Ne brskaj tuki!
To je zaseben dnevnik, ki te nič ne briga!!!! Takoj stran!

FEBRUAR 2001

3. februar

Kako sem bil bolan! Vročina me je tako kuhala, da sem špilal samo kako uro na dan in šel nazaj ležat.
Včeraj, v petek, sem bil že precej boljši in sem lahko dlje igral Starcraft in preizkusil Interstate 76. Ni slaba igrica, sem pa že videl boljše.
Danes se kar dobro počutim. Z neta sem pobral emulator za windoze in zdaj lahko igram v Linuxu ali Windozah, kakor se mi zazdi. Ata je pogruntal, da sem boljši, pa sem moral peljat Capija na sprehod.
Nad zimo sem obupal. Snega ni in ni.
V ponedeljek moram v šolo prinesti domače branje. Poezije. Od Franceta. S težavo se prebijam skozi Krst pri Savici. Dlje od Uvoda nisem prišel. Je pa nekaj zanimivih verzov:
Tale mi je najbolj všeč:

al komej vrata so odprte, vname
se strašni boj, ne boj, mesarsko klanje:
Valjhun tam s celo jih močjo objame.

Če bi nekdo sprogramiral igrico o vojni med Črtomirom in Valjhunom, sploh ne bi bilo tako dolgočasno!!! Skoraj kot Doom. Vse krvavo.
Hm. Kdo bo prebral cel Krst ali pa kar cele Poezije? Morda mi Nina pošlje kakšno obnovo in jo malce priredim. Za dve bo že.
Nina je super! Vsak dan mi je poslala mail in mi v njem razložila, kaj so se v šoli učili. Mogoče me ima majčkeno rada.
Eva je že ves dan sitna. Verjetno bo zdaj ona zbolela. Potem bo tako najbolje, da grem v ponedeljek v šolo. Tamala si je posnela Telebajske in jih vsak dan gleda.
Ph. Otroci.
O tastarih raje ne bom izgubljal besed. Mama je skuhala svoje slavne zrezke v omaki, potem se je na vratih pojavila ena izmed njenih prijateljic in sta šli malo zapravljat. Vrnila se je čez tri ure z dolgim nosom. Menda so ji v trgovini rekli, da je njena kartica neveljavna.
Ata je šel na lov. Upam, da jutri ne bodo jetrca za zajtrk.

4. februar

Niso bila jetrca.
Jaz sem pojedel svojo porcijo čokolina, Eva pa je z maslom in medom namazala cel kavč v dnevni sobi, ker je spet jedla pred tevejčkom.
Mama je zavzela internet!!! Nabavila si je nekaj takega, da lahko kar na netu pogledaš, koliko minusa imaš na računu. In potem veš, da še nekaj časa ne boš mogel plačati položnic za telefon in malico v šoli.
Kako nerodno mi je zmeraj, ko mi razredničarka izroči opomin zaradi neplačane malice. Pa saj tisto ni opomin, ampak grozilno pismo, v katerem piše, da ne bom dobil več malice, če takoj ne poravnamo računa.
In ravno danes si izmisli hodit v banko takole online, ko so pri poročilih povedali, da so neznani heckerji celo Jaserju Arafatu ukradli številko kreditne kartice. Heh, Arafat najbrž kupuje tanke in mine s svojo kreditno kartico.
Pripravit moram šolsko torbo.
Tri dni pouka, potem pa štiri dni prosto. Živel France Prešeren! Živel Kulturni praznik!

