Ne brskaj tuki!
To je zaseben dnevnik, ki te nič ne briga!!!! Takoj stran!

DECEMBER 2001

3. december

Danes je bil taveseli dan kulture, ker se je danes, no, ne ravno danes, pred dvesto enim letom rodil dr. Fr. Pr.

In smo imeli mama, Eva in jaz popoldansko dirko, pa ne od Litije do Čateža, temveč od etnografskega do naravoslovnega muzeja.
Saj ne bi šel, pa se bližajo prazniki in se je dobro malo priliznit mami, hehehe.

Andyja nismo šli gledat. Andy je zdaj v moderni galeriji, folk menda trumoma hodi tja - če se kaj spoznajo na slike ali pa če se ne - pomembno je, da te DRUGI vidijo tam, ker potem si TAPRAVI, drugače si pa totalen luzer. Tako pravi moja mama.
Ona bo seveda tudi šla na Andyja, ker noče bit luzer, ampak v nedeljo, ker je takrat strokovno vodstvo po razstavi in potem daješ vtis, da te stvar ZARES zanima.

V našem razredu si luzer, če ne veš, katero številko ima na dresu napisano Z. Zahović in če ne poznaš tanovega komada od Sebastjana.

V etnografskem muzeju smo videli, da so pred sto leti vsi hodili naokrog v modrih cunjicah, potiskanih z belimi vzorčki. Ja, saj! Kavbojke so tudi iz tistih časov, zato so modre, ja, ja!

V naravoslovnem muzeju sem se, kot ponavadi, največ zadrževal pri Zoisovi zbirki kamnin.
Kamni so najboljši! Ko bom velik, bom odpotoval v Afriko in iskal zlato rudo in morda obogatel. V Alkimistu je vse natančno razloženo, kako in kje najdeš zlato!
V muzeju je nova razstava o Barju. Še sreča! Kmalu bomo Barje videli samo še v muzeju! Na našem koncu z gramozom zasuvajo zadnji travnik. Kam bom potem vlačil Capija na sprehod, a? In kje bom spuščal Lupota, a?
Svinjarija!
Ker smo prišparali pri vstopnini, je mama kupila CD z glasovi živali z Barja. Pravkar ga poslušam. Samo tisti košček s čričkom. Dobro mi dene, zdajle, ko je zunaj noč in megla in mraz.

Nazaj grede je Eva sitnarila, da je žejna, a smo šli kar pri priči na bus. Eva je upala, da bomo zavili še v kako hitro hrano, mama pa se je delala neumno.
Doma nas je čakal segedin golaž od včeraj. Zakaj je v segedinu vedno toliko ZELJA???

Še vedno sem brez mesečne vozovnice. Žetone kupujem iz lastne žepnine! Mama bo kupila novo mesečno petega, ko dobi plačo. Zdaj pa je menda v minusu. Ata tudi. Brez zveze. To poslušam že celo življenje. Naj se že naučita ravnati z denarjem malo bolj gospodarno!
Moja stara sta itak neumna. Takim ni pomoči. Itak, ja!

5. december

Miklavž bo mogoče prinesel čokolado. Drugega nič.
Jutri gremo na pogreb v Savinjsko dolino. Umrl je mamin stric.
Ne bo mi treba v šolo, ker moramo bit tam že ob enih.
Zaspan sem.
Danes smo pisali slovo; književnost. Linhart, Županova Micka, Valentin Vodnik, Primož Trubar. Take zelo stare reči.
Sem še kar znal.

