Ne brskaj tuki!
To je zaseben dnevnik, ki te nič ne briga!!!! Takoj stran!

MAREC 2001

1.marec

Zjutraj je klicala stara mama, naj ji pridem skidat sneg. In sem šel. Kidal pol ure, zaslužil pet čukov! Ravno prav! Popoldne sta poklicala Gregor in Jakob in me povabila na smučanje. Nočna smuka na Straži. V avtu smo se drenjali kakor sardine v konzervi. Vozil je Peter, Gregorjev in Jakobov oči, poleg njega je sedel Gregor, zadaj pa Jakob, Nejc in jaz in vmes naše smuči in deska.
Prvič v življenju sem deskal, heh, bordal, parkrat padel, pa je bilo vseeno fino. Smučali do devetih zvečer in odšli na pizzo. Domov prišel ob enajstih.
Morda bomo šli tudi jutri - če bo vreme O.K.
Dobil mail od Pankerke, bil preveč utrujen, da bi ji odpisal. Rada bi, da ji pošljem svojo slikco. No, saj jo bo dobila. Tisto, na kateri sem star tri mesece, hehehe.
Ali pa tisto z mesečne vozovnice. Samo potem bo mislila, da sem blondinka, ker imam dolge blond lase : )
Stari ata je rekel, da mi da pet čukov za frizerja. Nein, danke, stari ata! Bom imel kar dolge lase. Še so punce, ki padajo na dolge lase, le da me še niso opazile!!!

5. marec
Prvi dan šole po počitnicah. Zelo težko sem vstal. Potem sem se spomnil na Nino in je bilo boljše. Pri malici sem ji dal svoj sok. Rekla mi je: "O, hvala, Župca!"
Morda bi bilo dobro, če bi imel vedno kakšno sladkarijo v žepu! Ja, ja, na med se muhe love, na sladke besede ljudje. Punce pa mogoče na sladkarije! To moram vsekakor preizkusiti! Ugotoviti moram, katere sladkarije ima najraje. Jaz na primer obožujem marcipan, oblit s čokolado.
Hm. Zaspan sem ko sto mamic. Pankerka mi ni nič odpisala, čeprav sem ji poslal svojo najlepšo fotko. Kaj pa, če ji nisem všeč?
Eh. Punce so tako čudne! Dovolj je, da pogledam Evo in mamo, pa vidim, da niso čisto normalne!!!
V sredo bom vprašan biologijo. Prej smo jemali čutila, zdaj pa se učimo o razmnoževanju. Semenčeca, jajčeca in take neumnosti. Saj to znam. Bojim se samo, če bom vprašan primarne in sekundarne spolne znake. Potem bom tam, kjer ni muh. Raje se vdrem do nafte, kot da bi pred razredom razlagal o … uh… spolnih udih. Joooooooj! Ves razred bi se mi smejal. Pa saj ne bom menda tega vprašan. Raje povem vse o čutilih in napišem še tri plakate, samo pri miru naj me pusti s tem trapastim razmnoževanjem.
Ali pa naj vpraša Boriza! Med odmori se igra s plišastimi živalcami, ki so kot obeski pripeti na ključe in jih kaže v zanimivih pozah razmnoževanja. In se zraven blazno smeji, kot da je to ne vem kakšna svetovna šala. Ko ga je videla Nina, mu je rekla "Kreten!" in šla na drugi konec razreda. Hja… to najbrž ni pravi način osvajanja. Jaz bom raje poskusil s čokolado in marcipanom.
Jutri bi bil rad doma. Ampak nobenih znakov slabosti ne kažem in mama je že pogruntala finto s segrevanjem toplomera pod vročo vodo.
Škoda. Bom pač šel v šolo.
Jooooooooj, kako sem danes zaspan!!!