7. februar

Predvečer slovenskega kulturnega praznika. Ph, pa kaj potem. V šoli so nas vlekli v gledališče gledat neko varuško z neumnim priimkom Poppins, ki je ves čas hodila naokrog z marelo. Boris je med predstavo glasno razpravljal o tem, koliko stane taka predstava, več kot škatlica cigaret zagotovo, tako da sem preslišal polovico predstave. Prišel domov in hotel na računalnik. Mama zatežila, da moram najprej pomiti posodo. Kako se mi gnusijo koščki ričeta, ki plavajo med posodo v koritu. Evo bom enkrat fino zlasal. Vedno vrže v korito krožnik z ostanki hrane vred in se dela neumno.
Uspel pomiti, čeprav je zmanjkalo praška za pomivanje, pa sem vzel kar tisti poceni šampon iz kopalnice, ki ga ima mama za pranje puloverjev.
Že tri dni iščem mesečno vozovnico. Kar izginila je. Premetal sem vse cunje v omari. Pregledal vse predale. Stavim, da je imela prste vmes Eva. Mogoče mi jo je nalašč skrila.
Ali pa je ata spet pospravljal po kuhinji in jo zabrisal v smeti. Pri nas je najbolj nevarno, če pospravlja ata. Vse, za kar ni čisto prepričan, čemu je namenjeno, vrže v smeti. Morda je bila moja mesečna v tistem kupu časopisov, ki ga je zabrisal stran.
Mama je rekla, da mi je čisto prav, ker si nisem določil mesta, kamor bi vedno spravil mesečno, ko pridem iz šole.
A je to kakšno življenje? Pomivanje posode. Ph. In Nina, ki me ni med predstavo niti enkrat pogledala. Jaz sem jo pogledal najmanj trikrat. Tako kot v filmu Življenje je lepo. Ampak moje življenje tako ni lepo.
Ata je proti večeru odšel na zabavo s prijatelji. Upam, da ga dolgo ne bo domov in bom lahko dolgo špilal. Mama bo okoli enajstih zvečer mrknila in me ne bo motila. Danes je smrtno užaljena. Mene in Evo je hotela vleči nekam v mesto na Srk pri vasici od nekega Roze. Briga me Srk pri vasici, aja, Krst pri Savici, saj sem danes že bil v gledališču! Nekaj je godrnjala, da tako nihče noče nikamor z njo in jo pobrisala v spalnico brat horoskope, kozmetične, modne in gospodinjske nasvete.
Prav čudno, kam so danes ušle vse njene prijateljice, da ni nobene naokrog. In še bolj čudno, da se njej ne ljubi nikamor v mesto.
Eva si je prinesla iz videoteke kup kaset in kmalu po kosilu zavzela svoje mesto na kavču v dnevni sobi.
Stavim, da mama zdajle v spalnici na tamalem tevejčku gleda podelitev Prešernovih nagrad. Jutri mi bo utrujala, če vem, kdo je dobil nagrado in da naj mulc vendar mislim še na kaj drugega kot na računalnike in na punce.
Ja, ja. Drugič pa pravi, da ni boljšega kot sex, droge in rock 'n' roll. Čez tri dni pa pravi, da so Rimljani izumrli zaradi tega, ker so mislili samo na sex, droge in rock 'n' roll in samo žurali in se čisto pomehkužili in niso bili več sposobni braniti svoje države. In da sva midva z Evo tudi že čisto pomehkužena. In kam da to pelje, da bova že videla, ko bo treba hodit v službo bla bla bla bla bla bla.

Martin gre jutri smučat v Avstrijo. Jaz grem s Capijem na sprehod tjale v bližnje grmovje. Hja, vsakemu svoje.
Če bo posreči, pridejo na obisk Gregor, Jakob in Nejc. Bomo igrali Unreal po mreži. Z neta sem si pobral čisto prismojeno sobo z labirinti, strmimi stopnicami in globokimi jamami.
Življenje je neumno.
In Nina me mogoče sploh nima rada in mogoče me sploh nikoli ne bo imela rada.
In Prešeren je bil nesrečno zaljubljen in potem se je zapil. Ne bom se zapil zaradi Nine. Zašpilal se bom in pika.
Potem ji bo seveda žal, ker me ni pogledala. Ampak takrat bo prepozno, ker me bodo odpeljali v norišnico in mi nataknili tisti suknjič s predolgimi rokavi.

