Ne brskaj tuki!
To je zaseben dnevnik, ki te nič ne briga!!!! Takoj stran!

JANUAR

17. december 2000
10.00
Vstal že ob osmih, ker je Eva gledala Telebajske in dala TV tako na glas, da me je zbudila.
Pozajtrkoval obvezno pollitrsko dozo čokolina in vmes hlastal za kisikom, ker sta fotr pa mama ravno ob istem času zlivala vase kavo in prižigala cigareto za cigareto. Pa je rekla bajlarca, da pasivno kajenje še bolj škoduje, ampak onadva se za to sploh ne zmenita.
Malo špilal Unreal, peljal psa na sprehod.
Danes bo za kosilo golaž. Cela hiša smrdi po praženi čebuli in vsi smo objokani.
Nina mi še ni odgovorila na mail :(
12.00
Fuj, kakšna dolgočasna siva nedelja!
Še sreča, da imam nov CD od U2.
Vsaj nekaj.
Torbo moram pripravit za jutri. Jaoj, upam, da slovarca jutri ne bo spraševala!

18.00
Juhuuuuuu! Nina mi je odpisala! Res, da mi samo piše, kako je bila matematična naloga težka za znoret… ampak pisala mi je pa le!
Zdajle bo na TV VIP. Pol sošolcev bo gledalo. Saj vem, zakaj. Zaradi Pam z d košaricami. Briga me. Nina je stokrat bolj cool.
20.00
Stuširan sem in ves dišeč. Se sreča, da Eva ne opazi, kako se zadnje čase rad tuširam. Ker mi potem samo teži, da sem zaljubljen. Koza neumna! Bo že še videla! Še vedno se igra z Barbikami. Nekega dne jo bo zadelo kot strela z jasnega. Tako kot je mene :(
Pa še na internet ne morem. Fotr ne pusti. Račun za telefon ga ni ravno navdušil. Pravzaprav daleč od tega. Totalno je popenil.
Jaz se bom odselil iz te bajte! Niti kabla nimamo! Skoraj vsi sošolci so že na kablu, samo mi ne :(
22.30
Jutri bom videl Nino! Jupiiiiiiiiiiiii!

25. december

Preživel božični večer. Najboljša je bila večerja. Tik pred večerjo je fotr ugotovil, da mu je nekdo nalepil žvečilni gumi na njegov najljubši CD. Tisti Jimmy Hendrix, ki poje: Hej, Đou, bom šou dumov, svojo babo ubou. Tokrat nisem bil jaz. Eva je zalepila žvečilni na CD. Med večerjo smo poslušali, kako je treba pazit na reči, pa da naj lepimo žvečilne na tiste Cdje, ki smo jih sami kupili. Potme sem začel vleči šmrkelj pod streho, ker sem prehlajen in potem je fotr rekel, naj si že obrišem nos in potem sem si med večerjo brisal nos in pol mize je bilo nastlane s porabljenimi papirnatimi robčki in mama je vstala brez besed in se zaprla v spalnico.

Ja, ja, ves teden sem gledal Nino. Tako lepo mi je, ko jo zagledam!!! Zaenkrat ji ne bom nič rekel, da jo imam rad. Bolje, da ne ve. Recimo, da me ima tudi ona rada. Kaj potem? Potem bi jo moral peljati v kino ali na tortico, pa nimam denarja. Ali pa bi jo moral poljubiti. Ko pa se ne znam!!!
Ali še slabše: da ji povem, da jo ljubim, ona pa mi reče, da ji nisem niti najmanj všeč!!! Potem je bolje, da ne ve, kajneda.
Hm, poslal ji bom mail, če mi lahko posodi en CD. Bom imel izgovor, da jo lahko spet vidim, čeprav so počitnice.

Blek, deževen božič. Niti psa ne morem peljat ven. Ves dan bom tule.
Sem ušel iz kuhinje. Ata pa mama spet kadita in pijeta kavo. Blek. Tamala gleda posnete kasete in se ne zmeni za nikogar. Fino. Bolje kot da spet pride v mojo sobo in teži, naj se igram z njo.

Božiček mi je prinesel uro budilko. Zakaj mi ni prinesel raje novega CDja?
O.K. Grem napisat mail Nini.

Aja. Zadnji dan šole smo si voščili vesel božič pa to. Podal sem roko Nini… ampak… poljubiti je nisem mogel, ane. Ne pred celim razredom. Potem bi vsi vedeli.

28. december

Včeraj sem bil pri Gregorju in Jakobu. Nesel sem jima kup praznih CDjev, ker imata pekač. Mi bosta posnela malo igric in malo muzike.
Marjanca je veliko boljša mama od moje mame. Vendo kaj skuha ali speče, kadar pridem na obisk. Včeraj smo jedli rižev narastek. Prej smo se šli v gozd streljat s plastičnimi puškami in malo metat petarde.
V mestu je kot na bojnem polju. Ful poka.
Moji mami se pa ne ljubi kuhati. Zadnje dni samo leta naokoli s prijateljicami, pije kavo z njimi, puha cigarete… Nimam pojma, kaj se imajo toliko za zmenit!!!
Točno ob dvanajstih se dobiva z Nino pred trgovino. Posodila mi bo CD. Muzika iz filma Forest Gump. Malo stara muzika, ampak meni so stari komadi včasih čisto kul. Hehehe, še posebej, če mi jih posodi Nina!!! Grem se stuširat.
Moram lepo dišat, ko se bom srečal z njo!!!
Tamala še spi. Hvala bogu. Mi vsaj ne more utrujat.