7. december

Miklavž je prinesel stogramsko čokolado. Mama mi je kupila novo mesečno vozovnico.
Včeraj smo se poslovili od strica Cirila. V resnici ni moj stric, temveč mamin stric - vendar ga že od nekdaj kličemo stric Ciril.
Že zdavnaj je rekel, naj ga dajo upepelit, ko bo umrl. Ko smo prispeli do vaškega pokopališča, se je med venci in ikebanami svetila žara bronaste barve. Poleg je bila njegova fotografija. Najbrž zelo stara, ker so njegovo glavo krasili kuštravi lasje. Odkar sem ga jaz poznal, mu je na glavi vedno tičala čepica s ščitnikom. Bil je plešast, a najbrž ga je bilo tega sram in tako ga ni nikoli nihče videl brez čepice.
Kadar sem prišel na obisk, mi je vedno dovolil sesti na traktor. Od petega razred naprej pa se mu je zdelo, da sem že odrasel mož in mi je vedno ponujal vino - ampak jaz ne pijem alkohola, ker mi smrdi.
V mrliški vežici so sedele stare gospe in molile. Med njimi je ždela teta Roza. Ko sem ji podal roko in ji izrekel sožalje, je rekla:
"Dolgčas mi bo po njem, veš! Mi je delal družbo, ko sem v hlevu krmila in molzla krave."
Pomagati ji ni mogel, ker je v zadnjem letu skoraj izgubil vid.
Poleti sem ga videl nazadnje. Zdel se mi je tak kot vedno. S prijateljem je posedal pred hišo in mi zaklical: "A boš vina?", čeprav je vedel, da ga ne bom. Jaz sem se raje s kolesom vozil ob Savinji ali se odpeljal do travnika, kjer sem z vaškimi mulci ob večerih igral nogomet.
Najbrž je bil že poleti bolan, pa tega ni vedel.
V jeseni je nenadoma shujšal, bil prejšnji teden v bolnici in prišel domov umret.
V bolnici mu je bilo zelo hudo! Nič čudnega. Še v bližnje mestece se je komaj kdaj odpravil, kaj šele v veliko mesto, kaj šele v bolnišnico med neznane ljudi, v neznano posteljo, ki jo je bolj slutil kot videl. Ko so ga sorodniki obiskali, jih je prosil, naj mu vendar prinesejo čepico, ker brez nje ne more. In menda so ga za nekaj dni privezali na posteljo, ker so se bali, da bo ušel.
Kam pa naj uide, ko še hoditi ni več mogel? Videl pa tudi ni nič.
In je bil najbrž vesel, da gre končno domov. Da bo lahko v miru umrl.
In v soboto mu je prenehalo biti srce in je nehal dihati. Ni bil sam, ker ga je za roko držala Marjana, njegova hči. Najbrž je lepo, da nisi sam, ko greš s tega sveta.

Na pogrebu je bilo veliko ljudi. Vsi so ga imeli radi in ga vsi poznali. Ciril je imel največ traktorskih priključkov v vasi in je opravljal razna dela na poljih tudi za okoliške kmete. In so mu seveda povsod lepo postregli s savinjskim želodcem in kozarcem vina.
Okrog štirih, ko je sprevod iz cerkve krenil na pokopališče, je sonce zahajalo in zapihal je leden veter. Vaški župnik je pametno ravnal, ko si je pod slovesno vijolično opravo obul snežke z debelim podplatom.
Vrgel sem rdeč nagelj v luknjo.
Nekateri so jokali.
Potem se je dolga kolona avtomobilov vila do gostilne, kjer je bila pogrebščina.
To je nekaj! Na vasi sledi pogrebu pogrebščina, kjer gostje dobijo vročo govejo juho z rezanci, pa pražen krompir, pečenko in potico. Bilo je dobro. Ampak ni mi čisto jasno… nazadnje sem takole dobro jedel in pil v gostilni, ko je imela teta Meta rojstni dan. Kot nekakšna veselica!
Prepevanja vseeno ni bilo, smeha tudi ne. Ko so se gostje najedli, so se kar hitro poslovili.
Tudi mi smo kmalu odšli. Eva je bila precej premražena in je vso pot tiho sedela na sedežu poleg mene.
Do Ljubljane smo se peljali čez Črnivec. Gori je še nekaj snega. Ata je dal v radio kaseto Toma Waitsa. Taka žalostna muzika. Ravno pravšnja za pogreb.
Čeprav je bil Ciril vesel človek in on bi poslušal kakšno domačo o gavtrožah in murkah.
Sploh ne maram pogrebov. Ampak če so kje tam gor nebesa, pa če je Ciril gledal dol na svoj pogreb, je bil gotovo vesel, ko je videl, da sem tudi jaz prišel.