6. marec
Uspelo mi je! No, ne čisto tako kot sem si zamišljal. Zjutraj sem z obrazom, ki je izžarevalo trpljenje in žalost vstopil v kuhinjo in rekel:
"Mama, meni je slabo." Ker ni imela časa, da bi se pričkala z menoj, je rekla samo:
"Veš, zadosti imam tvojih slabosti! Meni bi bilo tudi slabo, če bi vedela, da bom nekaj vprašana, pa da nič ne znam! Če boš ostal doma, moraš popoldne k zdravnici. Ne morem ti kar tako pisat opravičila, ko sploh ne vem, kaj ti je!" in že je zaloputnila vrata za seboj in oddrvela v službo.
Ampak smola! Ata je imel danes dopust, ker hodi v nekakšno večerno šolo in je imel danes popoldne izpit. Kratkomalo me je ob dveh NAGNAL k zdravnici.
Vse sem ji povedal: kako sem zjutraj vedno zelo zaspan, kako težko vstanem, kako zvečer težko zaspim, kako neprenehoma čutim utrujenost.
"Kaj pa prehrana?" je vprašala.
"Hm, nisem ne vem kakšen ljubitelj sadja in zelenjave." sem priznal.
Potem me je celega pretipala. Mi pogledala v usta. Poslušala dihanje.
Vse v redu. In presneto!!! Poslala me je na laboratorijske preiskave!!!
Moral sem se polulat v jogurtov lonček in nastavit prst za odvzem krvi.
Potem sem šel domov. Mama je zvečer poklicala zdravnico in ta ji je povedala, da je z menoj vse v redu.
Vseeno mi mama še jutri dovoli biti doma, ker je videti preveč sumljivo, če manjkaš samo en dan. Zabičala mi je, da se moram celo dopoldne učiti. No… verjetno se bom res, ker imam spet password na mašini in dopoldne ne bom mogel špilat.
Eh… takole se pravzaprav ne splača zalivat šole, če moraš vmes na pregled k zdravnici, ko bi lahko doma ležal in spal.
Ampak še vedno sem zelo zaspan.
Niti na Nino se mi ne ljubi mislit.
Ah, malo pa že.

8. marec

Na poti v šolo sem srečeval majhne mulce, ki so hodili s šopki proti šoli. Ajaaaaaaaaaa, osmi marec je, mednarodni dan žensk. Ker ženske menda niso čisto enakopravne z nami, moškimi. Seveda niso. Mi smo močnejši, vsaj v mišicah. One pa v jeziku. Nekatere znajo prav imenitno jezikati. Če se začneta moj ata pa mama preklati, ima mama vedno zadnjo besedo, ker tako odlično obvlada jezikanje.
Nekoč je bilo menda tako na svetu, da so ženske doma kuhale, krpale nogavice in prale in pomivale, moški pa so hodili na delo in skrbeli, da je družina imela dovolj za pod zob. Takrat ženske niso smele na volitve. Če bi danes ne smele na volitve, potem naš predsednik ne bi imel nobenih šans. Menda ga prav ženske zelo rade volijo, ker ima tako lepe modre očke in tako žalostno gleda v svet.
Eh, jaz se na politiko ne spoznam in me tudi ne zanima.
Če ženske mislijo, da niso enakopravne, naj pa rečejo. Moja mama je to glasno povedala in od takrat dalje moram jaz pomivati posodo.
Ph, a jaz pa ne smem bit enakopraven? Tisti, ki mora pomivati posodo, nikakor ni enakopraven z ostalimi člani družine!!!

Ob četrtkih smemo med glavnim odmorom poslušati svojo muziko na šolskem radiu. Sanja, Tajda in Marina so prinesle Offspringe pa Limp Bizkite. Zvočniki v učilnicah so sumljivo hreščali in se stresali, ker je bilo vse skupaj preveč naglas. V tajništvo, kjer so tiste mašine za radio in kup gumbkov in stikal, je prinorela slovarca in rekla, da bo znorela in naj ta trušč takoj ugasnejo. Potem so punce glasnost muzike malo zmanjšale. Zvočniki so nehali hreščati, lahko smo ves odmor poslušali muziko in besedila z veliko količino besed, ki se začnejo s črko f.
Nini sem ponudil bonbon. Vzela ga je in se zahvalila.
Uh. Kako lepo reče: "Hvala."
Meni se zdi najslajša punca na svetu! Slajša od čokolade in bonbonov!!!

