Planina pod Mangrtom

Poleti, ko postane tudi v gorah toplo, oživijo hribovski in gorski pašniki, ki jim pravimo planine.
Zanimalo me je, kakšno neki je življenje na planini. Juj, kako zgodaj sem morala vstati. Ob petih zjutraj! Sicer bi bila marsikaj zamudila! Ob tej uri so vstali tudi pastirji in mlekar, se umili in pozajtrkovali.

Ob pol šestih, ko se je komaj danilo, so že sedeli na stolčkih v hlevu. Eden izmed pastirjev je ovce in koze drugo za drugo pošiljal na molžo. Mleko je teklo v lesene kembače in iz kembačev v vedra. Iz veder je romalo v velik bakren kotel v kuhinji.
Tu in tam se je v vrsti pojavila posebej imenitna ovca z zvoncem. Takih je malo, le vsaka petdeseta ima čast, da ji obesijo zvonec okrog vratu!

Nekatere ovce, tiste, ki se ne marajo molzti, so stale čisto na koncu vrste in se pošteno obirale. Med molžo so pastirji tudi pobliže pogledali ovčice in določili, katera ostane v dolini, na bolniškem dopustu, če ima obrabljene parkeljce ali vročino.

Na vrsto so prišle še koze. Teh je manj, zato je bila molža hitro opravljena, kozje mleko pa bo počakalo v vedru v kuhinji.

Niti sedem še ni bila ura, ko sta pastirja odgnala tristo ovac in trideset koz proti zelenim pašnikom pod Mangrtom. En pastir pred in drugi za čredo. Oba sta si oprtala nahrbtnik, v katerem je bila malica, pijača in toplo oblačilo, če bi se vreme nenadoma poslabšalo.

Čreda se je tako hitro oddaljila, da sem sklenila, da raje ostanem pri mlekarju in pogledam, kaj neki bo počel ves dan.
Mlekarjev pomočnik je zakuril na ognjišču, mlekar je pristavil kotel in vanj potisnil termometer. S trnačem je sem in tja malo premešal mleko in čakal, da se to ogreje na 35 stopinj. Tedaj je vanj nalil sirarsko kulturo (nekaj takega kot jogurt), čez čas pa še sirilo. Sirilo izdelajo tako, da posušijo in v prah zmeljejo siriščnik (del želodčka) mladih kozličev. Kozličku siriščnik pomaga, da laže prebavi mleko, ki ga sesa pri kozi, mlekarju pa sirilo pomaga, da se mleko lepo zasiri. Na to čaka kakih petindvajset minut in mleko je naenkrat videti kot pravkar kuhan vanilijev puding. Mlekar je zasirjeno mleko dobro posolil, vzel sinarezo in zmes "razrezal" , da je izteka sirotka.

S posnemalko je obrnil zasirjeno mleko, da je prišlo na površino tisto, kar je bilo na dnu kotla.

Nato je vzel v roko poseben instrument, harfo, in že sem si mislila, da bo od veselja, ker je na planini in ne kje drugje, zaigral nanjo. Pa to pravzaprav ni prava harfa, z njo je mlekar dodobra premešal vsebino kotla, da so nastali zasirjeni koščki v velikosti graha.

Znova je pristavil kotel na ogenj in mešal s trnačem, spet odstavil z ognja in še mešal, da je iz zrn izteklo čimveč sirotke. Vmes je z roko preverjal, ali je nastala ravno dovolj trdna zmes, vsekakor mora biti trša kot plastelin v šoli in ne sme zlesti skozi prste - tedaj je šele prava.

Mlekar, ki je zdaj postal sirar, je odrezal kos zmesi in jo položil v okrogel model z luknicami, dobro potlačil, obtežil z leseno desko in nato še z betonsko utežjo. To je ponavljal toliko časa, dokler ni v kotlu ostala le še sirotka.Tako so nastali hlebci sira ali kolači ali sirc. Zdaj morajo hlebci v klet, kjer ne sme biti več kot dvajset stopinj. Mlekar jih bo vsak dan večkrat obrnil in nasolil in čez mesec dni bo sir zrel in ga bom lahko malo poskusila.

O, na srečo je bilo v kleti že precej hlebcev od prejšnjih dni, zato sem lahko ugriznila v rezino ovčjega sira. Njami!

Mlekar pa je že hitel pripravljati skuto. V kotel, kjer je ostala sirotka, je nalil kozjega mleka in počakal, da je vse skupaj zavrelo. Vreti mora toliko časa, da postane skuta tako gosta, da bi lahko maček hodil po njej (Pa ji verjetno ne bi pustili in mački bi bilo prevroče, haha!). Tedaj je nared.

Mlekar si jo je vzel za malico kar iz kotla, ostalo skuto pa zavil v prt, da se je odcedila.
Nato je moral še vse počediti, saj ga naslednji dan čaka enako opravilo: spet bo pripravljal ovčji sir in skuto iz kozjega mleka. Šele potem si je lahko privoščil popoldanski odmor.

Kje pa so se ta čas potikale ovce in koze?

Hej, koze niso take neumne koze! Pred opoldansko vročino so se skrile kar v tunel nekje na cesti na Mangrt. In druge so objedale, kar jim je pač prišlo pred gobček.

Ovce so prišle veliko više na goro in se pasle med gorskimi travami in rožicami.

Najvišje pa sta v travi počivala pastirja in budno pazila, da katera izmed njih ne bi zašla v prepad ali se preveč oddaljila in se izgubila.

Pozno popoldne čaka pastirja najbolj naporno delo: na planini morata poiskati prav vse ovčice, tudi tiste, ki se skrivajo za skalami in mirno prežvekujejo, in jih zgnati v čredo. Na poti navzdol se mora čreda izogibati avtomobilom na gorski cesti in se smukati po ozkih stezicah. Kar mimogrede se spet katera od ovac nekam izgubi in začne muliti travo, ki jo zagleda ob poti, pastirja pa morata paziti, da katera ne zaostane za čredo.
Tik preden se znoči, priženeta čredo nazaj v dolino in ovčice se lepo postavijo v gručo ter čakajo, da jih bodo prešteli. Nobena ne sme manjkati, sicer bosta morala pastirja nazaj ponjo - včasih, ob lepem vremenu, pa jo pustijo čez noč na planini in jo pripeljejo nazaj šele naslednji večer.
Danes ni nobena manjkala. Pastirja sta si malce oddahnila, nato pa je bila na vrsti večerna molža, katere mleko bo v hladilni posodi počakalo do jutra.
Pred spanjem dobijo ovce in koze še posladek v obliki soli, nato grejo k počitku.

Pastirji in mlekar se zberejo ob ognju v kuhinji, večerjajo in si pravijo štorije - ene bolj, druge manj resnične, dokler jih ne premaga spanec in se odpravijo spat.

Naslednje jutro bodo morali spet zgodaj vstati.