Upam, da je v vreči še kaj čokolina. Pri nas nobenega ne skrbi, če zmanjka čokolina! Jih ne zanima, če bom lačen hodil naokrog po svetu!!!

Še zdaj ne vem, kje bom preživel novoletno noč. Ata pa mama se zadnji trenutek nekaj izmislita, naju z Evo stlačita v avto in se odpeljemo. Mene pa nič ne vprašata.
Meni osebno bi bilo najbolj všeč, če bi me pustila špilat celo noč.
Pa namesto petard bi dal zvočnike na okna in nabijal Doom. Se veliko bolje sliši kot petarde! Še posebej dobri so tisti kriki smrtno ranjenih!
Buaaaaaaaaa! Eeeeegh! Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaagh!
A ni fino?

29. december

Nisem mogel do Nine!!! Ob enajstih sem peljal Capija na sprehod, pa mi je trapasti pes, ščene zoprno, črnuhasti bolhodrom pobegnil!!! Seveda ga nisem mogel pustiti med grmovjem, ko je treba nazaj do doma čez prometno cesto. In sem ga čakal in čakal in čakal in klical in klical in nekako ob pol enih se je iz grmovja priklatil ves blaten. Doma sem ga moral stuširati in skrtačiti. Kopalnica je bila blatna in polna dlak. Šel sem pisat opravičilni mail Nini in natanko vedel, kdaj je mama vstopila v kopalnico, ker sem slišal njen krik.
Jah, no, pozabil sem počistiti kopalnico. Pa saj nisem jaz kupil psa. Ata ga je kupil, pa ga nikoli ne pelje na sprehod.

Danes mi je uspelo napraviti tako kot je naročila mama.
Že spet so jo klicali iz neke založbe, ker bi radi prodali še par metrov knjig. Dajo na obroke. Mama je sedela za mizo in brala časopis, ko je pozvonil telefon… in sem naložil:
"Je ni doma. V službi je. A kdaj se vrne? Okrog šestih."
In sem odložil slušalko.
Ob šestih je spet zazvonil telefon.
"Uaaaaaa, ni je šeeeeeee! S sestrico sva ves dan sama domaaaaaaaaa. Nimava nič za jeeeeeeest!" in Eva je pomagala jokat.
Hehehe, upam, da ne bo več klicala. Mama pa je pripomnila, da upa, da ne bodo poklicali policije ali socialne službe, ki skrbi za zapuščene otroke.
Včasih je fino bit zapuščen otrok!!! Mama se ravnokar spet odpravlja na klepet s prijateljicami (A je sploh kaj čudno, da zunaj že ves čas dežuje, ko se ves čas zbirajo???), ata še ni domov, ker ima verjetno v službi kakšno novoletno zabavo ali pa ga je kateri od prijateljev spet na silo zvlekel v bližnji bife.
In zdaj bova z Evo zapuščena cel večer. Jupiiiiiiiiiii! Jaz moram še preizkusit Icewind dale, pobit nekaj jetijev in trolov, tamala pa ima spet cel kup novih videokaset, ki si jih mora ogledati. Samo skledo s piškoti bom postavil prednjo, pa bom imel mir.
To je bolje kot včeraj popoldne, ko sva morala mami pomagati izdelovati novoletne čestitke. Kdaj se spomni!!! Tri dni pred novim letom. Drugi so jih nam že zdavnaj poslali. In sva morala lepiti, pa risati z voščenkami in packati s tempercami. Eva je še kar uživala… jaz pa nisem imel srca, da bi ji povedal, da sem malce prevelik za take otročarije. Konec koncev sem že malo poraščen!!!

Še dva dni do novega leta.
Nina bo zagotovo šla v Prekmurje k stari mami. Sošolci so šli smučat. Mogoče gremo mi v mesto gledat ognjemet.
Če sploh kam gremo. Jaz bi bil najraje doma.
Mama je pustila za očeta v hladilniku meso v kisu, pa tistemu reče esigflajš.
"Kwa nek je to esigflajš?" sem jo vprašal.
"Na drobne koščke narezano goveje meso iz juhe, začinjeno s čebulo, bučnim oljem in kisom."
"Blek!"
Mislim, da sem s tem dovolj natančno povedal, kaj si mislim o esigflajšu.
Upam, da bo jutri za kosilo goveja juha, pa pomfri, pa dunajc.
Moji mami se sploh ne ljubi kuhat.

