Ne brskaj tuki!
To je zaseben dnevnik, ki te nič ne briga!!!! Takoj stran!

NOVEMBER 2001

1. november

Uradni del prvega novembra vedno opravimo že večer prej, zato se vsako leto na dan vseh svetih dopoldne odpravimo na Krim, seveda oboroženi s svečami in obuti v gojzarje.
Na Krimu je namreč kar nekaj grobov, ki so daleč od pokopališč, ki se te dni spremenijo v sejmišče in ogledovanje novih oblekic in avtov (in opravljivih tet, ki mi grejo na živce, ker me venomer sprašujejo, kako gre v šoli - a JAZ njih kdaj sprašujem, kako jim gre v službi???).

Tudi letos smo šli. Ko sva bila z Evo še manjša, je mama pripravila termosko s čajem in nekaj sendvičev, zdaj pa gremo na pot kar brez prigrizkov, ker izlet ne traja ne vem kako dolgo. Najprej se ustavimo pod vasico Gornji Ig. Tam je ob cesti spomenik. Na tistem mestu so italijanski vojaki postrelili precej vaščanov Iške vasi. Vaščane so pripeljali na kamionih, jih prisilili, da so izkopali jamo, jih postrelili in jamo zasuli.
Tu najprej prižgemo svečko.
Malo nad Gornjim Igom ni spomenika, je pa velik lesen križ. Tu so partizani zmetali v jamo vaščane neke druge vasi izpod Krima. Tu prižgemo naslednjo svečko.
Potem parkiramo avtomobil in se peš odpravimo dalje, do prepadnih sten nad reko Iško. Tu je še en spomenik, zapuščen, napisi se še komaj vidijo. Kakšno leto je tu svečka ali šopek, včasih pa tudi ne. Na tem mestu so ne vem kateri vojaki ubili nekaj mladeničev iz bližnje vasice. Letos je ob našem prihodu gorela svečka. Še mi smo prižgali eno, nato smo se nastavili soncu in bili malo tiho, ker je bilo lepo poslušati šumenje Iške globoko pod nami. Romantiko sta seveda uničila mama in ata, ki sta morala na tem mestu "enga prižgat".
Do dveh smo bili že nazaj in lahko sem šel naprej špilat.
Ob štirih je poklical Martin. Zame je sestavil Lupota!
Jupiiiiiiiiiii! Jutri mi ga prinese!
Ja, Lupo je avion, razpon kril ima malo čez meter, težek pa je - z baterijami vred - okrog 430 gramov.
Narejen je iz balze (ali pa se reče balsa, kaj pa vem). Balza je tropsko drevo iz Južne Amerike, ima pa zelo lahek les, zato je najbolj primeren za avionske modelčke. Čez balzo je nalikana tanka plastična folija.

Daljinca pa že imam! Mama ga je spomladi kupila, ko je bila na sindikalnem izletu v Muenchnu. Stal je 500 mark.

2. november

Uh! Štala! Priv polet z Lupom!
Martin je prispel že dopoldne, pripeljal ga je očka, njega in Lupota.
Martin in njegov očka sta sestavila že veliko aviončkov, zato sem ga prosil, naj on sestavi moj prvi modelček.
Lupo je modre barve in zares čisto lahek. Zadaj ima repek iz žice. To je antena.
Odpravili smo se na zadnji košček Barja na našem koncu, ki še ni pozidan z ogromnimi nakupovalnimi centri. Prva sva korakala Martin in jaz z Lupom v rokah (jaz sem nosil krila, on pa trup, v žepu sem imel osem rezervnih baterij, povezanih z lepilnim trakom), za nama sta šla bratranec Miha, ki je smel nositi daljinca in Eva.
Na travniku smo prižgali motor in propeler se je zavrtel, da ga skoraj nisi več videl. Okrog vratu sem si obesil daljinca in zalučal letalo v zrak.
Zuuuuuuuummmmmm! je zašibal kot puščica! Gor in više in malo levo in malo desno in potem na lov za vrano, ki si je upala v tem trenutku leteti čez travnik… in po desetih minutah je bilo poleta konec. Lupo je pristal na travi in se malce zaril v krtino.
Zamenjal baterije, vtaknil roke v žep za pet minut, ker me je zelo zeblo - ves čas jih moraš imeti na prestavnih ročicah, da upravljaš z letalom. Drugič moram vzeti rokavice!
Uh! Kako prav so mi prišli poleti na simulatorju letenja na mašini! Kdo bi si mislil, a?
In potem še en desetminutni polet. Mega, ej.
Eva in Miha sta nekaj jokcala, da bi tudi onadva rada poskusila, ampak otrokom ne moreš dat v roke daljinca, ane?
Za nagrado sta lahko šla pobrat avionček, ko je pristal in ga nesla nazaj domov. Seveda sem jima med potjo večkrat povedal, naj pazita, kako ga nosita.
Uf, noro, ej! Kul, res!