8. februar

Spal do enajstih. Iz kuhinje je dišalo po ocvrtem piščancu in pečenem krompirju. Poklical Nejca, Gregorja in Jakoba, če pridejo na obisk. So rekli, da pridejo. Saj bi šel jaz, pa ne morem, ker ne najdem mesečne.
Med kosilom smo poslušali radijska poročila. Prešernovo nagrado je dobil slikar Gustav Gnamuš. Aha. Saj se spominjam, ja. V Moderni galeriji visi eno njegovih del. Zelo veliko in zelo rdeče. Mama je pripomnila, da je sexi dedec.
Oh, ja. Prvič, kakšen je videti na zunaj umetnik, sploh ni pomembno. In drugič, take starine kot sta ata in mama, bi se kvečjemu lahko pogovarjala o tem, če se bosta dala po smrti upepeliti ali se bosta pustila pokopati v trugi, ne pa da razpravljata o spolnosti. Saj pravim, moja stara sta ubrisana. Ata je bil tiho. Danes ga boli glava in do kosila je popil že dva litra limonade.
Po kosilu sem si zaželel česa sladkega, pa ni bilo nič pri hiši. Zmešal sem si manjši pisker kakava v prahu, sladkorja in margarine. Nekakšen ponaredek čokolade. Polizal pol piskrčka. Malo mi je bilo slabo.
Ob treh so prišli. Nejc je prinesel gusarski CD, Pro skater 2. Gregor in Jakob sta prinesla veliko bonbonijero. Škoda, da sem se prej basal s tisto čudno zadevo.
Malo smo igrali Starkraft, potem je mama zatežila in smo morali peljat psa na sprehod. Ko smo se vrnili, sem poskušal naložiti Pro skater na mašino. Ti gusarski programi vedno nagajajo! Tako počasi se je nalagal, da smo si vmes spekli dve kili pomfija in ga pomakali v majonezo.
Nejc ima nove hlače na zvonec, na vseh mogočih in nemogočih mestih okrašene z zadrgami. In pol metra predolge. Kupil si jih je v Italiji. Mama je malo za časom, ali pa se je norčevala iz njega, ker mu je rekla, da pravzaprav ni nič hudega, če so predolge in da si hlačnice lahko zaviha kot rokave, da ne bo hodil po njih.
Ob devetih so morali domov. Škoda. Igrali smo Pro skater v parih. Jaz sem se največkrat nasadil na ošpičene kole, ker sem danes prvič igral, oni pa so doma že trenirali. So kar v redu finte. Lahko si izbereš zemeljsko ali pa lunino težnost. Pri lunini težnosti poletiš veliko dlje in padaš na kole zelo počasi. Jakob še najbolj obvlada igrico. Par dni bom treniral, potem bodo pa videli, hehe.