31. december

14.00
Mamo je včeraj popadlo starševstvo. Vsake toliko jo prime, pa jo na srečo kmalu spusti.
Zares je spekla dunajce in pomfri, niti goveja župca ni manjkala!!!
Njami.
To je dobri del starševstva, ko se ji naenkrat ljubi kuhat.
Slab del je pa to, da ne smem špilat, dokler ne dokončam referata za bajlo.
Nimam sreče v življenju. Malo pred novim letom je mama srečala našo bajlarco, ta ji je šla pa povedat, da mi manjka še referat.
O čutilih.
Zdaj se skrivam v svoji sobi in poslušam muziko in se delam, da pišem referat.
Joj, ne ljubi se mi!!!
Zdajle bom poklical par prijateljev, mogoče imata Gregor in Jakob kaj časa. Ali pa Nejc. Kadar imam obiske, se mama dela ful prijazno in pusti špilat.
Kosila sploh še nismo imeli, ker je mama dobila obiske. Pili so kavo in toliko kadili, da smo morali pol ure zračiti.
Ata je na silvestrsem lovu.
Pride, ko pride.
Pri njemu nikoli ne veš.
Če bom imel srečo, bo tako utrujen, ko pride, da se mu ne bo ljubilo v mesto it gledat ognjemeta in bom lahko v miru vso noč špilal.

1. januar 2001

12.00

Špilal do 5.00 zjutraj. Pri meni je Nejc. Opolnoči sva metala petarde ko nora!!! Ni nam bilo treba v mesto, ker je mama dobila vročino in jo je kmalu pobrisala spat. Ognjemet smo gledali kar skozi okno na podstrešju. Kljub temu, da se je že začela spuščati megla, smo kar precej videli… in slišali tudi. Pokalo je kot v kakšnem filmu iz prve svetovne vojne.
Včeraj sem naštimal mrežo, povezal sem pentiuma pa eno staro kišto (386), pa sva z Nejcem igrala Doom in Hexen.
Popoldne gremo k stricu Zlatkotu in Leji na sarme. Leja je poklicala po telefonu in rekla:
"Pridite popoldne na sarme ali pa KVG."
Hm, slišal sem že za KGB, FBI, CIA, MI5, za KVG pa še ne. Le kaj je s tem mislila?
Šibam. Moram pospremiti Nejca.

Aja. Nejc je kul tip. Enkrat v začetku decembra me je poklical po telefonu in rekel:
"Ugani, kaj sem dobil!!!"
"Eeeeee, novo grafično kartico?"
"Ne."
"Prenosnik?"
"Ne."
"Joystick?"
"Ne. Saj ne boš uganil! Dobil sem SESTRICO!!!"
No, tega pa res ne bi nikoli uganil. Petnajst let je bil sinček edinček, zdaj pa ima sestrico. Hehehe, bo že videl, kaj ga čaka. Dirke z vozičkom, potem pa kupi barbik in plastičnih dojenčkov. Svetoval sem mu, da jo pred prvim rojstnim dnem nauči igrati Doom, da ne bo taka kot naša Eva. Nje streljačine sploh ne zanimajo. Ampak ne vem, kateri fant jo bo maral, če ne bo obvladala teh igric!!!

7. januar

Na Napsterju sem si pobral odpuljen komad z naslovom DA DA DA. Popolnoma neznana nemška skupina, ki nekaj prepeva. Jih tako nič ne razumem. Ampak komad je v redu. Ob njem se spomnim dogodka izpred nekaj let, ko sem bil v tretjem razredu.
Neko nedeljo smo odšli na piknik k prijateljem na Ig, kjer se je zbralo kar precej družin. Ne spominjam se, kaj smo praznovali. Odrasli so pekli čevapčiče, pili pivo in klepetali, mi tamali pa smo se podili med drevesi in se igrali vojno.
Rudi, tisti očetov prijatelj z Iga, je zaklical:
"Kdo gre na sladoled na Kurešček?"
Jasno, da smo bili vsi takoj za, razen Eve, ki je bila takrat še v vozičku in pojma ni imela, kaj se dogaja.
Rudi je mene, pa še štiri moje prijatelje naložil v razmajan, obtolčen, sklumpan, dvajset let star Volvo karavan. Sedeli smo lepo zadaj v prtljažniku. Rudi je dal tole DA DA DA muziko tako na glas, da so nas kar malo ušesa bolela… in zdrveli smo z Iga proti Kureščku, se drli ob muziki in se ovinkali.
A se ti sploh znaš ovinkat?
To se greš tako, da se na vsakem ovinku na vso moč nagneš na levo ali desno stran - odvisno, ali je levi ali desni ovinek - in peštaš prijatelje, ki sedijo poleg tebe.
Na Kureščku smo dobili sladoled, potem pa smo se ovinkali še navzdol do Iga in se veselo drli DA DA DA.
Ampak tu se priplazi še žalosten spomin na to muziko.
Takrat je bil z nami Tinč.

