Ne brskaj tuki!
To je zaseben dnevnik, ki te nič ne briga!!!! Takoj stran!

1. julij

Capi že dva dni nič ne more. Leži v travi in se trese. Z atom sva ga zjutraj naložila v avto in odpeljala na veterinarsko postajo. Zares je bil slab. Sploh se ni zmenil za druge pse in mačke v čakalnici. Če bi bil zdrav, bi se takoj stepel s katero od mačk ali pa tudi s psom, če mu kateri ne bi ugajal.
Pri veterinarju sva ga položila na mizo. Ta ga je pretipal, nato pregledal z ultrazvokom, pa ni opazil nič posebnega. Ker pa je Capi tako oslabel, je dobil infuzijo in injekcijo antibiotika.
Po infuziji je bil malo boljši, a ne za dolgo. Upam, da se bo pozdravil.
Tako oslabel je, da nam ga med peko čevapčičev ni bilo treba zapreti v pesjak. Kadar je zdrav, ga moramo zapreti, ker sicer čuva krožnik s surovim mesom, renči in nikogar ne pusti blizu. Danes pa mu je bilo vseeno.
Skrbi me zanj. Menda se bo izmazal. Saj ima šele deset let. Hm, se pravi, da je star sedemdeset človeških let … Saj dedek jih ima devetinosemdeset, pa še vedno kolovrati s palico po dvorišču.
Capi se mora pozdraviti!
Bova lepo počasi tacala na sprehod. Bova pač lezla počasi, če ne zmore več toliko kot v mladih letih.
Samo, da ne bi še umrl!

2. julij

Capi je bil zjutraj spet pri veterinarju in dobil še eno infuzijo in še eno injekcijo antibiotika. Ko ga je veterinar hotel malo pretipati, je prav grdo zarenčal. Doma ni več nemočno ležal v travi. Sam se je podal do svoje koče. Večkrat sem mu zamenjal vodo. Jesti ni hotel. Zvečer je zalajal na mačko, ki je tekla mimo hiše.
Jutri mora spet nazaj.
Jaz bi, da bi on še malo živel. Nekaj sivih dlak ima na bradi, drugače pa je ves črn in črno gleda s črnimi očmi in je čisto spodoben pes. Samo malo smrdi in kakšno bolho ima. Ja, saj je pes, ane!
Rad ga imam.

4. julij
Capi je že precej boljši. Danes je počasi pritaval do ceste in lajal na mimoidoče. Grizel pa ni. Vendar je potem ves dan ležal v svoji koči in še vedno noče ničesar jesti. Niti veterinarji ne vedo zagotovo, kaj mu je. To bi izvedeli le, če bi mu prerezali trebuh, tega pa ata ne pusti. Tudi sam ne vem, kaj bi bilo bolje. Naj upamo, da bo ozdravel ali naj ga še naprej vlačimo okrog zdravnikov.
Jutri grem k bratrancu Blažu na lan party. Ob sedmih zjutraj pride pome in po mojo mašino. Njegovi starši so šli na morje in v njihovi garaži bomo povezali osem mašin in špilali ko po mreži!!! S seboj moram vzeti še nekaj denarja za hrano. Naročili bomo pice, ker ne bo časa za kuhanje ali peko palačink.

6. julij

Spal do dvanajstih.
Včeraj je ob enajstih prišel pome Mitja, naložil kišto in sva se odpeljali. V dnevni in Blaževi sobi smo razporedili mašine. Porabili vse mize v hiši. Pri Warcraftu nas je bilo sedem, je bil tak ping, da so se videli diapozitivi namesto filmčka.
V hiši nas je bilo samo šest, ker Gregi stanuje v sosednji hiši. Za povezavo do njega smo porabili 50 metrov kabla. Hah, telekom bi nam bil za to povezavo zelo nevoščljiv, če bi vedel zanjo. Ampak ne ve.
Potem smo raje igrali Action II, ker špil ni toliko štekal. Najprej smo igrali Deathmach, potem pa Teamplay. Igral sem skupaj z Mitjo, Simonom in Gregitom, v drugi skupini so bili Vasilij Zajcev (Blaž), Nejc in Suni. Nejca smo velikokrat ubili, ker je še majhen ni ne zna še dobro špilat, potem sem dobil brzostrelko - MP5 z dušilcem in vse pobil. Nato smo si naročili pize. Ker so bile vse mize v hiši zasedene z mašinami, smo jedli na tleh. Odmor za malico je trajal dvajset minut, potem smo igrali naprej.
Ob devetih nam je Suni spekla palačinke, ki smo jih mazali s čokoladnim namazom in domačo marmelado. Ob enajstih nisem mogel nič več, pred očmi so se mi prikazovali razni teroristi s snajpericami SG3000, brzostrelkami in pištolami MK23.
Ob pol polnoči so mašino in mene naložili v avto in Mitja me je dostavil na domači naslov.
Danes so Blaževi starši že doma. Škoda. Kdaj za vraga bosta naš ata pa mama odšla za teden ali dva, da bom še jaz lahko priredil lan party?
Capi je malenkost boljši.
Mislim, da se bo izlizal.

7. julij

Stara mama je praznovala rojstni dan. Že vnaprej smo vedeli, kaj ji bomo podarili. Vazo. Kadarkoli pridemo k njej na obisk, se nam pogled ustavi na vazi, ki jo ima na vrtni mizi. Je iz bleščeče bele keramike, ima obliko debla, h kateremu se stiskata dva laboda, ki sta tu in tam pozlačena. Stara mama se smeji in razlaga:
"To je zares dragocena vaza! Poglejte: laboda imata zlate riti!"
Nam pa se zdi tista vaza strahoten kič, zato smo kupili veliko stekleno vazo, ki bo kljubovala tudi kakšnemu nenadnemu pišu vetra.
Stara mama se je vaze razveselila, Eva in jaz pa tudi, ker je bila namesto z rožami napolnjena s čokoladnimi bonboni. Preden smo vanjo vtaknili rože, sva morala z Evo pospraviti bonbone.
Naš ata je pekel čevapčiče, o drugih dobrotah pa raje sploh ne govorim, ker nam je vedno malo slabo, kadar se vračamo z gostij pri starih starših.
O mraku se je prikazal še stric.
In kakšno darilo je prinesel stric?
Vazo. Belo vazo brez okraskov.
Prejšnja, pozlačena je romala nekam v kuhinjo, ampak stavim, da se še najmanj sto let ne bo razbila… iz same trme, ker je nihče ne mara.

Okoli devetih zvečer se je zgodilo - Capiju, ki je ves čas žalostno ležal ob mojih nogah, sem ponudil slasten čevapčič in Capi ga je v hipu pogoltnil! Hura za Capija! Prva hrana, ki jo je pojedel v tednu dni. Ozdravel bo! Zagotovo bo ozdravel!