9. februar
Sem mislil, da bom dolgo spal!!!
Mama je imela dopust in me je od enajstih vlekla k frizerju. Pravzaprav k frizerki. Uh, dol padeš, kakšna frizerka! Se mi zdi, da je komaj kaj starejša od mene. Z dolgimi plavimi lasmi, zadaj spetimi v rep. Ne vem, kaj sta klepetali z mamo, ko je naenkrat mama začudena vprašala:
"A trenirate? Kaj pa trenirate?"
"Karate. Trikrat na teden. Najlepše je poleti, ko imamo štirinajst dni treninga na morju."
Vau. Tale punca trenira karate? Tako drobna je videti. Vau. In potem razlaga mami, da bi se lahko tudi jaz vpisal v tečaj. Mama seveda vsa navdušena prikimava in me sprašuje, če bi hodil.
"Mogoče," odvrnem.
In že se menita o vseh podrobnostih. O obleki, o pasovih, o članarini, o tekmovanjih…
Mene seveda nič ne vprašata. Kot da me ni tam. In vmes moji lasje veselo padajo na tla pod stol.
Sploh ne verjamem, da bo kaj iz tega. Mama se vedno zelo navduši, potem pa čez nekaj dni reče, da nimamo denarja in stvar je opravljena.
Imam čisto navadno frizuro, le zadaj mi je ostalo nekaj daljših las. Mama se je ostrigla na fanta in si nekaj pramenov pobarvala rdeče. Ph. Prava čarovnica. Sploh ne bo potrebovala kostuma za pusta.
Za kosilo jedli klobase in kislo zelje. Peljal psa na sprehod.
Bil potem prost celo popoldne in lahko treniral Pro skaterja. Bodo že videli Nejc in Gregor in Jakob, ko se spet dobimo!
Frizerki je ime Maja. Prav luštna je videti.
Uh!
Mogoče bom mamo v torek vseeno spomnil, da se greva vpisat na karate.
Eva se je danes vrgla med knjige in je ves dan nisem videl, razen med kosilom. Pravilno. Mama je šla popoldne s kolegicami na kavo, da se je važila z novo frizuro. Ata je šel proti večeru na lov na divjega prašiča, ker je polna luna.