Tinč je bil moj sošolec in sosed. Pol leta mlajši od mene. Spoznala sva se že, ko sta naju mami vozili z vozičkoma sem in tja po ulici.
Kmalu po tisti vožnji na Kurešček je moral Tinč v bolnišnico. Veliko je manjkal v šoli. Včasih je prišel za kak mesec, potem ga spet nekaj mesecev ni bilo. Nosil je čepico s ščitnikom, ker je izgubil lase. Mama me je dvakrat vlekla na obisk v bolnišnico, ampak jaz sem se tam strašno slabo počutil… tisti vonj po zdravilih, cevčice in cevke napeljane v Tinčevo roko… in Tinč, ki ni bil več tisti Tinč, s katerim sva se podila po Golovcu.
Ko so se na koncu četrtega razreda pričele počitnice, sem odšel za nekaj dni k bratrancu v Savinjsko dolino. Mama je z menoj poslala tudi Manco, Tinčevo mlajšo sestro. Teta Roza jo je zelo lepo sprejela, četudi Manca ni nič v sorodu z njo. V Savinjski dolini smo se imeli super. Vsak dan smo se hodili kopat v hladno Savinjo, se obmetavali z mivko, se potapljali in skakali v tolmune.
Nekega dne sem poklical domov, a mame ni bilo doma. Pa sem poklical babico, če kaj ve, kje je mama.
"Na pogrebu je." je dejala.
"Kakšnem pogrebu?" sem vprašal.
"Ja, Tinč je umrl. Kaj ne veš?"
Mrzel pot me je spreletel. Slušalka je bila čisto mokra od potu, ko sem jo odložil, ne da bi še karkoli rekel babici.
Nisem vedel!!! Nisem vedel, da je Tinč tako hudo bolan! Sicer bi ga bil večkrat obiskal… in mu povedal, da je moj najboljši prijatelj!
Sedel sem v tetini kuhinji na klopi in si želel, da bi se življenje zavrtelo nazaj kot se zavrti nazaj film na videokaseti, da bi lahko popravil, kar sem mu kdajkoli slabega naredil, da bi šel večkrat k njemu na obisk, ko je bil bolan, da bi mu večkrat rekel, kako fejst dec je, kar je tudi v resnici bil.
Pa je bilo prepozno.
Nikoli več mu ne bom mogel povedati, katero igrico sem si naložil, katero muziko zdaj poslušam, katera punca mi je všeč.
Nikoli več ne bom slišal njegovega prismojenega smeha, kadar sva razpravljala o puncah in njegovega preklinjanja, kadar je padel z rolkami in si potolkel kolena.
In se mi je odvrtel še en film pred očmi. Kadar sem v zadnjem letu prihajal na obisk k Tinču, sta najini mami sedeli v kuhinji in se prav potiho nekaj menili in nekajkrat sem opazil solze v njunih očeh. Ampak takrat si s tem nisem belil glave.
Vedeli sta. Vedeli sta, da bo umrl. Vsi odrasli so vedeli, nam tamalim pa so to zamolčali.
Morda je bolje tako.
Tinč se je še zadnje dni svojega življenja veselil petega razreda, bral angleški učbenik in glasno premišljeval, koooooliko učenja ga čaka v naslednjem šolskem letu. Če bi vedel, da ima pred seboj le še teden dni življenja, bi bil neskončno žalosten, tako pa je nekega poletnega jutra mirno zaspal v bolnišnici, v maminem naročju, ne da bi vedel, da odhaja za vedno, da se ne bo nikoli več prebudil.

11. januar

Ej, štala! Po radiu že tri dni razpravljajo o tem, ali so italijanski vojaki, ki so sodelovali v vojaških operacijah na Balkanu, zboleli za rakom zaradi tega, ker je bilo orožje NATA škodljivo za človeško zdravje.
Zaradi vsebnosti osiromašenega urana.
Fino!
Ko bom velik, bom kemik. Imel bom tovarno protipehotnih min, izmed katerih ne bo niti ena testirana na živalih (kar bo vidno že z lepe rumene nalepke, ki bo nalepljena na vsaki mini), ravnotako pa moje mine ne bodo vsebovale ne urana, ne kurčatovija z masnim številom 261, v periodnem sistemu elementov napisanem na stočetrtem mestu.
Moje mine bodo takorekoč proizvod ekološko osveščenega človeka tretjega tisočletja. Ko bo nekdo stopil na mino iz moje tovarne, mu bo le odtrgalo nogo, odpihnilo uhelj in iztrgalo oko iz glave, vendar kakih drugih zdravstvenih posledic ta človek ne bo občutil!!!
A ni to lepo?
Gotovo bom še obogatel s svojimi ekološkimi minami. No, kaj, tudi Alfred Nobel je obogatel na podoben način, zakaj ne bi še jaz?

Ko bom velik in bogat in mastno služil s prodajo ekološko neoporečnih protipehotnih min, bom predlagal, naj na sodiščih velja za olajševalno okoliščino, če te nekdo štihne z jeklenim, pravkar razkuženim nožem, ne pa da te zakolje s kakšnim zarjavelim, saj je znano, da nerazkuženi nož lahko povzroči okužbo rane, potem smo pa tam, kjer ni muh.
Halo?!??????!!!!!!???
A da obstaja škodljivo in neškodljivo orožje? Mislim, da se je odraslim do kraja zmešalo.

14. januar

Pravkar gledal vesoljčka E.T.- ja. Imam ga ravno toliko rad kot Švarcija, Gibsona ali Bruca brez vilic. Moti me le to, da vsi vesoljci, ki pridejo na Zemljo, obvladajo angleško. Hehehe, razen v filmu Maja in vesoljček. Tam se vesoljci pogovarajo slovensko, pa še Dergi nastopa!!! Tegale se spomnim iz Maje in vesoljčka:
Maja reče vesoljčku:
"A bi ti hodil z mano?" in vesoljček, ki nima pojma, kaj pomeni z nekom hoditi, ji odgovori:"Ja, kam pa?"
No, to je tisto!!! Prvič: jaz bi raje, če bi Nina mene vprašala, če bi jaz hodil z njo, ker jaz nje ne upam vprašati. In drugič… če bi hodila z mano, KAM za vraga bi hodila? A kar tako malo po cesti? Naj bi jo peljal v park? Ali v kino? In kaj naredim potem? Bi jo moral prijeti za roko? Ali sredi napetega prizora v kinu položiti roko okrog njenih ramen?
Joj, no! Zelo rad bi hodil z njo, samo sploh ne vem, KAKO se hodi s punco.