9. december

Sobota je bila najprej gnila, potem je pa kar šlo. Mama je bila do dveh na nekem seminarju. Ata je spal na kavču, ker ga je od petkovega sestanka športnega društva zelo bolela glava. Eva je gledala tevejčka, jaz sem špilal.
Ob dveh pa: "A tako! Jaz moram hodit še ob sobotah na seminarje, vi pa tu smrdite! A si peljal psa? Zakaj posoda ni pomita?"
To je veljalo meni.
"Če greš ti ob nedeljah na lov, te doma čaka kosilo, ko prideš! A ste kaj skuhali in zakaj ne?"
To je veljalo atu, ki je nemočno ležal na kavču.
Evo je spet spustila. Njej ni nikoli nič treba napraviti. Morala bi sicer pomesti kuhinjo in hodnik, ampak pri njej tako vsak obupa. Čim ji kaj zatežiš, se pobere v svojo sobo in ne šmirgla nikogar več.
Popoldne sem povabil na obisk Nejca, Gregorja in Jakoba. Mama je med telefonskim pogovorom sikala, kako da si upam povabiti prijatelje, ko je vendar hiša popolnoma razmetana in ker nima kaj dati fantom za pod zob, ker ni nihče ničesar kupil.
"Pa saj so še jajca v hladilniku!" sem zastokal.
"Jajca bom pa jaz zdajle pojedla!" je še zasikala.
Ko so prišli, smo špilali po mreži na dve mašini in mama je v zamrzovalni skrinji vendarle odkrila še nekaj piščančjih ocvrtkov in dve vreči zmrznjenega pomfrija. Smo se kar dobro najedli! Ob desetih je ata fante razvozil domov. Mama pa je kuhala mulo v spalnici.

Danes je bilo bolje. Mama je vstala bogve kdaj, ker ko sem jaz vstal, okrog enih, je bilo kosilo že na mizi - goveji zrezki v gobovi omakci, polenta in kumarična solata. In v predalu svež kruh.
Ko bi se mami večkrat takole utrgalo, da bi malo gospodinjila!
Fino je bilo peljat Capija. Res, da je mraz, ampak vsaj megle ni bilo danes.

Jutri popoldne imamo nekakšno novoletno proslavo v šoli.
Naslov proslave je Lipa zelenela je. Kje je zelenela? Kdaj je zelenela? A niso zdajle smrečice bolj aktualne? Hm, nekaj v zvezi s starimi časi menda.
Ko so stari očetje pred dvesto leti posedali ob nedeljah pod vaško lipo in kakšno pametno prijavili. In popili malo vinca. In bili malo zadeti in eno zapeli. In se morda na koncu stepli. Če jih prej žene niso poklicale na govejo župco.
Pa saj včasih tako ni bilo goveje župce ob nedeljah. Samo ob velikih praznikih. Drugače pa močnik. Pa mleko in kruh za zajtrk. Pa za večerjo. In za malico jabolko - če si ga kje narabutal.
Pravzaprav pojma nimam, kaj je jedel stari ata, ko je bil mlad. Ga moram vprašat, ko ga grem spet obiskat v dom.
Če bo slišal. Brez slušnega aparata skoraj ne sliši več, za ušesom ga pa noče imeti zataknjenega. V najboljšem primeru mu crkne baterija in potem ima mir pred zunanjim svetom.

Saj tako vem, da bo mama spet šla na sestanek k Evi, ker je tamala in ne k meni.
Ata pa tako še nikoli ni šel, ker se menda v šoli slabo počuti.
Jaz se tudi, pa moram vsak dan tja.

