Ljubljansko barje leži ob Ljubljanici, med Vrhniko, Krimom in Škofljico.


V času poledenitev je reka Sava nanašala naplavine in zajezila Ljubljanico. Tedaj je nastalo na tem mestu jezero.
Tu so iz prehoda iz kamene v bronasto dobo prebivali mostiščarji. Njihove na kolih zgrajene koče so jih varovale pred divjimi zvermi in sosednjimi plemeni. Po jezeru so potovali v drevakih. To so bili čolni, narejeni iz polovice debla. Mostiščarji so deblo izdolbli ali kar izžgali, da so dobili vdolbino, v kateri so sedeli. Jezero je bilo bogat vir hrane za mostiščarje z ribami in vseh vrst vodnimi pticami.
Tedaj so ob pritokih, ki so napajali jezero, tod živeli bobri.


Kako živahno je bilo na jezeru, je v romanu Bobri opisal pisatelj Janez Jalen:
V odtaljeno jezero in močvirja so pričele letati jate povodnih ptic, izmed katerih jih je bore malo prezimilo v nezamrzlih tekočih vodah. Prikvakale so race, se pasle zjutraj na odprtih krajih, kasneje se pa spreletavale v številnih rojih in njih perje je pobleskavalo, kakor bi vihar podil in razganjal od sonca osvetljene oblake. Veselo so prigagale sive gosi in se koj lotile valjenja. Rdečekrake štorklje so se čez dan prestopale po razmočenih tleh, na noč pa so odletele v goščo ogromnih brestov, kjer so si znašale gnezda. V raztegnjenih klinih so prikričali žerjavi in se razposajeno igrali na otokih. V samotnih plitvinah so se naselile čaplje. Na vodah so od jutra do večera ribarili kormorani, požrešni vodni krokarji. V nepristopnih močvirjih so se zbirali vrečastokljuni, rožno barvasti pelikani, velikani med vodnimi ptiči. Po jezeru so se mirno prepeljevali beli labodi.
Raznovrstnih manjših ptic, ki jih je v nekaterih krajih kar mrgolelo, bi pa nihče ne mogel pregledati in porazvrstiti. Posebno tem v pogubo so se v gozdovih in skalah ob robu jezera naselili veliki, srednji in mali krilati roparji.
V ločju in grmičju, v goščavah in dobravah so zapeli in zažvižgali zbori drobnih pevcev. Ob prvem zelenju se je oglasila tudi kukavica. Samci so kukali, samice pa skrivoma podtikale lastna jajca v tuja gnezda, da jim ni bilo treba leči in se ukvarjati z odrejo nikdar sitih mladičev.
V jezeru in njegovih pritokih so se drstile ribe. Brezštevilni mladi zarod je bogato preživljal številne jate povodnih ptic.
V tihih nočeh je valovilo nad vodami in močvirji regljanje žab in uspavalo od dela in lova utrjujene in od sonca ožgane prebivalce kolišč.

Rega, rega, rega, rega, rega, rega…

Hej, pisatelj je pozabil omeniti komarje in obade!


V naslednjih stoletjih je jezero pričelo usihati in tu je nastalo močvirje. Prišli so stari Rimljani in prvi začeli izsuševati močvirno zemljo ter urejati tok Ljubljanice, ki je bila tedaj pomembna plovna pot. Njen tok so speljali mimo Podpeči, kjer so lomili "podpeški marmor", ki so ga potrebovali za gradnjo hiš v Emoni.


Močvirje je zarasel mah in nastalo je barje. Kakšna je razlika med nizkim in visokim barjem? Na nizkem barju so rastline prepojene z vodo in veselo rastejo, visoko barje pa nastane, ko se plast šote zdebeli in rastline več ne morejo do vode. Obstanejo lahko le še tiste, ki jim je dovolj deževnica, ki pade z neba. Na visokem barju uspevajo le še šotni mahovi, le ob robovih barja rastejo drevesa in grmovje. Nekoč je bilo tudi Ljubljansko barje visoko barje.
Sredi osemnajstega stoletja so ga pričeli izsuševati in kopati številne kanale. Kopali so tudi šoto, ki jim je služila za kurjavo.


In Ljubljansko barje danes? Predvsem je barja zelo malo.
Večino barja prekrivajo močvirni travniki in polja, ki so obdani z grmičevjem in obvodnimi lokami.


Zemlja je manj rodovitna, ob večjih deževjih travnike in polja še vedno preplavi voda.



Prst ni primerna za pšenico. Tu še najbolje uspeva koruza, ki služi za krmo živini.


Najbolj raznoliko je življenje na močvirskih travnikih, ki ponekod prehaja v nizko barje.
Na nekaterih od njih spomladi opazimo preproge močvirskih tulipanov( Fritillaria meleagris).


O, glej ga, kozla, med šaš se je skril! Šaši so travam podobne rastline. Od pravih trav se razlikujejo po trirobih steblih, ki niso votla in členasta.



Ob stoječih in počasi tekočih vodah so imenitna skrivališča za male živali, predvsem ptice.