Doma še vedno ne smem špilat.
Smem pa pomivati posodo.
Mama se odpravlja za dva dni na nekakšen simpozij v Radence. Juhuuuuuuuu! Dva dni se bomo imeli luštno in jedli pomfri pa sendviče pa čips in pili kokakolo.

9.marec

Ata nama je z Evo za kosilo spekel pomfri in skuhal hrenovke. Zraven smo jedli kisle kumarice. Pomfri je bil malo zažgan. Eva je prt namazala z majonezo, v katero je pomakala pomfri in hrenovko.
Ne smem špilat.
Prav. Grem pa brat mamin dnevnik.

19. 7. 1972
Spoznala sem dva štoparja, Američana. Bila sta zelo prijazna z menoj. Pogovarjali smo se angleško. Ta lepšemu je ime Paul. Za drugega sem pa pozabila. Oba sta res zelo prijazna fanta. Sta študenta in živita v predmestju New Yorka. Paulov ded je iz Avstrije. Šli smo skupaj v trgovino in pomagala sem jima nakupovati in prevajala prodajalki njune želje. Oba sta bila nekoliko "drunk", ampak ne preveč. Potem smo šli nazaj do grmovja, kjer sta imela spalni vreči in nahrbtnika. Tedaj sem zagledala mamo (vsaj zakonito je moja mama). Povedala sem jima, da se ne obeta nič dobrega. Potem je šel ta blond z mano, da ji vse razloži. Ja, saj ni bilo kaj razlagati, pa tudi razumela ni nič. Morala sem z njo domov. Rekla mi je, kaj se družim s takimi umazanci. Jaz pa bi rekla, da je ona sama še večji umazanec. Rekla mi je, da bi me lahko kdo posilil. Če bi bila na mojem mestu, bi videla, da se hudo moti. Torej Paul je temnih skodranih las. Ima zelo lepo frizuro. Podobno kot Jimmy Hendrix. Drugi je blond in tudi skodran. Oba sta si pustila rasti brado. Rekla sta, da je Tito najboljši predsednik. Povedala sta tudi, da morajo fantje v Ameriki za tri leta v vojsko. Dve leti kot pač vsak vojak in eno leto v VIET NAM.

Jooooooooj. Moja mama je ubrisana. Pri dvanajstih se je pogovarjala z zaraščenimi štoparji iz Amerike. Pravzaprav je imela srečo, da je babica prišla ponjo. Nemara bi se ji res kaj hudega primerilo! Jaz že nisem tako zaupljiv do tujcev. Še na netu ne. Kaj šele v resničnem življenju.

11. marec

Ker smo nepopisno srečna družina, se sem in tja vsi zberemo na kavču pred televizijo. Danes smo gledali oddajo Lepo je postati bebec in se osmešiti pred vesoljno Slovenijo.
Voditelj oddaje je spraševal, kaj pomeni izraz Veliki brat.
"Veliki brat sem vendar jaz!" sem se modro oglasil. Pa se menda po slovensko tako imenujejo tiste oddaje po internetu, kjer te zaprejo v hišo in snemajo vsak tvoj korak, podnevi in ponoči. No, hvala lepa! Če mi plačajo ne vem koliko, se tega ne grem!!! Hm, koliko pravzaprav plačajo? Nov računalnik bi mi prav prišel. In morda dobiš opravičilo, pa ti med snemanjem ni treba v šolo. Eh, raje ne bi. Potem bi vsi videli, kako kdaj na skrivaj težim Evi in kako, kadar sem čisto sam, vlečem s kazalcem smrkelj iz nosa in ga mažem po kavču.