Mogoče mi jutri pove kateri od sošolcev. Nekaj se jih dela prav važne in izkušene. Ha. Če so res! Ne verjamem. Se mi zdi, da v glavnem nakladajo ko sto mamic, v resnici so pa tako prestrašeni kot jaz.
Boris recimo obklada sošolke z raznimi svinjskimi izrazi, ker misli, da se jim bo tako približal. One seveda zavijejo z očmi, se delajo, da ga ne slišijo ali pa mu zabrusijo nazaj kakšno še bolj svinjsko.
Včasih Boris kateri izmed njih podstavi nogo. Menda ne misli, da mu bo katera po nesreči priletela ravno v naročje!!!

Tole bo težko! Zaenkrat jo bom samo gledal. In se ji malo nasmehnil, moji Nini.
Kako piha zunaj! Upam, da ne bo odneslo strehe!!!
Enajst je že!!! Spat moram.

15. januar

Ubil ga bom, majke mi! Ta trapasti Boris! Po razredu je vpil, da sem zaljubljen v Nino in zdaj vsi vejo! Tudi Nina. Ampak se je delala, da ne sliši. In jaz sem se delal, da ne slišim in sem ves odmor vneto prebiral učbenik za geografijo in čutil, kako postajam v glavo rdeč kot lasje naše tršice za zgodovino.
Najprej sem ga tiho vprašal, če slučajno ve, kako se osvaja punce, pa je hotel vedeti, KATERO punco in jaz sem bil toliko nor, da sem mu povedal. In kakšen je bil njegov odgovor?
"Primi jo za rit!"
Ta kreten. Idiot. Mah, če rečem Borisu kreten in idiot, je to žalitev za kretene in idiote!
In potem se je drl po razredu, da sem zaljubljen.
Sploh ne bom več razmišljal o njem, ker me ima, da bi komu kaj naredil in najbližja je zdajle Eva, ona pa ni nič kriva in je zaradi Borisa res ne bom zlasal.
Joj, kako sem jezen!
To je bilo med prvim odmorom.
Med odmorom za malico je Boris vzel trikotni sirček, ga olupil in medtem, ko je šička nalivala belo kavo v skodelice, zalučal sirček od zadaj Martinu v glavo. Martin se je obrnil, prevrnil klop in se zakadil v Borisa.
Kako sta se spet tolkla! Šička ju je komaj spravila narazen. Pa sta šla spet na obisk k ravnateljici.
Boris vedno išče prepir. In če ni nikogar drugega pri roki, se spravi na Martina. Martin je dobra stranka za Borisa. Čisto vedno se pusti sprovocirati in nazadnje sta kriva oba, ne samo Boris.
Boris je cepec. Računalnike popravlja z macolo, punce osvaja tako, da jim govori nagravžne besede, prijatelje si skuša pridobiti tako, da jim utruja.
Martin ni cepec. Čisto v redu fant je. Ko bi se le znal zadržati, ko mu kdo kaj reče! Pa se ne zna. Samo kriv prst mu nekdo pokaže, pa se mu pred očmi stemni od jeze. Ne pomisli, da bi se lahko zasmejal in rekel kakšno neumno pripombo. Ne. Pri priči se zakadi v tistega, ki mu je kaj rekel. In tako pogosto zaide v težave in mora razlagati učiteljicam, zakaj se je spet stepel.
Jaz Martinu nikoli ne pokažem krivega prsta. Ne rečem mu, da je neumen. Tudi ne dajem bedastih pripomb na račun članov njegove družine.
Pa saj ni čudno, da se tako hitro razburi.
V soboto pred novim letom je z mamo in mlajšo sestrico prebil šest ur v luna parku. Pa ne zato, ker bi tako blazno oboževal luna park. Oče je spet imel svoj dan. Vpil je na mamo, da ne zna kuhat in zabrisal stol v mizo, da se je spremenil v drobne trske. Grozil je, da jih bo vse premlatil ko mačke. Ker njegove napade že poznajo, so utihnili, se oblekli in odšli iz stanovanja. Kadar ga prime bes, ne pomaga nobena beseda. Samo umakniti se moraš. Čimdlje. In čakati, da ga mine.
Po šestih urah ringelšpilov, hiš strahov in električnih avtomobilčkov so se premraženi vrnili v stanovanje. Oče je pospravil ostanke stola, skuhal večerjo in se delal kot da je vse v najlepšem redu. Prijazno se je smehljal in rekel mami: "Oprosti!"
Mislim, da mu ne bodo več velikokrat oprostili. Dovolj ga imajo, vsi trije. Kljub temu, da je prijazen in skrben oče. Kak mesec prijazen, ja… do naslednjega izbruha jeze. In nikoli ne veš, kaj ga bo raztogotilo. Kar kakšna malenkost. In potem spet razbijanje in kričanje.
Martin in mama in sestrica bi prav radi odšli, pa nimajo kam.