11. februar

Če zaprem oči, vidim skejtanje in sive zidove in kole, ki štrlijo iz prepadov. Tako se ti zgodi, če dolgo špilaš isto igrico.
Mamo je spet popadlo pospravljanje. Med pospravljanjem si vedno navije muziko na ves glas. Pravi, da zato, da imajo še sosedje kaj od naše muzike. Ampak ne vem, če je sosedom všeč Kurt Kombajn pa Nirvana. Tisti Kombajn si je enkrat dal pištolo v usta in se končal. Ja. Saj muzika je tudi čisto depresivna. Če jo poslušaš celo popoldne, postaneš nenavadno tečen. Na srečo mama ni postala tečna, ker je v moji sobi našla CD predpotopnih Beatlov in si je potem navijala Back to USSR. Med sesanjem glasno prepeva besedila, si žvižga in je nasploh dobre volje - dokler pospravljava tudi jaz in Eva. Za ata se mama ne zmeni, ker tako ne zna pospravljati in jo najbolj veseli, če se ta čas, ko to počnemo, umakne na kavč v dnevni sobi.
Eva je velik strokovnjak za pospravljanje. Vstopiš v njeno sobo - kot iz škatlice - če seveda ne pogledaš pod posteljo. Tam najdeš napol pojeden lonček viki kreme, porabljene papirnate robčke, star matematični test in kakih dvajset plišastih živali, ki se dušijo v prahu. Mama je tokrat zbrala toliko poguma, da je z metlo segla pod njeno posteljo in pometla vse na plan. Eva se je delala, da te reči prvič vidi. Ma, ta je zvita kot bobi palčka.
Po dolgem času sem zlagal in urejal knjige na moji knjižni polici. Stare učbenike sem moral nesti na podstrešje. Odložil sem jih poleg zaprašene kartonske škatle. Sedel sem, da bi si odpočil ali pa počakal tam gor še kako uro, da bi mamo minilo pospravljanje. Iz dolgega časa odprl karton. V njem so bili še starejši učbeniki. Uuuuuuuu, kako stari! Od moje mame. In vmes dva zvezka, polepljena z obledelimi slikami neznanih pevcev. Odprem prvega, ker sem upal, da je to recimo zvezek za slovenščino in v njem kakšen cvek, da ga nesem pokazat mami in s pomenljivim glasom rečem:
"AHA!"
Notri pa so bili datumi in zapiski s prav majhnimi črkami.
Vau!
Mamin dnevnik!
A se to sme gledat?
Sploh je ne bom vprašal.
Tole piše na prvi strani:
30. januar 1971
Danes smo Tomaž, Roman, Bojan, Domine in jaz zvonili pri Saškovih, pri Satlerjevih in še pri enih sosedih. Ko smo pozvonili, smo zbežali. Potem smo odšli na Gugalnico in se pogovarjali. Odšli smo se lovit na hišo.
Heh, kako otročje. Sicer je pa tule mama stara malo manj kot enajst let. In zakaj je napisala gugalnica z veliko?
5. februar 1971
Zvečer. 21.30. Atka ni doma. Prej sem imela v sobi ležalni stol, vendar nisem imela miru, ker mi je Zlato nagajal. Nato me je tepel po glavi. Potem je sitnarila še mama.
Aha. Zlato je mamin starejši brat. Upam, da Eva ne piše dnevnika, da se ne razve, kako sem jo povlekel za lase in kako mi je zadnjič, ko sva bila sama, morala pripraviti čokolino, ker ji sicer ne bi vrnil kasete.
12. maj 1971
Te mesece, ko nisem nič pisala, sem bila noro zaljubljena v Saša, ki hodi z menoj na tečaj angleščine. Toda nenadoma mi je postal zelo grd in neprivlačen.
Medtem se je zgodilo tudi veliko slabega in nekaj lepega, veselega. Zlato si je točno pred enim mesecem na smučanju zlomil nogo. Prizna, da je kriv sam. Nekaj dni je bil v bolnici in prinesel je injekcijo.
Uuuuuu, kako je ves čas jezna na svojega brata. Ji je res moral parati živce, da se je veselila, ko si je zlomil nogo.
Preskočim nekaj strani.
16. april 1972
Vito! Ta pa ta! Priznam, I love him, toda postal mi je tuj. Lučka mi je (bo) zrihtala fanta Roleta:
16 let
178 cm
85 kg
modre oči
svetle skodrane lase.
Hodi na VI. gimnazijo, v prvi letnik. Ima motor.
Posebnost: KLOBUK
Šifra: DRVA ROLE
Role menda nima punce. Ta četrtek sem bila spet v klubu, z mano sta bila tudi Lučka in Jani. Ko sem že odšla, je prišel Role in me čakal do devetih. V petek se je vozil z motorjem po Dolenjki. Ko sem prišla k cesti, se je že odpeljal.
Včeraj sem bila na Krvavcu. Bilo je zelo v redu, Vitota ni bilo. Bila sem skoraj vesela, ker ga ni bilo, saj se ga nekoliko bojim.
Kaj je zdaj to?
Moja mama je popolnoma ubrisana!
Ali je vsaj bila ubrisana!
Saj je bila vsak mesec zatreskana v drugega!
Kako je mogla!!!
Dnevnik sem odnesel v svojo sobo in ga skril pod posteljo.
Mislim… hej… oh… a so vse punce pri dvanajstih tako ubrisane?
A je Nina tudi taka? Se tudi vsak teden na novo zaljubi?
Jaz pa nisem tak! Ne, nisem!
Vedno bom ljubil samo Nino!

14. februar

Oh in ah. Valentinovo. Pa kaj. Ta trapasti Boriz ne zna nehat. Ne ve, kaj se mu bo zgodilo, če ne bo nehal. Danes so imeli osmarčki poskusne eksterne in na učilnicah so bili nalepljeni listki z imeni, kdo od osmarčkov kje sedi. In ta kmet brez zemlje je s kulijem na listek, ki je bil nalepljen na glasbeni učilnici, dopisal:
Župca + Nina
Bo že videl!!! Nina se je delala, da nič ne ve. Jaz sem se delal, da nič ne vem.
Če bi si upal… Hja, če bi si upal, bi šel v slaščičarno in kupil majceno tortico v obliki srčka. Četudi mi gre na jetra in žolč in ostale notranje organe nakupovanje rož in srčkov ob Valentinovem, ampak za Nino bi to naredil… Šel bi s tortico v žepu do Nine in jo povabil na klopico v park. In bi tortico skupaj pojedla. Kar tako z rokami. Malo jaz in malo ona. In polizala bi vsak eno rožico z vrha tortice.
Tako krasen sončen dan je bil danes. Zvončki, trobentice in te reči. In veter v Nininih svetlih laseh, ko je odhajala iz šole.
In jaz, ki ji bom nekoč povedal, kako jo imam rad. Mogoče to storim naslednje Valentinovo. Ali pa na končnem izletu.
Doma špilal Pro skaterja. Zdaj sem že pravi mojster. Oče ves dan delal, mama stokala, ker je bila pri zobarju, Eva gledala tevejčka in visela kako uro ali dve na telefonu. Ha, tamala bo kmalu potolkla mamine rekorde v kvačkanju po telefonu! Potem bom seveda kriv jaz. Bodo rekli, da sem ves čas visel na netu.
Ph.

