Ne brskaj tuki!
To je zaseben dnevnik, ki te nič ne briga!!!! Takoj stran!

JUNIJ 2001

10. junij

Čisto preveč se mi naenkrat dogaja v življenju!
Prejšnjo nedeljo ob tem času sem bil z mamo na koncertu Nicka Cavea - Nikota Jame. Tip je totalno odbit. Suh ko trlica. Na oder je prikorakal v črni obleki, beli srajci in kravato. Heh? Kaj je s tem tipom? No, kmalu mu je postalo vroče, pa je najprej v en kot zabrisal suknjič, čez čas pa v drugi kot še kravato. Vmes je kar naprej kadil in puščal napol pokajene čike naokoli po odru. Pa so bili v hali velikanski napisi, da je kajenje prepovedano - ampak tega se ni držal nihče - razen nas, nekadilcev, ki smo malo trpeli, priznam, ampak za dobro muziko je treba včasih malo potrpeti. Po uri in pol koncerta je šel kar z odra. Potem smo v dvorani naredili tak šunder - ploskali, topotali z nogami, žvižgali in se drli, da je prišel še dvakrat nazaj in zapel še par komadov. Pred odrom je bila strašna gneča. En folk se zdrenja čisto pred oder in poskakuje in prepeva. Z mamo sva raje sedela na tribuni. Za nama so sedeli neki tipi, ki so govorili italijansko in eden med njimi se je po vsaki pesmi začel dreti in mama je rekla, da bo najbrž kmalu začel jodlati. Nekateri se med koncertom ves čas sprehajajo sem in tja in nosijo s seboj plastične kozarčke s pivom. Malo pred koncem koncerta si je mladenič poleg mene zakuril čuden, debel čik s prav nenavadnim vonjem. Super je bilo. Mama je sicer rekla, da je bil njej Sting veliko bolj všeč, meni pa je bil Nick bolj.

V ponedeljek sem dobil novo igračo!!! Končno! Mislim, da sem bil zadnji v razredu, ki je hodil po svetu brez mobiča. Stalno ga nosim s seboj, vendar bolj malo kličem, ker je tale zadeva malo predraga in mi bo požrla celo žepnino.
Imam kar dobro mašino, lahko pošiljam slikice (Nini) in sporočila (Nejcu, Gregorju in Jakobu). Mašinca hkrati brni in zvoni, tako da lahko ugotovim, če me kdo kliče, tudi v najhujšem hrupu, na primer med odmorom v šoli.
Ampak ni vse tako lepo, kot se zdi na prvi pogled. V četrtek sem se malo zamudil pri Nejcu, ker doma ne smem špilati. Grem lepo na avtobus okoli treh popoldne, pa kar na sredi avtobusa začne vrag zvoniti in se tresti v mojem žepu.
Pogledam… in kaj vidim? Ja, seveda! Mama je hotela vedeti, kje sem in zakaj še nisem prišel domov na kosilo.
No, zdaj mi je jasno, zakaj so mi ga kupili. Ph, samo zato, da se ne bom mogel v miru potepati.
Ali je sploh vredno omeniti, da se je Eva vrgla ob tla, ker ga ni dobila še ona? Pa sta ji ata in mama itak obljubila, da ga dobi v četrtem razredu, ko bo šla z razredom v šolo v naravi.
No, krasno! Kadar se bo skregala s kakšno sošolko zaradi Sebastjana ali pa KlemenaKlemena, bo klicala domov in jokala v slušalko.
Take igrače niso za majhne punčke. Zanje so barbike. Pika.

Zdaj pošljem po mobiču še en srček, potem pa spat.

Še desetkrat moram nesti v šolo sedemkilsko torbo, potem pa POČIIIIIIIIIITNIIIICEEEEE!
Spet sem izgubil copate. Tretje letos. Na srečo zdaj nosim črne nogavice, pa mama ne bo takoj opazila, v novem šolskem letu mi bo pa že toliko zrastla noga, da mi bo tako morala kupiti nove. Zdaj imam številko petinštirideset. V osmem jo bom imel šestinštirideset. Najbrž. Če bom še naprej jedel čokolino.