4. november

Sem že zmetal knjige in zvezke v torbo. Jutri imamo tehnično, pa kemijo, slovo in anglo.
Sredi popoldneva me je mama morila, naj si pripravim HLAČE za jutri. Potem sem jih res, ker jih zjutraj nikakor ne morem najti in včasih zaradi tega zamudim šolo.

Spet poslušam, kako natakarica iz bližnjega bifeja stresa steklenice v zabojnik.
Morda bi se pa splačalo ustanoviti BRUH d.o.o., mobilno enoto za čiščenje želodcev. Imeli bi družinsko podjetje. Jaz bi skrbel za reklamo in za našo spletno stran. Mama bi sprejemala klice na pomoč iz bližnjih in daljnih gostiln. Ata bi vozil kombi, opremljen s cevjo in vodo in takimi rečmi, ki jih rabiš za pranje želodcev. Le še Evo moramo prepričati, da gre študirat medicino, da bo pri podjetju tudi nekdo, ki bo v resnici vedel, kako se tej stvari streže.
Blek!
Upam, da jutri zjutraj pločnik ne bo spet posvinjan s kakšnim bruhanjem. Če navsezgodaj zagledam kaj takega, tudi mene prime, da bi bruhnil.
Jaz ne bom nikoli pil alkohola! Se mi zdi preveč grozno, če vidim pijane ljudi! Ampak stara mama pravi, da se zarečenega kruha največ poje, zato bom raje tiho.
Mama je že čisto iz sebe, ker še vedno hočem na pomorsko šolo. Je rekla, da imajo pomorščaki veliko opravka z mamili in prostitutkami in da se boji zame.
Zaradi moje odločitve smo imeli manjši družinski prepir. Mama je atu zabrusila, da se sploh ne pogovarja z mano in da mu je očitno čisto vseeno, kam grem v srednjo šolo.
In kaj ima ata s tem? Saj se JAZ vpisujem v šolo in ne on!!! In mama tudi ne, pa ves čas zganja paniko!
Potem je še rekla atu, da ima prazno glavo! In ata je imel slabo vest ali kaj in je šel po nakupih in prinesel ananas v konzervi in grozdje in napolitanke. Ampak mama je še naprej grdo gledala in se po kosilu zaprla v spalnico. Potem smo Eva, ata in jaz sedeli na kavču in se basali z napolitankami in malo štekali po programih na tevejčku.
Eh… ne vem, kateri izmed njiju je bolj smotan. Ko se bom jaz poročil, bo čisto drugače! In z ženo bova šla skupaj v kino in se držala za rokce in se imela rada.
Po moje se moj ata in mama sploh nimata več rada!
Eh… briga me! Imam svoje skrbi!

6. november

Prebral Malega princa. Pa še kratek življenjepis pisatelja Antoina de Saint Exuperija (tudi sanja se mi ne, kako se tole izgovori).
Seveda! Pilot je bil! In blazno hudo mu je bilo, ker je v Evropi divjala vojna. To je bila druga svetovna vojna. Namesto plakata: "Dol z vojno!" je napisal Malega princa.

Moja šolska torba ima luknjo! Pa ne od včeraj. Od začetka šolskega leta, pa se nihče ne zmeni za to!!! A bo že kdo opazil??? Menda mi ata in mama ne mislita podariti torbe za NOVO LETO? Takrat hočem kak nov CD.

