Vzameva nekaj ržene in nekaj bele moke, med, poper, cimet in nageljnove žbice. Iz tega zamesiva testo. Nato testo razvaljava in oblikujeva v srček. Kako pa naprej?


Za pomoč bova prosila gospo Cirilo Šmid iz Železnikov.


Pripomočki, s katerimi bova naredila vzorčke na robu srca. Lahko bi uporabila tudi pletilko ali zobotrebec.


Na vrsti so okraski, ki jih bova položila na srce. Listki, stebla...


In vrvica iz medenega testa.


Manjka še nekaj cvetov.


Iz micenih koščkov testa oblikujeva cvetove.


Rožice so gotove!


Okraske položiva na medeno srce.


Srce je pripravljeno za peko. Hitro v peč z njim!


 


Peka medenih kruhkov je k nam prišla verjetno z Bavarske, kakih dvesto let nazaj. S peko so se ukvarjale nune v škofjeloškem gradu. Tam so se te umetnosti naučila dekleta iz okoliških vasi. Ljudje so se s kruhki obdarovali za Miklavža ali veliko noč. Če je dekle fantu podarilo medeni kruhek, ki ga je samo speklo, je to pomenilo enako kot bi mu na ves glas reklo: "Ljubim te!"
Nekatere gospodinje v Dražgošah so ob praznikih napekle za cel koš medenih dobrot in jih ponujale od hiše do hiše po vaseh v loški dolini.


Vsak izmed dražgoških kruhkov je ročno delo, niti dva nista enaka.


Od škofjeloških kruhkov se razlikujejo po tem, da so škofjeloški narejeni po modelih.


Nekateri od modelov za peko kruhkov so zelo dragoceni in stari. Hranijo jih v škofjeloškem gradu.


Danes so najbolj v modi medena srca, v starih časih so imeli kruhki obliko polkroga.


Mmmmmmm, ne samo, da je medeno srce lepo, tudi OKUSNO je!