata je odprl denarnico. Vse na svojem mestu, kreditne kartice, stari računi, listki s telefonskimi številkami - vse, razen denarja, tistih petnajst jurjev, ki jih je zjutraj dvignil na bankomatu.
"A bejž, no! Gotovo imaš denar v katerem od žepov!" je dejala mama in se mu smejala. Ata je pregledal vse žepe na hlačah in vse žepe na vetrovki, a o denarju ni bilo ne duha ne sluha. Potem še mama poišče med kramo v prtljažniku svojo denarnico - v kateri naj bi bilo tistih pet jurjev, ki si jih je zjutraj sposodila pri Evi. Pogleda vanjo… in… vse na svojem mestu, kreditne kartice, stari računi, listki s telefonskimi številkami prijateljic - vse, razen tistih petih jurjev.
Ne bom omenjal vseh imenitnih besed, ki sem jih med vožnjo domov slišal od ata in mame in ki jih sam niti pod razno ne smem nikoli uporabljati, niti takrat, ko dobim slabo oceno ali ko mi Eva ves dan mori.
Zaključek današnje zgodbe: zaradi vloma v avtomobil so za ta mesec vsi nadaljni izleti odpovedani.
Hvala bogu.
Spet bom lahko v miru špilal.

Mozolj se manjša. Pred spanjem ga bom še enkrat namazal s tisto čudno kremo. Za vsak slučaj. Sicer v maže ne verjamem. To so v glavnem same reklamne finte.

3. maj

Seveda sem včeraj pozabil napisati obnovo Tantadruja. Kako ne bi, ko pa sem bil popolnoma izmučen od izleta v gore. Saj smo zagotovo hodili najmanj eno uro! Na srečo je na obnovo pozabilo še pol razreda in imamo zdaj čas še do ponedeljka. Mozolj se še malo vidi, ampak ne več toliko. Mislim, da Nina ni nič opazila.

10. maj

Upam, da bom matematiko pisal dve. Za kemijo sem fasal eno in doma raje nisem nič povedal. Zemljepis sem dobil pet in povedal stari mami. Dala mi je čuka.
Sicer to sploh ni pomembno. Še enajst dni, pa gremo na Bloke. Cel razred! Za pet dni!
Noro!
Ne vem še, s kom bom spal. Z Nejcem ali pa z Martinom ali pa z obema. Upam, da bo Boriz spal na kakem drugem koncu doma. Na žalost ne smemo spati s puncami. Jaz bi spal z Nino. Samo ne vem, če bi ona spala z mano.
Jutri moram mamo prepričat, da nujno rabim nove spodnje hlače. Menda ne bom letal po domu v starih gatah!!!
Aja, tudi učili se bomo.
Predzadnji večer bo ples v pižamah.
Ojej! Hočem novo pižamo! Stara mi je že zdavnaj premajhna. Nove mi že dolgo niso kupili, ker najraje spim kar v majici.
Sploh ne vem, kaj težijo s plesom v pižamah - to je za dojenčke!
Glavno, da ples bo… oh… če bi Nina hotela plesati z mano… oh… Nina!
Jaz jo imam tako rad, da bi jo kar pojedel. Njami, dobra Nina… dobra od nog do glave…

13. maj

Ugotovil sem, da smo srečna družina! Še posebej zdaj, ko so tudi ob nedeljah odprte velike veleblagovnice. Z Evo sva še spala, ko sta ata in mama že oddrvela po nakupih. Ravno vstal sem, ko sta se vrnila. Miza se je šibila pod dobrotami iz bližnje velikanske štacune, ki nam vsak teden pošilja na dom slike slastne šunke, sokov in športnih copat. Ampak ti barvni letaki niso dobri niti za solato zavit, pravi mama in jih takojci vrže v smeti.
Torej, na mizi so bili sokovi, salame vseh vrst, čips, vanilijev jogurt za Evo, sadna skuta zame, tri vrečke arašidov, pečen piščanec, na kile banan in čokolino. Hvala bogu. Ves teden sem bil brez čokolina!
In smo se basali do dvanajstih. Ata je nekaj hrane odnesel na razna skrivna mesta v kleti, ampak z mamo nimata sreče pri skrivnih mestih, ker jih z Evo hitro odkrijeva. Prav zanima me, kje je novo skrivališče za čokolado. Na starem mestu je ni več niti za vzorec. Morda bom to raziskal jutri, preden se ata in mama vrneta iz službe.
Da, odkar je v bližini našega doma velika samopostrežna trgovina, smo res srečna družina! In lahko si izmišljamo, kateri pralni prašek bomo uporabljali. Tak za belo perilo ali takega za še bolj belo perilo ali tistega za najbolj belo perilo ali pa onega, ki ima v vrečki še zlato uro iz plastike, ki zelo hitro crkne.
Mama in ata se že ves teden ne pogovarjata drug z drugim. Le kaj jima je?

