Ne brskaj tuki!
To je zaseben dnevnik, ki te nič ne briga!!!! Takoj stran!

APRIL 2001

1. april

Nina mi je poslala mail, v katerem mi je končno priznala, da me tudi ona ljubi in hoče imeti z menoj otroka, ko bova malo starejša. In imela bova hišo in velik avto.
Hja.
Tole sem si izmislil, ker je danes prvi april.
V resnici mi že dolgo ni odgovorila na noben mail. Najbrž je spet pri babici v Prekmurju.

Pri nas doma je bilo danes nevzdržno. Ata in mama sta praznila predale v dnevni sobi in iskala nekakšne stare račune in kričala drug na drugega, ker jih nista našla. Do jutri morata izpolniti nekakšno dohodnino. To je davek ali kaj. Nekaj, kar plačaš državi, da imamo lepe ceste in javno razsvetljavo in javne hiše; kino, gledališče, šole in te reči.
Zakaj nismo raje šli na kakšen hrib?
Špilat tako nisem smel, ker je ata na mašini izpolnjeval tisto dohodnino.
Jooooooj! Jutri športna vzgoja ob sedmih in deset minut!!!
Upam, da se bom zbudil pravočasno.

3. april

Včeraj spet zamudil športno vzgojo. Namesto ob sedmih in deset minut sem prišel ob pol osmih. Učitelj me je poslal sedet v garderobo. Joj, spet bo neopravičena! Pa kaj morem, če smo kompletno vsi zaspali; mama, ata, Eva in jaz. S to razliko, da oni niso zamudili, ker začnejo službo in šolo ob osmih.

Če v resnici obstaja več življenj, bi rad bil v naslednjem lenivec. Visel bi dol z veje, predremal osemdeset odstotkov življenja in za zajtrk, malico, kosilo in večerjo smukal liste z bližnjih dreves.

7. april

Končno sem dobil nove superge! Take za osem čukov. Eva je dobila rdeče lakaste sandale - tudi za osem čukov, čeprav ima ona nogo številka 36, jaz pa 45!!!
Zdaj se bo važila po šoli, jo že vidim!
Jaz se ne bom važil. Moje nove superge nimajo nobenega nobel napisa, ker niso od nobene nobel firme.
Upam, da Nini tovarniške nalepke ne pomenijo kaj dosti. Da ji je vseeno, če ne piše na supergah Nike ali Adidas ali karkoli že. Niti Superga ne piše na njih, ker niso iz italijanske tovarne Superga. Piše samo: športni copati.
Ph.
Martin me bo gotovo zafrkaval. Na vseh njegovih majicah, hlačah, kapah in supergah so jasno vidni napisi nobel firm. Pa kaj. Briga me.
Če me bo kdaj popadlo, da moram nositi nobel znamke, si bom sam naredil napise, recimo QUAK QUAK, jih našil na majice in stare strgane kavbojke in rekel, da je to najnovejša firma iz New Yorka in da zdaj vsi pri njih kupujejo robo: Madonna, Eminem in KlemenKlemen.
Dol mi visijo nobel firme.
Vsaj zaenkrat.
Če bosta mama in ata kdaj zaslužila več cvenka, si jih bom mogoče tudi jaz privoščil.
Ali če ugotovim, da punce padajo na te finte.
Ampak take punce pravzaprav sploh nočem. Naj me ima punca rada zaradi mene in zato, ker tako dobro špilam in zato, ker poslušam dobro muziko, ne pa zaradi mojih cunj.

9. april
Danes nisem zamudil športne vzgoje.
Nina je rekla, da imam kul superge.
Tako lepe dolge plave lase ima. Saj je vseeno, če je blondinka. Vse blondinke niso tako zelo blond. Nina že ne!
13.april

Hehe, petek trinajstega! Ostal živ. Vsi moji sošolci preživeli.
Mama je nakupila za poln hladilnik jajc.
Eva je vsa popacana z barvami za pirhe.
Drugače nič novega na tej strani Alp.

15. april

Za zajtrk pojedel preveč šunke in hrena in jajc in potice, ki jo je spekla stara mama.
In sem šel po zajtrku nazaj spat. V spanju sem se naenkrat znašel v Nininem stanovanju. Bila sva sama v njeni sobi. Poljubil sem jo. Njena postelja je bila prekrita z oranžno odejo, na njej pa je bila narisana velikanska Miki miška. Nenadoma je Nina rekla:
"Zebe me!" potegnila odejo s postelje in se zavila vanjo.
Šel sem na stranišče. S stropa je kapljala voda. Ko sem opravil, sem potegnil vodo in namesto iz kotlička se je voda vlila s stropa stranišča, da je bilo videti kot da pri njih v stranišču dežuje in iz njega sem prišel čisto moker.Ves čas me je bilo neznansko strah, da se bo iz službe vrnila njena mama in vprašala:"Ja, kaj pa počneta?!?" in premišljeval sem, kako naj se čimbolj neopazno izmuznem iz stanovanja, da me ne bo opazila njena mama ali kakšne radovende sosede.
Potem sem odprl oči in z olajšanjem ugotovil, da sem doma v svoji sobi in da se mi ni treba skrivati in da se od nikoder ne bo prikazala Ninina mama.
18. april