Čez sedem dni imam rojstni dan.
Upam, da bom dobil vsaj kak CD od mame in ata. Od stare mame in starega ata pa pet jurjev. Če jima zdaj kaj ostane od pokojnine, ko sta v domu.
In hočem imet žur za rojstni dan! Lan party, jasno! Ata mora kupit še malo kabla, pa terminatorčke. Nejcu lahko oče pripelje mašino do nas, Gregorju tudi… in potem špil do zjutraj, če bo treba!!!

Uh, tole moram dobro premisliti! Samo enkrat jih bom imel štirinajst!

11. december

Včeraj na roditeljskem so eni tancali stare domače plese. V telovadnici. Ozvočenje je bilo malo zanič, ampak to ni bilo ne vem kako pomembno. Hej, igrala sta samo dva tipa: en na harmoniko in drugi na klarinet. Sta bila pa tako zaraščena, kot da sta se ravnokar vrnila z Jamajke in da nista kaj prida pasala zraven k plesalcem iz starih časov. En ples je bil še posebej zanimiv: tisti, pri katerem so bili vsi BOSI! Eden med njimi je bil brez soplesalke in je moral plesati z metlo. Hah, to je verjetno kakšna finta, mogoče pa je katera od plesalk zbolela, pa so jo enostavno nadomestili z metlo, hehehe.
Po plesih smo šli v učilnice in poslušal sem, kako se moramo učiti in bit pridni in da je skrajni čas, da se odločimo, kam bomo šli naprej.
Jaz bom šel verjetno na PTT šolo. Imajo menda zelo dobro opremljeno računalniško učilnico. Lahko sem pa tudi poštar. Saj to je čisto kul. Torbo si daš na ramo, si poviješ noge z debelim povojem, da te ne ugrizne pes in se zavihtiš na kolo. In zvoniš na vratih. In spoznaš luštno punco in ji vsak dan pošiljaš telegrame in jo moraš potem kar naprej obiskovati, da ji jih izročaš in potem te povabi na čaj in tako dalje in potem sta lahko že fant in punca in potem… eh… spet nakladam v tri krasne.

Danes nisem šel v šolo. Mami sem se zlagal, da me boli grlo. V resnici pa me boli fizika. Danes bi moral biti vprašan, pa sem se malo potuhnil. Ampak popoldne sem jih slišal od ata in za kazen do počitnic ne smem špilat. Mama pa mi še kar verjame in kadarkoli se sprehodi mimo moje sobe, glasno kašljam, da sem videti (slišati) vsaj malo bolan.

Pa tak lep snegec je zunaj!!! In mraz napovedujejo. Temperatura bo šla do fula v minus.
Škoda, da mi drsalke niso več prav. Sedemintrideset številka. Jaz imam že zdavnaj šestinštirideset - v tankih nogavicah!!!

Kaj naj zdaj… naj grem jutri v šolo ali ne?
Če ne grem, moram k zdravniku - tako sta mi zabičala ata in mama. Ampak jaz v resnici kašljam!!!
Po drugi strani bi pa kar šel v šolo, ker bi se po poti malo kepali.
Težka odločitev, ja.
Še pet dni do rojstnega dneva! Upam, da bo ata do nedelje pozabil na prepoved špilanja. Kaj naj sicer počnemu na r. d. ??????

13. december

Zunaj minus osem. Končno dela pod nogami škrip, škrip, škrip, ko greš v šolo. Še vedno kašljam, ampak vročine nimam.
Zjutraj je bila v mestu nemogoča gneča, a sem zamudil samo pet minut - nič več kot ponavadi. In šička me ni zapisala v dnevnik, ker je ona tudi zamudila, hehe.
Dobil tri pri fiziki.