Izraz Veliki brat izvira iz kulskega filma z naslovom 1984, pa še Annie Lennox poje v filmu. Smo imeli posnetega. Ampak Eva je nekoč hotela pogledati, kakšna je videti kaseta od znotraj, pa jo je raztreščila in od filma ni ostalo nič. Mama je povedala, da je bila to najprej knjiga. Napisal jo je angleški novinar George Orwell. Menda je bil ljubitelj komunistov (to so tisti tipi z rdečimi zastavami, pa s srpom in kladivom in rdečo zvezdo), pa ga je po obisku v Rusiji ta ljubezen minila in napisal je roman o tem.
V knjigi in filmu gre za to, da folk živi v neki državi, kjer jih ves čas snemajo in nadzorujejo vsak njihov korak. Na stenah imajo ekrane, ki so hkrati tudi kamere. S teh ekranov jih vsak dan nagovori njihov predsednik, ki ga spoštljivo kličejo Veliki brat. Vmes je tudi nekaj ljubezni, pa malo mučenja.
Najbrž bom šel v videoteko, da si film še enkrat ogledam. Mama pravi, da je knjiga boljša. Hah, ona ima vedno toooooliko za povedat in vedno ima pripravljen kak trapast odgovor. Zakaj se pa potem ne javi za tisto oddajo Lepo je postati bebec in se osmešiti pred vesoljno Slovenijo? To si pa ne upa! Pa kako prav bi nam prišel kakšen tolarček! Nujno rabim novo mašino, pa novo grafično kartico, pa… ma, vse sorte rabim.
V šoli nimamo Velikega brata. Imamo Veliko tajnico. V tajništvu je ekran, na katerem tajnica opazuje dogajanje pred šolo in v veliki avli. Jasno, da se pred kamero nihče ne stepe, ker nihče ni toliko zabit, da bi snemal akcijske filme v šoli! Je pa problem, ker je mene tista nesrečna kamera že nekajkrat posnela, ko sem zamudil šolo.
Če pa zvečer pozabim vklopiti uro!
Jooooooj, jutri je športna že ob sedmih in deset minut!

18. marec

Ker je nedelja in ker je danes sijalo sonce, sva morala oba z Evo peljati psa na sprehod.
Pot do grmovja (pasjega stranišča) pelje mimo bifeja, ki je ob vsaki uri bogato obljuden, pred njim pa so parkirani avtomobili, ob sobotah in nedeljah pa tudi kak traktor, da lepo diši po hlevskem gnoju, ki ga je kmet pred tem pripeljal na katerega od bližnjih vrtov.
Z Evo sva se počasi potikala med grmovjem in čakala, da Capi opravi, kar ima opraviti, potem sva stekla proti domu in prišla vsa zadihana do bifeja. Tedaj med parkiranimi avtomobili zagledava na tleh ležečega možaka, naslonjenega na komolec. Očitno se je trudil, da bi vstal, pa mu ni uspelo. Na čelu je imel ranico, njegova očala so ležala razbita kak meter stran. Možaka poznam, stanuje kake tri hiše naprej od nas. Pasjo vrvico sem si navil okrog roke, da mi Capi ne bi pobegnil in z Evo sva pomagala možaku vstati. Nekaj nerazločnega je govoril in smrdel po alkoholu. In sploh ni mogel sam stati. Pobral sem razbita očala in mu jih nataknil na nos. Možak je še dalje nekaj momljal, naju božal po glavah, enkrat mene, enkrat Evo in solze so mu tekle po licih.
"Spravit ga morava domov!" sem dejal Evi. Nekako sva ga privlekla do hiše, kjer stanuje, ga naslonila ob vhodna vrata, pozvonila in zbežala domov.
Hudo mi je zaradi tega dogodka. Upam, da se meni ne bo nikoli primerilo kaj takega. Upam, da se kaj takega ne bo zgodilo moji mami ali atu. Nobenemu ne privoščim tega, še Borizu ne. Možaka sem se bal, a vendar se mi je zdelo, da moram nekaj napraviti, da ga ne smem pustiti ležati na tleh. Lahko bi ga kdo povozil. Lahko bi umrl, če bi ga kar pustil.
Eva ima v predalih v svoji sobi na kupe denarja. Nekako jo moram prepričati, da mi ga bo dala, da bova skupaj kupila par reči za mojo mašino. Na trapasti 386 ne morem nobene pametne igrice špilat.
Ah.
Jutri spet šola. In v sredo odprti dan šole in predstavitev projekta Moja odgovornost do okolja.
Fino, ja. Nikjer v naši okolici ni niti zabojnika za papir, o ločenem zbiranju odpadkov pa v našem mestu še niso slišali. Seveda, ko naši poslanci in svetniki in kar je še takih velmož še nikoli niso bili v tujini niti v Murski Soboti, da bi vedeli, kaj pomeni ločevanje odpadkov. Zato spet naš razred zbira star papir. Ja, lepo, ja, da nas učijo, kako postati smetar. Nimam nič proti zbiranju starega papirja, moti me le to, da to vedno počnemo samo mi, ko bi vendar za to morala poskrbeti tista, kako že… komunalna služba!!!
Heh, niti pred sosednjim bifejem ni zabojnika za steklo, pa bi ga nujno rabili. Vsak večer okoli desetih poslušam, kako v navaden zabojnik letijo prazne stekelnice žganih pijač. In tu pa tam se moram zjutraj izgoniti bruhanju na pločniku. To pride menda od zastrupitve z alkoholom. Pijani človek izbruha strupene snovi. Pa zakaj to počne ravno na našem pločniku??? Naj si izbere katerega drugega!