Heh… pri nas oče ni tak. Pride domov, skrije glavo v časopis in je ves dan tiho - če je ravno doma. Sicer jo stisne na lov ali na rekreacijo s prijatelji. Imava z Evo vsaj mir pred njim. In mama večno visi na telefonu in obiskuje prijateljice. Imava z Evo vsaj mir pred njo.

Martin je O.K., ja. Boris je pa, no, Boris je Boriz. Zatežen do nafte.

17. januar

Z Borisom ne govorim.
Odkar smo se vrnili z novoletnih počitnic, Martin še ni telovadil. Vedno znova se izgovarja, da nima športne opreme in potem celo uro presedi na klopi ob robu telovadnice. Le kaj mu je?
Včeraj sem pri tečaju prve pomoči sedel pri Nini. Nekaj me je spraševala, jaz pa sem samo momljal. Zakaj sem tako presneto neroden??? Zakaj ne morem Nini naravnost pogledati v oči kot recimo Mel Gibson, se ji nasmehniti in naložiti par lepih besed. Punce menda padajo na lepe besede. Jaz padam na Ninine zlate lase in modre oči.

Z Nejcem se meniva, da bova skupaj šla na koncert Offspringov. Njegova starša nista navdušena. Onadva poslušajo Avsenike in Alfija Nipiča. Hja, saj drugače sta čisto normalna, hehe. Normalna pa ni moja mama!!! Ko sem jo prosil, naj mi kupi karto za koncert, je rekla, da fino in da gre zraven. Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa! Ta je malo ubrisana! Bolje, da ji ne povem, da je nekam prestara za punk koncerte. In po možnosti bo oblekla tisti plašč iz ponarejenega krzna, v katerem je videti kot kak telebajsek. In po možnosti si bo lase prefarbala na oranžno. In nohte nalakirala živo rdeče in črno. Ne vem, če ne bi bilo boljše, da začne poslušati Avsenike in se obnašati kot se ženskam srednjih let spodobi! Po moje jo meče puberteta. A ni malo prestara za to?
Nina ne mara Offspringov. Škoda.

18. januar
Zvečer predolgo poslušal radijsko oddajo, ki se, kaj vem zakaj, začne šele ob desetih. In potem spal kot doječek do 7.30.
Zamudil prvo uro.
Drugo uro športna vzgoja.
Učitelj športne je ponorel in rekel Martinu, da bo dobil neopravičeno uro, če še enkrat pride brez opreme. Martin je stal pred njim in trmasto molčal. Le kaj mu je?
Vem, da se punce sem in tja izgovorijo, da so BOLNE in jim ni treba telovaditi. Ampak Martin menda ni BOLAN. Vsaj ne v tem smislu kot punce.

19. januar
Razredna ura ob pol osmih. Razredničarka razlaga o nasilju v družini. Pogledam po razredu. Večina neumno gleda skozi okno, opazuje luknjo v copatu ali riše vzorčke na zadnjo stran zvezka. Kaj, če se razve, da sem Evo zlasal, ker mi iz hladilnika ni hotela prinesti viki kreme?
"… in včasih taki otroci pristanejo na urgenci!" sem slišal razredničarko. In takrat se oglasi Boris:
"Ja, saj Martina oče skoz tepe!"
Razred je zamrznil. Kaj se bo zdaj zgodilo? Tudi razredničarka je zamrznila. A le za nekaj trenutkov.
"Martin, po tej uri bova skupaj stopila do psihologinje." je dejala in predavala dalje o nasilju v družini, kar tako na splošno. Martin se je ves čas držal kot da se vse to njega prav nič ne tiče.
Manjkal je prvo in še pol druge ure. Med malico je klepetulja Špela planila k njemu:
"Kaj je bilo? A ga boste prijavili na policijo? A boš šel v dom?"
"Ah, nič, brez zveze!" je zamahnil z roko Martin in živčno grizljal kos kruha, namazan z ribjim namazom.
Po pouku sva šla del poti skupaj, jaz in Martin. Molčala sva. Na križišču, kjer zavijeva vsak po svoji poti naprej, pa je izbruhnil:
"Čisto je ubrisana! Rekla je, da moram prit k njej, ko me oče spet namlati. Ampak me mora toliko namlatiti, da bom ves črn, da me bo lahko odpeljala do šolske zdravnice. In šolska zdravnica bo lahko ugotovila poškodbe in jih zapisala v zdravstveni karton. In potem bo lahko poklicala policijo."
Stal sem z odprtimi usti in nisem vedel, kaj naj sploh rečem.
"In policajem bom moral povedati, kdo me je natepel. In policaji bodo napisali zapisnik."
"In potem?" izdavim.
"Kaj pa vem." reče, brcne v kamen ob cesti, da se skotali pod parkiran avtomobil in odide proti domu.
Presneto. Nisem vedel, da je tako hudo. Presneto!!! Zato že dva tedna ne telovadi!!! Najbrž je že sedaj ves v modricah in ne upa pokazati nog in rok.
Kaj naj naredim?
A mu sploh lahko kako pomagam?