16. februar

Ko sem jo zjutraj mahal v šolo, sem na poti srečal dimnikarja. Hitro sem zgrabil za gumb na hlačah in si zaželel:
"Da bi me Nina imela rada!"
Toda tik preden sem prišel do šole, se je iz neke ulice priklatila črna mačka in stekla čez cesto ravno pred mojim nosom. Ojej. Črne mačke, ki ti prekrižajo pot, skoraj stoodstotno prinesejo nesrečo. Dimnikarji pa prinašajo srečo. Hm, torej se tale dimnikar in mačka izničita in je enako kot da nisem srečal ne prvega ne druge.
Zato tudi z Nino nisem prišel kam dlje od pomenljivih pogledov.
Danes me je med matematiko zelo lepo pogledala.
Uh.
Zvečer gledal malo pretepanja po tevejčku. Vstopila je mama in rekla, če spet gledam Hloda van Dama. Joooooooooj, ne loči Stevena Seagala od Hloda van Dama!!! Pa kje živi ta ženska?
Danes je bila s prijateljicami v Italiji. Kupila mi je tri majice, atu tudi tri, Evi otročjo oblekco in sebi črno lasuljo za pusta.
Jaz bom za pusta verjetno spet množični morilec. Množični morilci se od ostalih ljudi namreč sploh ne razlikujejo.

19. februar

Mama je bila na govorilnih urah.
Mislim, da sem s tem vse povedal.
:((
21. februar

Mislim, ej… temu se reče psihično izsiljevanje!!! Lepo mirno smo klepetali, malo zehali, se gugali na stolih, šica pa sredi razlage utihne, vzame z mize tisti bledorožnat zvezek in začne listati po njem. V sekundi je v razredu zavladala smrtna tišina.
In potem je razlagala dalje o Prešernu - jutri pišemo kontrolko - in nihče več ni niti pisnil!

Doma so kar težke razmere. Spet imam password na mašini in samo polurni dostop do interneta na dan :(
Cvetka me je zatožila, da sem že teden dni brez zvezka in nalog za matematiko. In angležarca me je zatožila, da imam enko, ker ne pišem nalog. Hja. Saj nimam časa. Moram psa peljat na sprehod!!!
Pa gledat nadaljevanke, ko pridem domov, pa malo špilat, potem pa še večerni film, pa zmanjka časa za naloge. In ponoči poslušat muziko. Nejc mi je včeraj posodil novi CD od Red Hot Chillipeppersov. Imam že mp3 narejene.