Jutri imamo šolski zdravniški pregled. Mama me je nagnala pospravit sobo in pogledat, če so še kje kakšne sveže nogavice in čiste hlače. In čevlje moram očistiti. In nohte na NOGAH mi je pogledala.
Pa saj mi menda zdravnica ne bo gledala nohtov???

Šole imam pa čisto zares poln kufer! Še sreča, da gremo naslednji teden na Bloke. Tam nam menda ne bo treba pisati kakega testa!!!

Upam, da zjutraj ne bom zaspal. Upam, da ne bom pozabil zdravstvene kartice. Upam, da se ne bo treba slačiti pred ženskami iz razreda. Upam, da bo Boriz zbolel in ga sploh ne bo na pregled. Stalno me zafrkava zaradi mozoljev in zaradi Nine. Upam, da se ne bo treba pred zdravnico sleči DO GOLEGA. Tam spodaj sem že precej poraščen. Pravi dedec sem že, na žalost pa Nina tega sploh ne opazi.

14. maj

Punce so bile prve na vrsti. Problem z razkazovanjem pred njimi je torej odpadel.
Najprej nas je sestra odpeljala v večjo sobo in nas začela poučevati:
- če bomo kadili, bomo umrli;
- če bomo pili alkohol, bomo umrli;
- če bomo spolno občevali brez zaščite, bomo umrli.

O.K. Preostane mi edino to, da umrem od starosti.
Ko je sestra vprašala, če kdo kadi, so nekateri začeli neumno gledati skozi okno. Pha, čisto dobro vem, kdo je že poskusil!!!
Ko je vprašala, kdo še ni poskusil alkoholnih pijač, samo se javila samo dva. Hej, ali je morda NENORMALNO, če se ti okus alkohola grauža?
Če je kdo že imel spolne odnose, je pozabila vprašati. In kondomov ji je zmanjkalo, pa nam ni mogla pokazati, kako se jih uporablja. No, saj to je že enkrat pokazal Boriz. Prinesel jih je nekaj v šolo in jih napihoval kot balončke in punce so cvilile.
Kmalu po predavanju sem bil na vrsti. Sleči sem se moral do spodnjih hlač. Sestra mi je zmerila pritisk, višino in težo. Spraševala je, če je kaj alkohola v družini. Sem rekel, da ne. no, tu in tam spije ata kakšno pivo, pa včasih pride domov v rožicah, to je pa tudi vse. Ne popiva vsak dan, tako kot nekateri očetje, ki jih poznam. Včasih popivajo tudi kakšne mame. Ampak mame menda popivajo bolj na skrivaj. Cuknejo kak likerček za boljšo voljo. Ne bi vedel iz glave. Moja mama je mahnjena na čokolado in kavo in cigarete.
Fuj! Ko bi z atom že nehala kaditi!
Končno sem prišel do zdravnice, ki pa je ugotovila, da sem zdrav. Pa da naj pazim na držo in da verjetno precej časa preživim pred računalnikom. Jaz? Preveč? Kvečjemu premalo!!!

19. maj

Pojutrišnjem gremo!!! Danes smo se cela družina odpravili v velikanski nakupovalni center in iskali poceni nogavice zame. Sprehodi po nakupovalnih centrih so mučenje prve vrste! Eva se ustavlja pred izložbami trgovin z igračami, mama sili v trgovine s čevlji in cunjami, ata moraš za rokav vleči od izložbe z lovskimi potrebščinami. Edino trgovina z računalniško opremo je bila zanimiva, pa tista s CDji. Ata sem nasral, da mi je kupil nove slušalke. In po dveh urah mučenja smo našli poceni nogavice. Eva se je vso pot nazaj drla, da njej nismo kupili nič in da hoče na koncu leta rolarje, ker jih imajo že skoraj vse sošolke.
Jutri začnem pakirati. Kak CD moram vzeti s seboj. To je še najbolj nujno.

20. maj

Ura je pol dvanajstih. Pred eno uro sva z mamo spakirala. Pol v nahrbtnik, pol v potovalko. In gumijaste škornje v plastično vrečko.
Najprej sva spakirala vse, kar je pisalo na seznamu:

1. Potrjena zdravstvena kartica
2. Obutev: copati, superge,škornji
3. Trenirka, hlače
4. Anorak
5. Kratke hlače in kopalke
6. Pulover
7. Pet majic s kratkimi rokavi
8. Pet kompletov spodnjega perila
9. Pižama
10. Pet parov nogavic
11. Toaletne potrebščine
12. Dve brisači
13. Dva zavitka papirnatih robčkov
14. Vrečka za perilo
15. Družabne igre, knjiga, peresnica
16. Nahrbtnik
17. Denarnica s tisoč tolarji
18. Svetilka
19. Lonček Cedevite
20. Krema za sončenje in sredstvo za zaščito proti klopom.