19. marec

Jutri pišemo kontrolko iz glasbe. Boris je rekel, da me bo razbil, če mu ne napišem plonkiča zanjo. Zato sva po pouku z Nejcem napisala na računalnik polovico zgodovine glasbe, izbrala zelo majno velikost črk in natisnila kakih sto plonkičev, tako da ga bo dobil vsak, ki se ni naučil.
Upam, da glasbarca ne bo česa posumila!

20. marec

Takojci, ko sem prišel v šolo, mi je stal Boriz za vratom in zahteval od mene plonkič. Kar vse sem mu dal, le zase in za Nejca sem dva obdržal. Boriz jih je razdelil vsem fantom v razredu. No, ja, saj punce jih res niso potrebovale, ker so se NAUČILE. Tretjo uro smo pisali test. Kakih pet minut je bilo vse v redu, potem pa se je šička približala Borizu in iz njegove puščice potegnila nemarno štorasto skrit plonkič!!! Čez minutko ga je našla še pri Martinu!!! In nato še pri Romanu!!!
"Okej, fantje, takoj prinesite vse plonkiče k meni na mizo ali pa dobite velik MU v redovalnico!" je dejala, prekrižala roke in mirmo čakala. Kaj smo hoteli! Vstali smo in iz skrivališč prinesli plonkiče na mizo. Potem smo smeli pisati naprej. Meni in Nejcu je šlo dobro, ker sva morala preštudirati pol učbenika, da sva sestavila plonkič. Včasih je koristno, če ti Boriz teži. Če ne bi bilo njega, ne bi napisal plonkiča. In če ga ne bi bil napisal, ne bi znal rešiti testa. Mislim, da bo ZU.

Nina se nekaj kuja in se dela kot da me ne pozna. Hja… saj so še druge punce v razredu. Pa v sosednjih razredih. Pa na sosednjih šolah.
Mama je pod mojo posteljo našla nekaj revij z žensko modo. No, kaj… ali me ne bi smela zanimati ženska moda??? Nikjer ne piše, da nekoč ne bom slavni modni oblikovalec in ženske se mi bodo same od sebe metale v objem.