27. februar
Končno počitnice. V bistvu bi moral bit vesel, ane. Nimam več passworda na mašini, tudi na net grem lahko za uro ali dve na dan. Ampak lani so naju z Evo poslali na smučanje na Koblo za ves teden. Imel sem se noro! Do treh zjutraj smo žurali. In ni mi bilo treba skrbeti za Evo, ker je bila v drugi sobi, skupaj z majhnimi punčkami in medvedki in barbikami. Takrat še ni norela za Telebajski.
Letos pa menda nimamo denarja za smučanje. Je že prav. Si bom že zapomnil! In posode ne bom več pomival! Ta mesec sploh nisem dobil žepnine. Ata je rekel, da nima denarja. Mama ga tako nikoli nima. Včeraj si je spet sposodila denar od Eve. Ta ima denarja kot solate! Nikoli si nič ne kupi in skriva denar po kotih svoje sobe. Kamorkoli stopiš, zagledaš bankovec za pet jurjev. Mislim, da ima že okoli štirideset jurjev. Mogoče jo prepričam, da dava denar na kup, pa skupaj kupiva letalo na daljinsko vodenje. Tudi Martin ga ima. No, pravzaprav ga nima več, ker ga je prejšnji teden raztreščil na Barju.
In tako sem doma in že od petka špilam po mili volji. Včeraj so prišli na špil še Gregor, Jakob in Nejc. Prazen hladilnik je bil. Ne čisto prazen. Jajca in mleko smo našli. Jakob je zmešal testo za palačinke, jaz sem jih pekel, ker sem že pravi strokovnjak in jih znam obračati v zraku. Eva se je cmerila, ker je dobila samo dve. Prav ji je. Medtem, ko smo delali testo, pekli in mazali palačinke z babičino marmelado (to ni marmelada iz babice, ampak jo je babica SKUHALA), je ona mirno ležala na kavču in buljila v tevejčka.
Danes smo imeli za kosilo zažgan golaž : (
Mama je tako vneto klepetala z neko prijateljico, se sprehajala sem in tja po hiši s prenosno slušalko v roki in nemarno kadila tiste smrdljive čike, da je pozabila na golaž. Jaz tudi, ker sem špilal. Eva tudi, ker je gledala tevejčka.
Ata manjka, ker imajo v službi zabavo. Hja, menda je pustni torek. Skozi okno sem videl dve maškari. K nam si nista upali. Zaradi psa.
Nina je pri babici v Prekmurju.
Na netu sem spoznal punco z nickom Pankerka.
Ima modre oči in plave lase. Tako kot Nina. Rada posluša punk. Po horoskopu je dvojček. Za pusta se bo s prijatelji oblekla v srečno družino. Najrajši ima bananin sladoled.

28. februar

Končno sneži! Na obisk sem povabil Nejca, Jakoba in Gregorja. Malo smo igrali Unreal, potem pa odšli ven na sneg. Valjali in kepali smo se, dokler nismo bili premočeni do kože.
V hiši nas je čakal vroč čaj, včerajšnji zažgan golaž in makaroni. Jedli smo kruh z maslom in marmelado. Niti jajc ni bilo v hladilniku, da bi si spekli palačinke. Čaj je bil brez limone, ker nam jih je zmanjkalo.
Malo me je bilo sram pred prijatelji, mama pa je rekla:
"No, fantje, težki časi so. Kmalu dobim plačo, potem vas povabim na pizzo, a prav!" in oni trije so se seveda vljudno smejali.
Ponoči si je mama oblekla bundo, nataknila kapo in šla ven kidat sneg. Menda je to odlična rekreacija. Ne bi vedel iz glave. Nisem še nikoli poskusil.
Ata danes boli glava.
Eva je še zdaj vsa rdeča v obraz, ker smo jo kar precej okepali.
Pankerka mi še ni odgovorila na mail.
Napisal sem ji, da imam najraje melonin sladoled. Morda mi zaradi tega ne bo hotela več pisati. Njej je bolj všeč bananin. Če se hočeš z nekom poročiti, je zelo pomembno, da imata oba enak ali vsaj podoben okus. Recimo, da imata oba rada kislo zelje. Potem naj se kar poročita, če se hočeta. Jaz ne maram kislega zelja in prav gotovo se ne bom nikoli poročil z nobeno, ki ima rada kislo zelje. Pa če je sestra od Claudie Schiffer al kako se ji že reče.