23. januar

Martin je danes telovadil. In med odmorom sem videl, kako sta njegova oči pa mami zavila k šolski psihologinji. Mogoče bo zdaj pri njih doma kaj bolje.
Itaq se zelo slabo počutim, ker že tri dni gledam sivo nebo in blatno stezo, ko peljem Capija na sprehod. Zadeva z Martinom me je pa sploh razburila, ker enostavno ne vem, kako bi mu lahko pomagal.

Včeraj pisali zemljepis. Sem še kar znal. Jasno, da mami nisem povedal, da pišemo, ker potem utruja z miselnimi vzorci in pisanji plonk listkov. Kdo pa dandanes sploh še piše plonk listke???
Mama je za časom, pa tega sploh ne ve!!!
Popoldan me je zmotila ravno med reševanjem vesolja - špilal sem Starcraft - in zatežila, naj vendar peljem psa na sprehod.
Kaj je zdaj bolj pomembno? Rešiti vesolje ali peljati psa, da se iztrebi???
Evi nikoli ni treba peljati psa na sprehod. Menda zato, ker je še premajhna. Pa kaj še! Ko sem bil jaz v tretjem razredu, sem moral peljati psa, ona je bila pa še premajhna. Zdaj ko sem v sedmem in ona v tretjem, je še vedno premajhna. Madonca, kako so zvite mlajše sestre!

Danes sem res slabe volje. Mama nima denarja za Offspringe. Najbrž ne bomo šli. Denar zapravlja za neumnega zobarja. Kaj potem, če ima malce luknjaste zobe? A to sploh koga moti?
Ata niti vprašal nisem. Pravi, da plača položnice in da je to čisto dovolj. Aja, 5 jurjev žepnine mi da. Ampak SVOJIH pet jurjev ne dam za koncert. Denar potrebujem za memorijo za mašino. Teh pet jurjev dobim za pomivanje posode. Eva jih tudi dobi, ampak za pometanje kuhinje. Kje je tu pravica? Za pomivanje porabiš uro časa, za pometanje pa pet minut na dan.
Mama pravi, da ona že ne bi jedla iz tistih krožnikov, ki bi jih Eva pomila. S tem se pa čisto strinjam.

Edina svetla točka v tem sivem dnevu je Nina. Še vedno najlepša bejba na svetu. Vsaj zame.

24. januar

Še vedno ne vem, če bom šel na Offspringe. Mama teži, da moram prispevat k računu za telefon, ker menda skoz visim na netu.
Res nisem toliko online. Včeraj sem igral kviz, napisal par mailov in se odklopil.
Upam, da so to samo grožnje, na katere bo kmalu pozabila. Ampak pri njej nikoli ne veš, kaj jo bo pičilo.
Škoda, da moj ata pa mama ne igrata kakih iger na srečo. Par milijonov bi mi prišlo prav. Najprej bi si nabavil novo mašino. Potem še eno mašino. Pa eno za v klet. V kleti je prijetno hladno v poletni vročini. In povezal bi jih v mrežo. In organiziral turnir v Doomu. To bi bilo nekaj!
Nisem šel v šolo. Bolela me je glava in malo sem kašljal. Včasih se me mama usmili in mi dovoli ostati doma, drugič pa dobi rdeč obraz in zasika: "Aja, kaj pa pišete danes? Boš že preživel. Če ti bo zares zelo hudo, še vedno lahko rečeš razredničarki, naj te pusti domov."
Danes se me je usmilila.
Pa saj se res slabo počutim. Celo čaj sem pil, pa ga drugače ne maram.
Nini sem poslal mail in jo vprašal, kaj so se danes učili. Saj to me v resnici sploh toliko ne zanima, ampak… tako lepo se počutim, ko odprem poštni predal in zagledam Ninin mail!!!
Mmmmmmmmm.
Moja Nina!
Ko bi ona vedela, kako sem zatreskan vanjo!!!
Enkrat ji bom zapel tisto od Smolarja: jaz bi te kar, jaz bi te kar, jaz bi te… kar pojedu!
Ne bom te pojedel, Nina. Te mam preveč rad.

25. januar

dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež
dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež
dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež
dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež
dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež
dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež
dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež
dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež dež

In to januarja!!!

26. januar

Za dve uri se je prikazalo sonce.