Evi se je od Siddharte utrgalo! Posluša jih od zore do mraka (če ne štejem časa, ki ga preživi v šoli). Že teži mami, naj jo pelje na koncert.
Mami se je tudi utrgalo. Posluša nekega starega tipa s plešo in debelimi očali, in si ves čas navija komad z naslovom: Short people got no reason to live!
Atu se je utrgalo. V avtu posluša Bolero! To je en klasičen komad.
V tej hiši sem samo še jaz NORMALEN.
Ves dan poslušam Bad religion, komad Punk rock song… in zraven špilam in po dolgem času spet malo ircam (dokler stari ne izvejo za moj novi cvek pri kemi).

10. november

Rahlo sneži, pa malo tudi deži, se mi zdi.
Naši so zmagali na nogometu. Ja, ja: "Kdor ne skače, nč ne vid', hej, hej, hej" je vpil tist tamali z modrimi učki.
Meni osebno se nogomet ne zdi nič posebnega. Tečeš in tečeš za žogo, ko pa končno pritečeš do nje, jo spet brcneš stran!
Trenutno špilam igrico, podobno Simcityju: Airport Incorporation. Tu ne gradiš mesta, ampak letališče. Kar zanimivo.

Folk se sploh več ne razburja zaradi vojne v Afganistanu, zdaj je pomemben nogomet! V časopisu sem videl dveletnega mulčka v naročju očeta. Tehtal je kakih pet kil, toliko kot doječek. Begunci nimajo hrane. Živijo v šotorih. Verjetno čeznje vleče ledeno mrzel veter. Verjetno je tisti deček s fotografije v časopisu že mrtev. Ne moreš živeti, če imaš samo pet kil.

Grem naprej gradit virtualno letališče. Na toplem sem, poslušam muziko, ki mi je všeč in na polici v kuhinji je polna vreča čokolina.
Vse je lepo in mirno in zunaj še vedno narahlo naletava sneg.

Mir je danes zmotila le mama, ki mi je malodane na čelo nalepila račun za telefon: osemnajst jurjev! O.K. Nisem edini v hiši, ki hodi na internet!

11. november

Kako sluzast, meglen in sploh BLEK dan! Nimam kaj početi! Pravzaprav imam.
Ponavljati moram zgodovino, ker jutri pišemo.
Vse sem že pomešal! Bleiweissa, Bismarcka, Jožefa Drugega, nadvojvodo Franca Ferdinanda, versajsko mirovno pogodbo, bojne pline, Gavrila Principa. Gavrilo Princip je umrl v ječi na Dunaju. Ta je s pištolo ubil nadvojvodo Ferdinanda. Skratka, terorist iz leta 1914.

Počasi mi je tega dovolj. Zakaj se pri zgodovini raje ne učimo o znanstvenikih in umetnikih? Zakaj vedno samo o trapastih politikih, ki na koncu tako ali tako vedno zakuhajo novo vojno, čeprav imajo na ustih mir in svobodo in spoštovanje in take lepe besede, da stare mamice šmrkajo v robčke in blažene prikimavajo svojim najljubšim politikom.

15. november

Še jutri šola, potem sem prost!!! Upam, da bo vreme O.K. in bom lahko spuščal Lupota. Če bo tu v bližini sploh še ostal kakšen travnik, kjer ga bom lahko spuščal in z njim pristajal. Mali travniček, na katerem ga spuščam sedaj, je vedno manjši, obkrožajo pa ga kupi gramoza. Kaže, da bodo pozidali še tega! Potem se bom odselil na Finsko ali v Kanado.
Ata je na rekreaciji.
Mama gre za dva dni na nek simpozij. To je v redu. Spet bomo dva dni jedli pizze in se nalivali s koka kolo.
Za dva dni je spakirala celo potovalko raznih svetlečih oblačil in s prijateljicami se že ves večer kličejo po mobičih in se menijo, kako bodo druga drugo zbudile in katere cunje bodo vzele s seboj. Groza! Ta je čisto ubrisana!
Moja žena ne bo tako ubrisana! Doma pri meni bo in mi bo kuhala in pekla palačinke in biskvit in me sploh ves čas crkljala in mogoče jo bom kdaj peljal v kino ali na sprehod ali pa bo smela it z menoj spuščat avion na daljinsko vodenje.
Ampak ne vem zagotovo, katera bo moja žena. A take sploh obstajajo? Razen stare mame nobene ne poznam. Vse hodijo v službo in zanemarjajo družino in zjutraj pogosto iščem sveže nogavice, pa jih nikjer ni!!!
Če bi bila mama lepo doma, bi medtem, ko sem jaz v šoli, pogledala pod mojo posteljo in pobrala izpod nje štumfe in jih dala prat! Če bi jih pa krpala, ko se preluknjajo, bi prihranili veliko denarja! Tako pa jih kratko malo zabriše stran, ko dobijo luknjo. Mislim!
Eve ni doma. S prijateljico in njenimi starši je šla na koncert Siddharte. Eh… naj imajo otroci veselje.
Spat grem!