Jutri imamo odprti dan šole. Stati bom moral v telovadnici in nositi transparent o varovanju okolja. Raje bi imel napis: "Več kruha in čokolade!" To sem prebral v Alanu Fordu. Alan Ford je tak ubrisan strip. Na podstrešju sem našel kakih petdeset zvezkov. Alan Ford je tajni agent, ki ima skrivališče v cvetličarni - skupaj z ostalimi agenti iz skupine TNT - trinitrotoluen. Tudi kemija včasih prav pride! Trinitrotoluen je neka zelo eksplozivna snov. Heh, lahko bi jo podstavil Borizu pod stol. Ne bom. Vseeno sem manj ubrisan kakor on.
Tudi Eva ima jutri nastop v šoli. Vsa živčna že ves večer ponavlja pesmico o ljubi in predragi mamici. Jaoooooj! Ljuba in predraga mamica je bila pri frizerju in si spet omislila novo frizuro. Bržkone zelo drago!!! In zato je to naša draga mamica.
Eva bo imela za nastop novo oblekico, jaz pa stare superge, iz katerih mi že molijo palci. Če ne dobim v kratkem novih superg, ne bom več pomival posode. Že res, da imam tudi drage čevlje, ampak tistih ne maram. Hočem nove supergeeeeeeeeee!
Ata je tečen. Ne pusti špilat, sam pa zdaj vsak večer trenira, ker bi me v petek rad premagal.
Hah, to bomo šele videli, kdo bo koga!
Eh. Grem spat.
Življenje je kruto. Še cel mesec do naslednjih počitnic.
Šmrk.

21. marec

Huh! Pa je mimo odprt dan šole. Snažilke so najbrž čistile vso noč, kajti šola se je bleščala kot že dolgo ne. Po pouku sem zavil malo domov, potem sem se stuširal in oblekel frišno spodnje perilo. Presneto, v predalu za nogavice so bile samo še tiste z luknjo, pa mi je palec veselo gledal v svet. Nogavice, ki jih je včeraj mama z metlo privleka izpod moje postelje, so še mokre visele na vrvi pod balkonom. Na srečo se nam na prireditvi ni bilo treba sezuti.
Bili smo v skupinah po tri. Vsi smo imeli transparente z velikim o-jem.
Po trije smo bili zato, ker smo predstavljali molekulo ozona. Potem sta prišla Nejc in Nina in se delala, da špricata škodljive pline iz sprejev. In potem so naše skupine razpadle in nad zemljo ni bilo več plasti ozona in sonce je tako blazno pripekalo, da si je moral Primož nadeti veliko kapo in se ves čas mazati s kremami za sončenje.
Hm, umetniški prikaz ozonske luknje. Saj je bilo kar fino. Nina je imela res lepo oblekico! Boriz ni nikomur težil, le bedasto se je režal, ker mu je bilo strašno nerodno pred množico staršev.

Malo sem užaljen. Mama je šla raje gledat Evo, kako pripoveduje pesmico o predragi mami. Dobila je tudi imenitno rožo iz papirja. Eva je bila važna kot da je nastopala najmanj v Cankarjevem domu. Ata je doma gledal tevejčka. Je rekel, da če do zdaj ni hodil na šolske proslave, tudi zdaj ne misli začeti.
Je že prav. Ko bo on imel lovsko veselico, ne bom šel z njim in nikoli več ne bom pomagal prodajati srečk za lovsko tombolo, kjer za nagrado dobiš zadnjo levo luč za golfa, komplet čistil za umivanje kopalnice ali pasjo konzervo.
Večerjali smo pečena jajca in kruh.