Ata je prišel prej iz službe in iz avta privlekel nekaj dobrot iz bližnje veletrgovine (Saj res, kje je tista čokolada, ki sem jo videl na mizi???), pa še nove piskre je kupil mami.
Mama seveda ne sme slišati, da jih je kupil NJEJ, ker ona jih menda zase ne potrebuje, pač pa jih potrebujemo vsi, ker se bodo v njih kuhale jedi za celo družino.
Lonce smo torej imeli, žlice in vilice smo si pa sproti pomili, ker ležijo že tri dni v pomivalnem koritu.
Mama pravi, da ne bo pomivala, ker kuha. Ata noče pomivati. Jaz sem še malo bolan in ne morem. Če bi Eva pomivala, ne bi hotel nihče jesti iz tistih posod, ki bi jih ona pomila.
Po kosilu je šla mama "nekaj nest na pošto" in je ni bilo tri ure nazaj in po čikih je smrdela, ko se je vrnila. Pozna pol mesta in je zagotovo spet koga srečala in se zaklepetala. Hah, veseli december! Ata je ob osmih odšel na rekreacijo. Če pogledam skozi okno, vidim, da ima avto parkiran pred bližnjim bifejem. Po košarki so moški jako žejni in se v bifeju ustavijo "na eno pivo", ampak mislim, da jih bo nekaj več kot eno.
Heh, veseli december.
Včeraj je nek pijaček lulal kar pred gostilno, ker je bil verjetno tako lepo nalit, da ni opazil, da ni na WC-ju, temveč na prostem.
Kaj neki je na tem alkoholu, da je odraslim tako všeč? Meni pivo ni všeč, ker je grenko. Vino je kislo. Šnopc pa peče.

Zadevaš se lahko tudi drugače. Lahko špilaš toliko časa, da se ti še v spanju prikazujejo labirinti, po katerih se streljaš in v smrtnem strahu iščeš pravo orožje in te obliva mrzel pot, ko te napadejo izza stene.

Tudi jaz bom imel veseli december! V nedeljo imam rojstni dan. Mogoče pridejo Gregor, Jakob in Nejc že to soboto, sicer se dobimo v petek, dvaindvajsetega na mega lan partyju. In bomo špilali, dokler dol ne popadamo.
Eva hoče nov nahrbtnik za v šolo. Pa kaj še! Zdaj sem jaz na vrsti! Hoče takega na eno naramnico, tistega, ki ti skrivi hrbtenico - če si seveda toliko nor, da nosiš VSE knjige in zvezke s seboj v šolo.
Jaz skrbim za svojo hrbtenico in imam s seboj najnujnejše: dva zvezka in kuli.

16. december

Jap. So prišli vsi. Gregor, Jakob, Nejc in še bratranca Miha in Domen. Dobil na kile čokolade, da sem še Evi malo dal, ker toliko čokolade ne morem sam pojesti.
Dobil karte Gospodar prstanov - dva kompleta, CD, debele štumfe in danes od bratranca Blaža še slušalke.
Blaž ima že punco. Ves čas se nekaj stiskata in ližeta.
Imeli smo pohanega piščanca in pomfri, pa čaj in razredčilec - to je sok, ki ga razredčiš z vodo.
Torta je bila bolj tako, tako, predvsem zelo majhna, komaj po en košček za vsakega.
Ata je spraševal, kje so punce. Punc ne morem vabiti, če nočejo špilat z mano po mreži in se streljat.
Ko se je mama naveličala poslušat streljanje iz zvočnikov, nas je nagnala ven. Saj prav. Peljali smo Capija na Barje in prižigali tiste kresničke, novoletne. Petard mi ni noben prinesel, drugače bi metali tiste.
Ob desetih je ata vse fante odpeljal domov, ob pol enajstih pa smo se spet dobili na internetu in špilali še malo mooda, približno do treh zjutraj.
Danes zjutraj, okoli pol dvanajstih, sem čisto ponorel, ker me je mama že budila in sitnarila, naj grem zajtrkovat. Vstal sem ob enih, pojedel čokolino in peljal psa.
Popoldne si je mama izmislila, da moram pospraviti sobo in pomesti pod posteljo. Pa sem res raje šel sam pometat, ker jo čisto nič ne briga, kakšne revije imam v prahu pod posteljo.
Pa na rojstni dan moram pometati!!! Groza!
In na isti dan kot jaz se je rodil Ludwig van Beethoven. Ta je bil cool. Še ko je oglušel, je menda skladal muziko, ker si je vse zapomnil in poslušal glasbo kar v svoji glavi!
Tudi jaz poslušam glasbo v svoji glavi. Če imam slušalke na glavi, hehehe.
O, pišuka!!! Referat o AIDS-u moram napisati do torka!!! Za bajlo! Da popravim trojko. Ojej!
Grem še malo po netu brskat, če kaj piše o tem.