18. november

V petek smo jedli pizzo. Včeraj sva z Evo spekla ocvrt krompirček iz vrečke, ata je skuhal klobase.
Kakšna nesramnost! Danes smo spet jedli klobase, ker je mama rekla, da je od simpozija (ali karkoli je že imela tam v Murski Soboti) utrujena in ne bo kuhala slavnostnega nedeljskega kosila.
Popoldne obisk pri starem atu in stari mami.
Vožnja do tja je živ dolgčas, ker si ata ves čas navija Kresota!
Muzika je tako glasna, da se nam med vožnjo ni treba pogovarjati. To je dobro. Tako mama nima priložnosti, da bi me vprašala, kako je v šoli. Test iz slove sem pisal cvek.
Do konca življenja si ne bom zapomnil, kakšna je razlika med povedjo in stavkom! Napiflati se moram še priredja in podredja. Podredja so sila pomembna reč v življenju! Brez njih ne morem živeti! In če mi kdaj crkne avto, ko bom svojo družino peljal na morje, mi s pomočjo priredij ne bo težko rešiti težav!
Sram me je v dno duše, ker se mi niti ne sanja ali pravkar pišem povedi ali stavke. Groza! In verjetno vejic ne postavim vedno na prava mesta! Hudo! Še sreča, da naši slovarci tale dnevnik NIKOLI ne bo prišel v roke!

Cankar (moj najljubši pisatelj z bankovca za deset čukov) je imel čisto prav, ko je rekel, da se v enajsti šoli pod mostom še največ naučiš o življenju in za življenje.
Jaz imam enajsto šolo pred mojo mašino. Kar mimogrede se naučim, kako za vedno utišati kup teroristov, ki se podijo po praznih skladiščih, polnih skritih sob in stopnišč. To mi bo v življenju prišlo še zelo prav!
Dopoldne in zvečer sem bil Max Payne in sesul nešteto sovražnikov. S slušalkami na glavi je mega. Problem je le, ko slušalke snamem z glave in še pol ure nič ne slišim.

21. november

Vožnja z busom je nekaj obupnega!!!

26. november

Joj, ti avtobusi!!! Zjutraj nisem našel mesečne vozovnice. Na srečo je imela mama v denarnici še en žeton in mi ga je dala. Za nazaj sem si ga kupil v trafiki.
Ko je pripeljala trojka, sem se zavihtel nanjo in se odpravil proti zadnjemu koncu busa. Zadnji konec je neprimerno boljši od sprednjega. Na sprednjem koncu se drenjajo upokojenke in te srepo gledajo, če ne vstaneš in jim ne odstopiš sedeža. Do zadnjega konca se redkokateri uspe pridrenjati.
Lepo sedem na prazen sedež in vtaknem superge (na katerih se še drži malo blata od včerajšnjega sprehoda s Capijem) med sedalo in naslonjalo sedeža pred menoj. Tako noge lepše počivajo.
Kar naenkrat se pred menoj znajde nobel gospa v črnem krznenem plašču (Krzno je umetno, to se opazi iz aviona!). Hitro umaknem superge s sedeža pred menoj. Gospa me pogleda svinjsko grdo in reče: "Mi posodiš bundo, da si pobrišem stol ali naj ga kar s svojim plaščem?" in gre mirno dalje po busu, čeprav ni nikjer več prostega sedeža.
Zardel sem kot kuhan rak (Tako se menda reče, če ZELO zardiš, ampak ne bi vedel iz glave, ker še nikoli nisem videl kuhanega raka!!!) in nemo buljil skozi okno, dokler ni bus prispel do moje postaje, kjer sem kot podlasica švignil z busa.
Ura je že pol deset. Mesečne še nisem našel. Zagotovo mi jo je skrila Eva! Ali pa je v hlačah, ki sem jih imel prejšnji teden, pa se pravkar suši na vrvi. Eh. Premrzlo je, da bi šel pogledat. Saj mi bo mama jutri spet dala žeton.
Menda dobiš na blagajni novo mesečno, če jo izgubiš. Sliko bom moral poiskati. Mogoče mi nove mesečne ne bo treba plačati iz žepnine - odvisno od maminega razpoloženja.