25. marec

Dva dni smo prekopavali vrt. Začeli smo včeraj ob desetih. Ata je z lopato obračal zemljo, jaz pa sem moral voziti gnoj v karjoli (šajtrgi ali samokolnici po domače) z drugega konca vrta. Eva je spala. Mama je letala po trgovinah in prišla obložena z vrečkami, polnimi hrane.
Ob enajstih me je začelo boleti v križu in sem šel ležat na kavč. Ob enih je tudi ata zvilo v križu in me je spodil s kavča. Ob dveh je bilo kosilo. Ob treh je mama rekla, da ne bo več kuhala, če se takoj ne pobereva nazaj na vrt. Na obisk so prišli Nejc in Gregor in Jakob in bolečine v križu so bile tako močne, da nisem mogel početi ničesar drugega razen špilanja.
Ata je do šestih sam štihal, potem pa prislonil lopato na garažna vrata in se zleknil na kavč. Eva je celo popoldne telefonarila. Zakaj pa njej ni bilo treba voziti gnoja???
To je bilo včeraj. Danes nas je mama vrgla iz postelj že ob devetih!!! Torej ob osmih, če računam, da smo premaknili uro na poletni čas. Prepeljal sem še tisti dve karjoli gnoja, dobil žulj med palcem in kazalcem na desni roki in se skril v sobo.
Po kosilu sem se učil pesem od Antona Aškerca, ki je zelo krvava. Naslov je Janičar in govori o Ahmed paši, ki je bil nekoč slovenski otrok, pa so ga Turki ugrabili in izurili za janičarja. Čez trideset let se je znašel pred domačo vasjo. Ni imel srca, da bi jo napadel in raje je ubil sebe. Pesem se konča takole:
"Zabode handžar si v srce."
Brrrrrrr. Kar zmrazi me, če pomislim, kako so Turki mučili ljudi. Natikali so jih na kole in sicer tako spretno, da so ubožci živeli še nekaj dni in v mukah umrli. No, ja, nekaj podobnosti vidim pri starih Rimljanih, ki so ljudi pribijali na križe. Blek.
Človeška domišljija ne pozna meja. Nekateri ljudje izumljajo nove naprave ali naslikajo kako imenitno sliko, nekateri si pa izmislijo, kako bi čimbolj umetelno mučili druge ljudi.
Blek.
Če bom kdaj znanstvenik, bom izumljal samo reči, ki bodo ljudem v pomoč. Na primer avtomatske invalidske vozičke ali pa naprave za orientacijo v prostoru za slepe ali pa nove vrste padal za dolgo jadranje po zraku ali pa robota za pisanje domačih nalog ali pa druida, ki bo namesto mene hodil v službo, jaz bom pa ta čas spal doma.
Jutri spet športna vzgoja ob 7.10. Če pomislim, da smo uro premaknili, je to v resnici ob 6.10.
Groza!
Zakaj neki se danes mama tako grdo drži? Kot da smo ji ne vem kaj naredili.

26. marec

Včeraj je bil materinski dan. Zato se je mama tako kislo držala. Nihče se ni spomnil.
Dobil petko za ZABODE HANDŽAR SI V SRCE in štirico za test pri angleščini.
Sicer sem pa zaspan, da bom ravnokar z glavo butnil na tipkovnico.
Lahko noč, dnevnik, hm, nočnik - saj je že noč!

30. marec

Boriz je navaden prašič! Med zgodovino je razdrl flomaster in skozi tulec pihal papirčke po razredu. Niti me to ni zanimalo, saj to je še najmanj škodljivo od vsega, kar mu med poukom pride na misel... in potem je priletelo tudi vame. Košček poslinjenega papirčka točno za levo uho. Malo se mi je gnusilo, pa sem se premagal in začel vleči papirček iz las. Prekleto! Papirček ni in ni hotel iz las!!! Seveda ni hotel! Sploh ni bil papirček! Bil je žvečilni gumi!!! Prašič. Med odmorom mi je Nina izrezala žvečilni in z njim še lep šop mojih dolgih las.
Mogoče me ima Nina majčkeno rada.
Drugače mi ne bi pomagala.
Kako mi je bilo všeč, ko je šarila po mojih laseh… ampak ob kakšni nemarni priložnosti!!!
Oh.
Poslal ji bom mail in se ji zahvalil.
Ponovno se mi je oglasila PANKERKA. Hodi v sedmi razred, kar dobro se razume na računalnike in POJE v punk skupini!!! Obljubila mi je, da mi pošlje kak mp3 svoje skupine.
Njene slike še nisem dobil.
Kaj pa če je mozoljasta?
Nič zato. Za klepet po internetu to res ni važno. Sicer pa živi na drugem koncu Slovenije in je najbrž ne bom nikoli srečal.

Celo popoldne sem špilal X-wing Alliance, po mreži, z bratrancem Domnom. Zvečer sesul ata, ki na srečo premalo trenira, da bi me kdajkoli lahko premagal.
Zdaj grem brat knjigo Vojna zvezd.