Kaj potem, če nimam ne sank ne smuči ne drsalk. Med gorami je lepo tudi peš, če le imaš kaj za pod zob v nahrbtniku. Škoda, da se kozel spet nekje skriva. Lahko bi šel z menoj.


Odpravim se na Gorenjsko in megla se razkadi. Morda bom na polju našla sledi zajca ali srne. Medvedovih stopinj pa najbrž ne. Morda ti veš, zakaj ne? Tamle pa je Storžič. Morda se kak dan odpravim na vrh.


Ko bom velika, bom slavna alpinistka. Plezala bom po zaledenelih slapovih. Ampak zdaj jih raje samo opazujem. Slap Peričnik je praznično okrašen, čeprav ni novoletni večer in je za okrasitev poskrbela narava sama.


Grem malo više, na Vršič. V zraku je helikopter! V hribih je zato, da rešuje ponesrečence, ki so bili neprevidni, premalo opremljeni za zimski izlet ali pa so preprosto imeli smolo.


Pa kje se danes skriva kozel? Najraje bi mu rekla nekaj grdega… na primer, da naj gre v rit! Ali pa mu rečem, naj gre v Zadnjico! Torej, ko vas bo kak sošolec spet poslal,hm, v rit, naj vam da še denar za avtobus, pa nekaj sendvičev naj pripravi, pa skuha vroč čaj. Kajti pot iz meglene kotline do Zadnjice je precej dolga!


Lepa reč! Kozel se že ves čas skriva v Zadnjici, v majhni koči, jaz pa ga iščem po Gorenjski!


Ker ima kozel v svoji koči samo nekaj otepov sena, me povabi na čaj v Trento. Na poti pa mi podari ledene kristalčke. Doma jih bom shranila v hladilniku, da jih bom lahko občudovala tudi poleti.

Januar 2001