27. november

"Ajde, gremo! Lepo se oblecita, gremo v KUDa!" nama je z Evo ob petih ukazala mama. Spet je imela tak napad, pri katerem se morava z Evo udeleževati kulturnih dogodkov, pa naj stane, kar hoče! Še najbolje, če nič ne stane. Tokrat res ni nič stalo. Mamina prijateljica, ki jo kliče Axl, nas je povabila na premierno predstavo mjuzikla z naslovom Z belo palico.
"A to bo kak Kekec ali kaj?" sem nejevoljno vprašal. Menda ne misli, da bom gledal Kekca, pri teh letih!!!
"Daj nase ta novo majico s kapuco, sveže štumfe in utihni že! Zagotovo ti bo všeč. Saj veš, da te drugače ne bi vlekla, no!" mi je odvrnila mama.
Ker nimam mesečne vozovnice, smo po nepotrebnem zapravili še dva žetona. Bo že.
V KUDu je bilo precej zakajeno, nekaj ubrisanih tipov z dolgimi lasmi, verjetno umetnikov, pa še kup odraščajoče mladine, približno mojih let. Huh. Kar nekaj dobrih mačk, ampak gledati sem moral previdno, da mama ne bi opazila, KAJ mene tule najbolj zanima. Eva za spremembo ni ves čas regljala, tako da mi ni bilo skoraj nič nerodno, da je z nama.
Ob šestih se je začelo, v majhni dvoranici. Kmalu sem zaštekal, zakaj je naslov Z belo palico! Večina nastopajočih je bila slepa! Pa so vendar dobro igrali, plesali in zapeli par dobrih komadov, nekaj v reggea stilu, pa malo punka, pa malo starega rocka. Besedila so bila tudi kul. Komad od pizze mi je bil najbolj všeč, imam rajši pizzo kot burek. Ampak tudi burek je dober.
Po predstavi smo vsi blazno ploskali in Eva je mamo že prepričala, da bo kupila CD z muziko iz mjuzikla.
Potem še obvezne čestitke in obvezna pijača. Naročil sem kolo, Eva sok, mama obvezno kavo in zraven 5 čikov. Blek! Axl ni tako neumna mama. Ona sploh ne kadi. Drugače pa ona uči tiste slepe, ki so nastopali.
Zgodba govori o LJUBEZNI NA PRVI DOTIK. Uau! Skoraj bi postal slepim nevoščljiv, ker se morajo dotikati med seboj, da se bolje vidijo.
Pa še ena dobra fora je bila v mjuziklu. Gre punca po cesti, maha naokrog z belo palico, pa se vanjo zaleti mimoidoči mulc in se zadere:
"Kwa je s tabo! A si slepa, al' kaj???"
In ona odvrne:
"Ja, sem, ja!"

Upam, da se meni taka bedarija ne bo nikoli primerila. Axl pravi, da se to slepim kar pogosto dogaja.

Jutri bom brez matematične naloge. Zdajle se mi ne ljubi računat. Saj bo verjetno med odmorom čas, da jo preplonkam od Nine.
Nina se sploh več ne zmeni zame. Upam, da bo vseeno imela toliko srca, da mi bo dala nalogo. Hm… ali pa se ravno zato ne zmeni zame, ker ne pišem domačih nalog in ker nisem petkar. Nimam pojma. Mah… saj so še druge punce. Problem je samo v tem, da je meni še vedno všeč samo ONA. Šmrk.

Večerjal čokolino, Eva tudi, mama nič, ker hujša, ata si je ocvrl štiri jajca z ocvirki in po večerji me je zrinil z mašine in še zdajle špila Counter Strike.