Za družabno igro sem vzel tarok karte. Zakaj potrebujemo baterijsko svetilko, mi ni čisto jasno. Mogoče na Blokah velikokrat zmanjka elektrike?
Bomo videli. V potovalko sem natlačil še pet Cdjev: Gojca, Stinga, KlemenaKlemena, AliEna (rad imam burek, tisti na Cdju, pa tudi tapravega) in Pearl Jam.
Sploh ne morem zaspati.
In s kom bom v sobi?
To me res malo skrbi. Da le ne dobim Boriza v sobo, potem se bo vse lepo izteklo.
Hm… če se bo Nina mazala s sredstvom proti klopom… ali to tudi moške odganja? Jaz bi bil rad njen klop! Prisesal bi se nanjo in je ne bi nikoli več izpustil!!!

29. maj

Bloke so bile tako naporne, da sem še zdaj čisto preč! Ponoči nismo kaj prida spali. Ker nas šičke niso pustile k puncam (Na to nas je razredničarka opozorila že pred odhodom, ko je s prstom pokazala na plakat, ki prikazuje oploditev ženskega jajčeca s semenčico - da ne bo dovolila nočnih obiskov pri puncah), so vso noč peli mobiči, ker smo jih po mobičih klicali v sobe na drugi strani doma. In one nas. Mene seveda ne, ker ga nimam.
Ob desetih zvečer naj bi bili vsi v posteljah. Res smo bili. Ko pa so šičke šle v jedilnico na večerni posvet, smo Nejc, Martin in jaz igrali tarok. Do enih, včasih do dveh zjutraj.
Nekaj posebnega je bil ples v kleti doma. Upravnik doma dovoli podpisovanje po zidovih kleti. To je O. K. Zato pa ni bilo v redu, da so nekaterim dovolili navijati rave… rave bi še prebavil, potem pa je Anja iz sedmega c prinesla CD od Sebastjana.Groza! Punce so cvilile in densale kot ubrisane in Anja je pričela plesati kot kakšna barska plesalka. Malo je manjkalo, da ni odvrgla vseh cunj s sebe - to ji je preprečil učitelj in jo odpeljal v sobo.
Gojzarji me niso ožulili.
Že drugi dan je zmanjkalo pijače v avtomatu na hodniku.
V trgovino smo smeli samo enkrat in se takrat dodobra založili s čokolado, čipsom, bomboni in ledenim čajem… ampak še isti večer tudi vse pojedli in popili. Nejc je rigal in Martin in jaz sva se režala.
Najbolj bedno je bilo ocenjevanje sob.
Vsako jutro po zajtrku so šičke z listom v roki prikorakale v sobe in ocenile njihov izgled in celo kukale v omare, če so lepo pospravljene. Ej, bedno! Naša soba je bila zadnja v točkovanju. Seveda, ker pri Borizu niso pogledali pod posteljo, kjer so se valjali njegovi smrdljivi štumfi… le nekoliko je zaudarjalo iz tiste sobe, v kateri je spal s prijatelji.
Najbrž ne bom šel k vojakom. Tam morajo vsak dan tako lepo pospraviti posteljo, kot bi jo zlikali z likalnikom. Ne. Vojska ni zame.
Raje bom terorist. Teroristom ni treba pospravljati postelje, razen v primeru, da imajo blazno tečno ženo. Pa saj jaz ne bom imel tečne žene. Pa tudi poročil se ne bom.
Saj je dovolj, da pogledam mamo in ata. Buljita v časopise, kadita čike, pijeta kavo in se niti ne pogledata.
No, ja, lepo smo se imeli in fino zmatrali šičke. Malešičeva je zadnji dan že navsezgodaj zjutraj vpila, ker je sredi noči priletel skozi okno koš za smeti. Krivca niso našli.
Vesela novica!!!!!!!!!
Mama je vzela kredit v banki. Oba z Evo dobiva novi kolesi, mogoče tudi rolarje. Ampak to ni vesela novica. Vesela novica je ta, da je šla najprej kupit karte za Nicka Cavea in njegov novi CD.
Jupiiiiiiiiiiii!
Zdaj poslušam Nicka Cavea in zraven berem besedila. Kar precej razumem.
Koncert bo v nedeljo.
Danes se nisem čisto nič učil.
Je prevroče.
V taki vročini bi morali šolo prepovedati. Lahko se komu skisajo možgani.
Nina je še vedno najlepša punca na svetu.
Mama je včeraj našla v mojem hlačnem žepu (pregleda žepe, preden jih da v pralni stroj) listek, na katerem je pisalo:

Nina, a bi ti hodila z mano?
DA NE NE VEM

Niti odgovoriti ji ne bi bilo treba. Samo pravilen odgovor bi morala obkrožiti… pa ji nisem upal izročiti listka.
Mama ga je že prebrala, preden sem ji ga lahko izpulil iz rok, zato sem se pričel dreti, da je Boriz res pacek prve vrste, ker mi podtika take listke in me sili, naj kaj počnem z Nino.
Upam, da je mama nasedla izgovoru.