17. december

Začasno sem se rešil seminarske o AIDS-u.
Jutri imamo namesto pouka kulturni dan. Prišel bo nek glasbenik in v telovadnici predstavil ljudska glasbila. Mogoče ptička, ki v riti piska! Takega ima Eva na polički v svoji sobi. Iz gline je, vanj naliješ malo vode, da lepše žvrgoli. Zato se mu reče tudi žvrgolček.
Če ne bo imel Boriz spet kakšnih popadkov, bomo koncert ljudske glasbe preživeli in celo kaj slišali.
Letos Boriz ni toliko težil, zadnjih štirinajst dni pa ga spet meče.
Ah, ne bom se ukvarjal z njim. Briga me! Saj na srednjo šolo menda ne bova hodila skupaj.
Referat o AIDS-u moram oddati po počitnicah. Upam, da ne bom pozabil.
Pojma nimam, kam gremo za novo leto. Najbrž nikamor.
Za božič bomo šli obiskat starega ata in staro mamo v dom.
Še 4x imamo pouk, potem pa skoraj dva tedna spanja in špilanja!!!
In jutri je pouk kasneje - zaradi tistega muzikanta.
Hm… mogoče bom muzikant, ko bom velik! Muzikantom ni treba zgodaj vstajati. Če postanejo slavni, se za njimi mečejo vse punce, da jih morajo s špohtlom strgat s sebe.
Kdo pravzaprav zdaj igra na pianino, ki je ostal v stanovanju stare mame in starega ata? Nihče. Kaj ko bi ga pripeljali k nam, pa začnem najprej s klavirjem, potem preskočim na kitaro, potem električna kitara…?
No, to moram še premisliti.
Ali pa avstralski hlod. Ta je šele imeniten!!!
V petek dobimo ocene za to konferenco. Cvekov nimam, bojim pa se, da bo matematika dve, pa biologija. Obvestilo o ocenah bom stlačil na dno torbe in pozabil nanj do konca počitnic. Kazati staršem ocene na začetku praznikov in jih spraviti v slabo voljo - to je moralno nedopustno. S tem bom opravil zadnji dan počitnic. Če ne bom pozabil.
A bi napisal pismo božičku pa dedku Mrazu? Tako, za vsak slučaj? Saj vem, da ne obstajata, ampak… mogoče pa to še kaj velja pri mami in atu?
Ma, ne. Prevelik sem že! Škoda.