12. junij

Špela je danes prinesla v šolo fotko razreda iz leta 1993. Prvi razred. In ravno danes smo dobili tudi letošnjo fotografijo. Ej, videti je bilo kot v reklamah: prej in pozneje!
Najprej moram povedati, da so vse punce od prvega razreda do danes zelo shujšale in postale zaobljene na ravno pravih mestih. Je pa razred precej drugačen. Veliko sošolcev je odšlo in veliko novih je prišlo. Spominjam se Simone, ki je sama živela z zelo zaposleno mamico. Tako zaposleno, da ji je zjutraj naročila taksi za v šolo. Ne, ne, Simona si ga je kar sama naročila. In prva v razredu je kar ves razred povabila na rojstnodnevno zabavo v Mc Donalds. V prvem se mi je to res zdelo kul, danes bi pa šel samo v primeru, da mi postrežejo z žlinkrofi in klobaso in kislim zeljem. Tisti njihov pomfri je stokrat slabši od tistega, ki ga sam ocvrem doma! Simona se je preselila na Vič.
Zala je bilo simpatično majceno bitje s svetlimi lasmi in velikanskimi modrimi očki. V prvem razredu je dobila sestrico, nato so se preselili v Polje. Mateja je k nam prišla iz Sarajeva, sredi vojne vihre. Bila je tiha deklica, imenitna slikarka, vsi pa se je spominjamo, ker je vedno pritekla na pomoč, če je bil kdo žalosten. Nekoč nam je pripovedovala, kako je vso noč preživela v kleti njihovega bloka v Sarajevu. In ko so se zjutraj vrnili v stanovanje, je v njeni sobi sredi omare zevala velika luknja, ki jo je napravila bomba. Če bi bila Mateja tisto noč ostala v stanovanju, je ne bi bilo več. V drugem razredu se je preselila v Dravograd, ker je njena mamica, sicer zdravnica, tam dobila službo.
In dvojčka Primož in Anja! Uh, če sta se tadva stepla, je perje frčalo in učiteljica ju je le stežka razdružila. Sicer pa je bil Primož najboljši matematik. Onadva sta se preselila v Škofjo Loko. Včasih še prideta na obisk v šolo, ker v bližini živi njuna babica.
Tu je še Tina, ki je v začetku drugega razreda odšla na Dunaj, pa se je letos vrnila. Ta čas se je tako dobro naučila govoriti nemško, da sploh ne bi verjel, da je slovenka, če bi jo slišal žlobudrati po njihovo. Včasih nam pripoveduje, kako je v zabaviščnem parku na Dunaju preizkušala vseh sort vlakov smrti, pa hiš strahov, pa trampolinov. No, že to je zanimivo, da je vsak dan peljala do šole s podzemno železnico. Prišel je še Primož s primorske, nor na matematiko, Nejc, (Hm, od kod neki je prišel Nejc?) nor na Adija Smolarja in Sabina, ki je prišla kar iz Amerike in je nora na punk.
Moja Nina pa je še vedno tu. Na prvi sliki majhna luštna punčka, na drugi najlepša punca na svetu.
Oh.
Moja Nina!
Poslal ji bom sporočilo na njen mobič. Morda še ne spi in ga bo kar zdajle prebrala.
Kaj naj ji napišem?
Da jo ljubim?
Ma, to je brez zveze…. Napisal ji bom:
"Lahko noč, Nina in sladko sanjaj!"