V šoli smo reševali nekakšne teste za poklicno usmerjanje. Zatrdno sem se odločil, da bom mornar. To je pravi poklic zame! Stojiš na palubi z daljnogledom v roki in v daljavi vidiš Nino, ki ti maha v slovo in te čaka pol leta, da se vrneš s potovanja do Avstralije in nazaj. Vmes pobarvaš kakšno zarjavelo ograjo, malo gledaš na sonarje, nadzoruješ nakladanje kontejnerjev in v viharju sediš v kajuti in ti je slabo. Če se odločim za srednjo pomorsko šolo, bom moral v Portorož v divjaški dom. To pomeni, da si bom s čisto tujim mulcem delil sobo. V domu so vzgojitelji, ki hodijo na govorilne ure v šolo in ki ti vsak dan pregledujejo domače naloge. Bog ve, če je v domu dobra hrana. Vse je odvisno od kuharice. Tako kot na ladji. Če so ladijski kuharji zanič, je bolje, da ostanem doma. Mami se tu in tam vseeno ljubi skuhati kaj užitnega.
Če bom kdaj ladijski kapitan, se bom javil za službo pri Zelenem miru. Ker v resnici bi bil rad terorist, ko bom velik. Ampak tapravi teroristi se streljajo, jaz se pa v bistvu nočem streljati. Če bom pa poveljnik ladje pri Zelenem miru, se bom lahko boril proti tankerjem, proti tistim, ki na skrivaj mečejo strupene odpadke v morje ali ladjam kitolovkam. Svet vendar ne more dovoliti, da bi kiti izumrli!!! Zakaj se jaz ne bi boril za to!!!
Po drugi strani pa… če se odpravim v Portorož, si bom moral deliti sobo z mulcem, ki brez opozorila spušča pline, ki posluša čisto drugo muziko kakor jaz in je močnejši in večji od mene in moram potem še jaz poslušati isto muziko in ne pusti prezračiti sobe!!!
Ne vem.
Mogoče bom raje skenerist. Imaš skener pa slikco, butneš slikco v skener in slikca pride na monitor. Potem pa malo popravljaš, pa malo pogledaš, če se barve na slikci pa na monitorju ujemajo, pa je narejeno.
Čisto možno je, da bom raje skenerist. Kadar skenerist nima dela, lahko na skrivaj špila igrice po netu. Mornarji najbrž nimajo online računalnikov, vsaj ne v svojih kajutah.
Ja, ne vem. Ne morem se odločiti. Moram še malo premisliti.
Jutri imamo spet kros. Mama mi je rekla, naj kar na listek napišem, kaj bi rad s seboj za malico.
Napisal sem:
2 žemlji
šunka
maslo
nitroglicerin
ledeni čaj
les

Mama je rekla, da ni prepričana, da imajo v naši sicer dobro založeni trgovini nitroglicerin. Lesa pa ne bo kupovala. Da naj kar odlomim stolu eno nogo, da bom imel les.
"Oki, mama, nitroglicerin in les lahko izpustiš." sem ji odvrnil.
In je šla po nakupih. Prinesla je tudi pečenega piščanca. Medtem, ko smo mama, ata in jaz pri mizi trgali kose piščanca in se basali z njim, je Eva ravno gledala tristo oseminsedemdeseti del neke španske nadaljevanke. Ali pa je bil petsto triindvajseti? Vmes smo tako vneto klepetali in razpravljali, kaj bom, ko bom velik, da sploh nismo opazili, da so na mizi ostale samo še kosti. Za Evo ni ostalo nič. Prav ji je. Kaj pa gleda tiste nadaljevanke.

25. april

Joj, kako sem len, pa zmatran, pa zaspan!
Še sreča, da je samo še jutri šola, potem pa špiiiilaaaaanjeeeeeeee do nezavesti!!!

29. april

Imam velik problem. Naj zdajle preberem knjigo za domače branje ali naj gledam film Southpark, ki ga mi je bratranec prinesel na cdju, doma zapečenega.
Film sem gledal že včeraj, pa nisem vsega dobro razumel, ker ni nič podnapisov. Nekatere besede sem razumel. Tiste, ki se začnejo na črko f.
Govori o kanadski televizijski nadaljevanki, v kateri kar naprej prdijo in preklinjajo in neka ženska ponori, češ da ta nadaljevanka kvari ameriške otroke in temu je treba napraviti konec in da je za vse kriva Kanada. Ustanovi MAC - Mothers Against Canada, se pravi: Mame proti Kanadi in med Združenimi državami in Kanado se vname vojna.
Konec je srečen, vmes nekaj mrtvih.
Mislim, da bom danes še enkrat gledal film, jutri pa prebral knjigo za domače branje.
Ej, smola! Niti sanja se mi ne, katero knjigo moram prebrati. Le to sem si zapomnil, da mora biti od pisatelja Cirila Kosmača. Saj on je dober. Napisal je zgodbo Pomladni dan, po katerem je bil posnet eden mojih najljubših slovenskih filmov, o Štefucu in Stelli del Nord, ki se na koncu poročita. Vmes se malo pretepajo, malo nagajajo fašistom in pojejo v slovenščini, kar je bilo nekoč na primorskem prepovedano. Med prvo in drugo svetovno vojno.

Grem gledat Southpark.

Dolgčas so tele prvomajske in oefovske počitnice, ko nikjer ni nikogar. Gregor in Jakob sta šla smučat v Francijo, Nejc je izginil v prikolico na morju, Nina k babici v Prekmurje in Martin na potovanje po Italiji.
Po drugi strani je fino, da so vsi nekam šli, ker se mi je danes zjutraj točno na sredi nosa napravil velikanski, zares ogromen in nagravžen gnojen mozolj. Zdržal sem do petih popoldne. Potem sem ga moral stisniti. Kumara me boli sto na uro in je vijoličaste barve. Slikarji bi me danes lahko upodobili za mojstra Višnjo iz Ostržka!
Groza!