18. december

Ob enajstih smo se zbrali v telovadnici. Tisti spredaj na blazinah, mi zadaj na klopicah.
Pod košem je stal muzikant Tomi, okrog sebe je imel zložene vse mogoče in nemogoče instrumente.
In je kar začel. Najprej nam je zašpilal na gosli. Tomi jo je kupil na bolšjem sejmu in jo obnovil. Na nekem mestu je bila nekoč prebodena, ker je dala skozi veliko število veselic; na veselicah pa so dostikrat peli nožički. To vem, ker rad poslušam Beležke o kranjskem tepežu Frana Milčinskega. To je veliko bolj odbita zadeva kot Butalci.
Kje sem že ostal? Aha. Ko se je lastniku gosli zazdelo, da so svoje odslužile, jih je zabrisal na podstrešje. Nekoč so si miši v njej napravile gnezdo.
Tomi je odigral prvi komad, nekatere punce so začele ploskati kot nore. Komaj jih je umiril.
Potem nam je predstavil nekaj zvočil: drumlo, raglo, kraguljčke, gudalo.
Drumlo si daš pred usta in zabrenkaš: dojng, dojng, dojng!
Ko je zaigral na gudalo, smo vsi prasnili v smeh, ker se sliši, kot da bi kdo na glas prdel - potem, ko je pojedel kilo fižola.
Nekateri so še vedno ploskali po vsaki kratki predstavitvi. To pride od tega, če kar naprej gledaš na tevejčku oddaje s posnetim aplavzom in smehom. Folk sploh ne ve, kdaj se ploska in kdaj ne.
Tomi je postal zaradi ploskanja malo živčen.
Ko je zaigral na doma narejen klarinet in so nekateri začeli ploskati v ritmu muzike, ga je pa čisto zvilo.
Lepo jih je prosil, naj tega ne počnejo, ker se sicer glasbe sploh ne bo več slišalo.
Aha. Čudak! Tip sploh ni imel s seboj nobenega ozvočenja!!!
Hja… verjetno zato, ker nam je hotel v resnici prikazati, kako so njega dni plesali pod lipo domačo ob zvokih klarineta. Do noči ali pa še dlje. Hojlarija, juhuhu! In pri tem jih niso motili zvoki letal, avtomobilov in traktorjev, kvečjemu se je iz hleva zaslišalo mukanje in kruljenje lačne živine. Če hočeš zdaj preglasiti hrup, pač potrebuješ ojačevalce in zvočnike, da slišiš muziko.
Heh. Potem je privlekel še staro harmoniko na nekaj gumbov in urezal polko.
Je trdil, da ne mara narodnozabavne glasbe, slišalo pa se je prav podobno.
In smo izvedeli, da so bile 150 let nazaj najbolj popularne gosli, potem pa jih je izpodrinila harmonika. Danes je najbolj IN kitara. Ne. Ta je bila moderna v prejšnjem stoletju. Zdaj je IN računalniška muzika. Kr neki brez zveze.
Škoda, da ni zašpilal še na žago. Mogoče je ni mogel privleči s seboj v Ljubljano. Žago sem slišal samo na CD-ju iz filma Let nad kukavičjim gnezdom, v živo pa še nikoli.
V bistvu je folk kar mirno poslušal tole starinsko muziko. Mogoče zato, ker je naš tehnični ves čas snemal in so se delali fine.
Nikoli ne veš, kdaj te posnamejo s kamero, potem pa lahko to staršem prikažejo kot dokazni material za pisni opomin, hehehe.

Na busu je bilo danes posebej zabavno. Ponavadi se vozimo samo šolska mularija in kak upokojenec. Danes je prišla na bus gospa z dojenčkom. Doječek se je drl ko vrag in brcal in mahal po mami, ker mu ni dovolila pritisniti na gumb STOP in mu mirno razlagala, da bo lahko pritisnil na gumb STOP, ko bosta prišla do tiste postaje, kjer bosta šla dol. In tamali je vreščal dalje. Ni nehal prav do postaje, kjer je končno smel pritisniti na gumb STOP in sta končno z mamo zlezla z busa.
Potem še štos s staro mamo v krznenem plašču in imenitnem klobuku. Nek mulc je mirno poslušal muziko na svojem prenosnem predvajalniku zgoščenih diskov (ok, danes malo vadim pravilno izrazoslovje - to mi utegne nekoč še koristiti) - s slušalkicami na ušesih… kar ga zgrabi za rokav gospa in zakriči:
"Mulc, od doma telefoniraj, kaj se to pravi, da tule telefoniraš!"
Mulc je odgovoril:
"A?" in si prislonil prenosni predvajalnik zgoščenih diskov (ploščkov?) na ušesa in se delal, da telefonira.
In gospa:
"Ja, ja, nam je vse pobral ta naš sosed! Na NAŠI zemlji si je hišo sezidal! Kje pa se to lahko zgodi? Samo v naši občini! Ja, ja!" in je izstopila. Potem ne vem, kaj je naprej govorila ali pa morda celo nehala. Avtobus je še kar, če nimaš ravno denarja za gledališče.
Bolje bus kot nič.
Bolje bus kot kukanje izza zavese. No… to ne vem… kukanje izza zavese je bolj podobno NADALJEVANKI, ker vedno nastopajo isti sosedje. Avtobus so bolj ODLOMKI nekih zgodb, ker glavnih junakov ponavadi ne srečaš nikoli več.
Samo še 3x.