26. junij

Včeraj je bil malo neumen ponedeljek, ker sta bila ata in mama doma. Naš Capi je praznoval deseto obletnico rojstva in iz hladilnika sem mu prinesel veliko govejo kost.
Ubogi Capi je videti kot potujoča mortadela, ker ga naša mama kar naprej hrani - z rednimi obroki in z ostanki z naše mize. Heh, mogoče misli, da redimo prašiča… Nekaj vem zagotovo: nekega dne bo na sprehodu doživel infarkt in ga bo pobralo. Priredil mu bom pogreb in ga zakopal nekje na Barju, v njegovih večnih loviščih, kjer se je za časa življenja podil za racami in srnami.
A, seveda, tudi državni praznik je bil včeraj! Ob polnoči so v mestu obljubljali ognjemet. Toliko časa sem utrujal, da se me je mama usmilila in ob desetih zvečer sva se s kolesi odpravila v mesto. Mama na izposojenem babičinem, jaz na svojem novem, pravzaprav starim, ki so mi ga za pet kilo kupili na bolšjem sejmu. Zavore so v redu, malo cvilijo, luči pa nima. Zato sem si z lepilnim trakom na krmilo zalepil staro baterijsko svetilko. Potolkel sem po njej, pa je za silo svetila. Eva ni hotela zraven, ker je gledala izposojene videokasete. Ata ni hotel zraven, ker je neumorno pobijal vse, ki so mu v Doomu prišli pred cev. Na glavo si je nataknil slušalke in mu je bilo prav malo mar za ognjemet, ker je imel svoj ognjemet na mašini.
Z mamo sva imela srečo - zastonj koncert Orlekov, ki so pošteno nabijali. Kdo bi si mislil, da v rockerski band lahko paše tudi harmonika! Pa se je čisto v redu slišala. Mama je sedela na kolesu, a vseeno je migala z glavo, pa malo z rameni. Nikoli ne zna mirno poslušati glasbe. Nekaj besedil je celo znala na pamet in se zraven drla. Na srečo je ni nihče slišal, ker so zvočniki preglasili vsak drug zvok. Hm, včasih me je malo sram hodit naokrog z njo, ampak kaj, ko ni bilo nikogar drugega pri roki, da bi šel včeraj zvečer z menoj. Jaz sem seveda ves čas stal vzravnano in tu pa tam poškilil med občinstvo, če bi kje po naključju zagledal Nino. Ampak Nina je zagotovo že v Prekmurju pri babici ali na kakšnem teniškem tečaju na morju. Igrali so do triindvajset oseminpetdeset. Dve minuti tišine… Potem pa BUUUUUM! In res imeniten ognjemet in nekaj lepih punc pred menoj, ki so vzdihovale in z navdušenjem zrle v nočno nebo, na katerem so se iskrile vseh sort zvezdice - zlate in modre in rdeče. Nazadnje je ognjemet prekril vse nebo nad mestom in občutek sem imel, da bodo zvezdni utrinki ognjemeta popadali na nas. Pa so zgoreli že nekje v višavah. Ob koncu so ljudje zaploskali, malo kričali in jodlali in se počasi razšli.

Danes sem vstal ob enajstih. Čisto počasi sem odprl oči. Jih nazaj zaprl. Spet odprl. Pomigal s prsti na nogah. Malo pomislil na Nino. Prisluhnil zvokom, ki so prihajali skozi odprto okno. Oddaljen hrup avtomobilov z avtoceste. Lajež sosedovega psa. Ščebet vrabcev.
Ah. To so počitnice! Ko ni treba misliti na nič, prav na nič! Danes je bila moja edina skrb, če je v vreči še kaj čokolina in v hladilniku še kaj mleka. Obojega je bilo še dovolj.
Ob pol dvanajstih sem pritaval do kuhinje. Na mizi ostanki Evinega zajtrka: majoneza v vrečki, obglodan kos kruha in kup drobtin na prtu.
Bljek.
Kako se lahko hrani s to packarijo! Jah, naj se hrani s tem, vsaj zame ostane več čokolina.
Ob dvanajstih pojedel čokolino. Odnesel skodelo v korito in nalil vodo vanjo. Če tega ne storiš, se ostanki čokolina spremenijo v beton in potem imaš blazne težave pri pomivanju. To vem iz lastnih izkušenj.
Gora posode od včeraj. A mama misli, da bom tudi med počitnicami pomival?
Kdaj se vrne? Ob štirih ali petih. Ata tudi takrat enkrat. Oh, po zajtrku grem še malo ležat na kavč. Da si odpočijem. Prej moram seveda z njega spoditi Evo, ki gleda petsto enainsedemdesto nadaljevanje neke španske nadaljevanke, kjer je že ogromno ločenih, na novo zaljubljenih, zaklanih, takih, ki so po dolgih letih spoznali, da so bili poročeni s sestrično od njihovega pradeda v devetem kolenu in ah… in veliko jokanja in veliko lepih zensk, ali pa vsaj tako namazanih z vsemi žavbami po obrazu, da tako sploh ne veš, kakšne so videti v resnici in… ah… traparija.
Torej, Eva se je s kavča prestavila na telefon.
Jaz trenutno nič ne telefoniram, ker sem za ta mesec že porabil impulze. Na navaden telefon pa ne grem. Se mi ne ljubi.
Do petih uspel pomiti posodo.
Malo špilal.
Peljal deset let starega Capija na sprehod.
Zdaj grem brat Hobita. Ko ga preberem, bom mami zatežil, naj mi prinese iz knjižnice še Gospodarja prstanov.