27. januar

Včeraj zvečer sem z neta potegnil Sokoban. To je stara japonska igrica, zelo preprosta, pri kateri s pomočjo puščic na tipkovnici potiskaš možička sem in tja po labirintu in pospravljaš diamante na določen prostor. Resnično dolgočasna igrica. Na svojo nesrečo sem jo pokazal mami. Groza! Sokoban je igrala od desetih dopoldne do šestih zvečer. Sploh je ni zanimalo, da smo lačni in žejni. Za kosilo smo jedli pašteto in kisle kumarice. Eva si je poleg paštete mazala na kruh majonezo. Ata je bil čisto zadovoljen. Med kosilom je bral časopis, ga malo zasul z drobtinami in malce pomazal s pašteto. To je naredil nalašč. Mama znori, ko odpre časopis, pa iz njega letijo drobtine. Eva je hodila okrog mame in vsake toliko zajavkala:
"Kdaj bo kosilo?" Mama pa je odgovarjala:
"Ja, ja, takoj bom," in igrala naprej.
A je kaj novega?
Ja, spet dežuje.
In še nekaj: ne grem na Offspringe. Gregor in Jakob gresta, ker pa Nejca ne pustijo, tudi jaz ne grem. Mama ne gre, ker nima denarja za vstopnico. Kaže, da ji je vseeno.
Meni pa ni vseeno, da že ves dan špila. Veliko bolje bi bilo, če bi šla kam na kavo, h kateri od svojih neštetih prijateljic. Bi vsaj jaz prišel do računalnika.
In lahko bi kaj skuhala. Zdrava prehrana je pomembna za nas, ki še rastemo. Mi pa rastemo ob pašteti in čokolinu.
Danes je šel ata v trgovino. Ko se je odpravljal, je mama zaklicala izza računalnika, naj prinese kaj sadja in zelenjave. Prinesel je pistacije in čips. Pistacije so sadje in čips je zelenjava. Tako pravi moj ata.
Kosilo smo imeli ob sedmih zvečer. Špagete, zabeljene z maslom in rdečo peso iz konzerve.

Ob osmih sem zmenjen na ircu. Igrali bomo kviz. Polovico odgovorov znam na pamet, ker so ves čas ista vprašanja. Ampak nekateri poznajo že vse odgovore. Tako, da je zelo pomembno, kako hitro tipkaš odgovore. Zmaga tisti, ki prvi napiše pravilen odgovor. Zadnjič me je Truga prehitel za tri točke, Alah pa za dve.
Nino moram prepričati, da bo začela hoditi na irc. Ali pa raje ne. Kaj če spozna na ircu kakega tipa, ki ji bo všeč in se zaljubi vanj? Še tega se mi manjka! Bolje, da ni zaljubljena v nikogar. Vame tako ni.
Na ircu je preveč tipov, ki bi ji pihali na dušo in se hoteli dobiti z njo in jo povabiti v kino! Da ne omenjam pokvarjenih tipov, ki so veliko starejši, pa se delajo nedolžne mladeniče in osvajajo take tamale s točno določenim namenom.
Blek! Odrasli, ki imajo radi otroke. Ampak ne zato, da bi jim kupili čokolado. Blek!

28. januar

Kje je tisti sneg, ki so ga obljubljali vremenoslovci?
Zunaj je še en nagnusno siv dan. Peljal Capija na sprehod. Na vsaki supergi sem prinesel še kilo blata. Sezul sem se pred vhodnimi vrati, ker je mamo danes spet prijelo bit vzorna mati in gospodinja. Že od ranega jutra vpije name in na Evo, naj pospraviva sobi, naj prineseva umazane nogavice in ostalo v pralnico in kaj imava za domače branje in ali se sploh kaj učiva in ali imava domačo nalogo in kdaj sva nazadnje pospravila šolsko torbo in naj se kar paziva, ker bo šla ta teden zagotovo v šolo vprašat, kako je kaj in potem nič več računalnika in televizije in ko je bila ona toliko stara, je sama skrbela za šolske reči in to je najina dolžnost, ne pa da naju mora ves čas opozarjati na to in iz kuhinje smrdi po kislem zelju, ker bo spet segedin za kosilo, ki ga videti ne morem in zdajle leta okoli z jogurtovo masko na obrazu, da je videti kot kakšna čarovnica.

Ata je zelo pameten človek. Navsezgodaj jo je popihal po lovskih opravkih, pa mu ni treba sodelovati pri družinskem pospravljanju. Lovci so res zelo prijazni in lepo skrbijo za živali v gozdu. Vsak teden jim prinesejo po dve vreči koruznih storžev, da revice ne trpijo lakote. To je seveda čisto naključje, da poleg krmišča postavijo tudi opazovalnico. Z nje je lep razgled na živalice, ki se krmijo.

29. januar

Včeraj smo večerjali srnina jetrca v omaki.

Hej, v šoli imamo novo zvezdo! In sicer Borisa!!! Ravnateljica ga je zalotila, kako je kadil pred šolo. Jasno, da je v šoli in pred šolo prepovedano kaditi. Za kazen je moral po šolskem ozvočenju povedati, da mu je strašno žal, ker je kadil pred šolo in dal tako slab zgled mlajšim učencem in učenkam.
Potem je bil celo dopoldne strašno pomemben. Vsi mulci so ga na hodniku gledali s spoštovanjem. Kdo od njih je že imel priložnost nastopati po šolskem ozvočenju? In to sredi pouka? Malce so ga tudi pomilovali, ker vseeno ni prijetno, če te ravnateljica dobi, da kadiš.
Sicer pa mu je čisto prav. Kaj pa sploh kadi! Jaz že ne bom kadil. Nameso mene tako kadita ata in mama in dobim še preveliko dozo nikotina in katrana in ogljikovega monoksida.
In kadar z Evo javkava, da se bova zadušila, nama mama zabrusi:
"Ker kadim, imam pljuča zaščitena pred škodljivimi vplivi okolja z oblogo iz katrana."
Jada, jada. Naj to naklada komu drugemu.

Grem napisat mail Nini. Izmislil si bom, da se ne spomnim, kaj je danes za nalogo.