22. december

Uh.
Začelo se je ob desetih.
Prišli so Nejc, Mihael, Martin in Roman. Vsak s svojo mašino in vsak z večjim monitorjem od mojega. Jaz sem prava sirota Jerica z mojim petnajst inčnim.
Zavzeli smo kuhinjo in dnevno sobo in jo prepregli s kabli. Štiri mašine sem uspel spravit na mrežo, Romanove pa ne, ker ima najnovejše Winse, pa nekaj ni šlo skupaj. Špilali Action, Roman pa se je bolj ukvarjal s športom in špilal nogomet.
Najboljši monitor ima Martin, polepljen z nalepkami kot PRED UPORABO PRETRESI in podobnimi forami. Moj monitor je sicer lepše okrašen: s fotografijami Osame bin Ladna. Roman je polepil monitor s svetlečimi nalepkami z učki.
Nejčev monitor je brez nalepk in napisov. Ampak to zato, ker si je izposodil mamin monitor, ker je njegov prevelik, da bi ga nosil naokrog (čeprav ga je seveda pripeljal oče in ga pride jutri iskat).
Imajo pa najnovejši Winsi en dober program. Napišeš besedilo, recimo: Kako si kay… računalnik pa to prebere. Stvar je sila zabavna, ker ima računalnik angleški naglas in slovenske besede izgovarja po angleško.
Prejle je mreža spet crknila, pa smo se malo valjali po tleh od smeha, ko smo prisilili računalnik, da je govoril slovensko z angleškim naglasom.

Mama je okoli enajstih vstopila v kuhinjo, obložena z vrečkami in pozabila zapreti usta, ko je zagledala na mizi v kuhinji tri računalnike in še dva na pisalni mizi v dnevni sobi.
Nekaj je govorila o kuhanju, potem pa nam je dala 5 kilo za pizze in šla malo spat.
Okrog šestih je iz službe prišel ata in nas nagnal v mojo sobo. Martin je moral itak domov in zdaj smo Mihael, Nejc, Roman in jaz v moji sobi. Na moji mizi sta dve mašini, na podolžni nizki omarici pa še dve.
Mama je končno prišla do štedilnika in nam skuhala večerjo.
Nejc bo prespal pri meni. Mogoče tudi Roman. Mora še poklicat domov.
Eva je nekje na obisku in pride jutri.
Ata in mama se grdo držita. Ampak to ni nič novega, ker se med prazniki vedno grdo držita. Njun problem.
Mega, ej! Kukamo vsak izza svojega monitorja in se režimo kot pečeni mački.
Škoda, da Gregor in Jakob nista mogla prit. Samo v tem primeru bi morali izpraznit garažo, da bi lahko vsi špilali.

23. december

Opolnoči so odpeljali Romana in njegovo kišto. Mihael, Nejc in jaz smo špilali do enajstih dopoldne, potem pa smo popadali dol. Ob treh so prišli po Nejca, ki je spal malo na meni in malo na Mihaelu.
Mama mu je pomagala nesti kišto do avta in naročala njegovemu očetu:
"Dajte ga spat, vso noč so špilali. Glejte, kako je bled!"
"Pajade," je odgovoril, "in jaz sem Bohinj!"
Spal do osmih zvečer, ko naju je z Mihaelom zbudila mama in nama dala pogreto kosilo: cmoke in mesno omako.
Imam rdeče oči kot kak angora zajec. Sploh ne vem, če je danes kdo peljal psa.
Jaz sem malo zmatran.