Cerkniško jezero je presihajoče jezero. To pomeni: zdaj ga vidiš, potlej ga ne vidiš! Poleti, ko je padavin malo, jezero presahne, ker vode skozi ponorne jame, požiralnike in ponikve odtečejo v podzemlje. Takrat se jezero spremeni v cvetoče travnike in ponekod v pravo pravcato puščavo z razpokano zemljo. Ob sprehodu čez travnike boš ob kakšnem grmu zagledal parkiran čoln, ki je spomladi še veselo plaval na vodi, zdaj pa je obdan s travniškimi cvetlicami.

Nekoč so bili lastniki jezera graščaki - le ob začetku poletja so dovolili ribolov - ki so ga oznanili z zvonjenjem - in prebivalci okoliških vasi so se goli in bosi zapodili v preostale mlakuže, ter si nalovili rib, kolikor so jih mogli nesti.

Ob jesenskih deževjih se zopet pojavi jezero, ki ga napajajo številni potoki: Cerkniščica, Martinščica, Grahovščica, Žirovniščica, Štebrščica, Stržen, Mali Obrh, Otoški Obrh, Mrzlek, Vršiči, Narti in Zlatavec. Tedaj je površina jezera lahko osemkrat večja od Bohinjskega jezera, ki je sicer največje slovensko jezero.

Jeseni in spomladi se torej po dolini Cerknice lahko prevažaš v čolnu.

V mrzlih zimah pa si lahko natakneš drsalke in se z njimi odpraviš preko jezera.

Poleti pa greš na pot peš, s kolesom ali z vozom lojtrnikom.


Cerkniški povodni mož Jezernik je prišel pobrat rake in ribe.



Kukavičje lučce. Na steblih bomo opazili kepice pene. To so ličinke žuželk.


Na listih blatnika (sorodnika lokvanja) se sonči kačji pastir. Kačji pastirji so roparji med žuželkami in plen lovijo v zraku. So med najpopolnejšimi letalci v naravi in na kratke razdalje dosežejo do 50 km na uro. Lahko letijo naravnost, nazaj ali pa lebdijo na mestu. Hranijo se z večinoma z muhami in metulji. Celo parijo se v zraku. Samička zaleže jajčeca med rastlinje pod vodo, jih prilepi na spodnjo stran listov vodnih rastlin ali jih zakoplje v blato in pesek.

Ličinke so prav tako roparice in se hranijo s paglavci ali manjšimi ribami.



Ljubi me, ne ljubi me, ljubi me, ne ljubi me… se sprašujemo, ko trgamo cvetne liste ivanjščice z mnogimi ljudskimi imeni: marjeta, kresnica, dekliški hlapček, ljubljenka.

Kmetje je ne marajo, saj je seno slabše, kadar je v njem veliko ivanjščic.



Med ribjimi prebivalci jezera je tudi ščuka. Dolga je od 60 do 150 cm, doseže pa tudi dolžino do dveh metrov in tehta do 25 kilogramov. Je roparica in napada iz zasede. Velika ščuka se hrani z ribami, mišmi, žabami in povodnimi ptiči. Manjše ščuke pojedo večje.

Tale seveda ne bo več nikoli jedla.



Za rake so značilne tri reči: diha s škrgami, ima najmanj štiri pare nog in oblika nog, ki se na koncu viličasto razcepijo. Telo je razdeljeno na tri dele: glavo, oprsje in zadek.
Potočni rak, ki ga najdemo tudi v Cerkniškem jezeru, se podnevi skriva po obrežnih luknjah, ponoči pa lovi različne vodne živali.
Če raka vržeš v lonec in skuhaš, se oklep obarva rdeče; zato rečemo: Postal je rdeč kot kuhan rak!



Kam so izginile vse ribice? A v tole luknjo?



Nekoč so cerkničani lovili v drevakih, čolnih, narejenih iz enega samega debla, danes pa uporabljajo takele čolne, ali pa si kupijo plastičnega.



Vodna zlatica spada med zlatičevke. Cvetove pa ima včasih pod, drugič nad vodno gladino. Vodne rastline nimajo olesenelih stebel, ker jih nosi voda, ne potrebujejo opornega ogrodja.

Junij 2001