Pohorje je največje hribovje severovzhodne Slovenije. Gozdnatost je več kot sedemdeset odstotna in se še širi, saj zapuščene pašnike hitro prerašča gozd. Nekoč so bili tu mešani gozdovi, v katerih je prevladovala bukev. Ob začetku dvajsetega stoletja pa je bila bukev skoraj iztrebljena. Gozdarji so jo namreč pridno izsekavali zaradi potreb steklarstva in fužinarstva. Danes je napogostejše drevo smreka.
Skozi gozdove je speljanih nič koliko kolovozov in makadamskih cest, po katerih - če imaš dovolj kondicije - lahko kolesariš in se, ko si utrujen, osvežiš v katerem od jezerc.

Pohorje je sestavljeno iz neprepustnih kamenin, zato je bogato s potoki in potočki, gozdna tla pa so prekrita z mahovi. Ko se sprehajaš po zvezdnem mahu, imaš občutek, kot bi hodil po najmehkejši preprogi.

Kdo bo prvi pri jezerih?

Najprej se bova peljala do Lovrenških jezer.
Že se znajdeva pri majcenem jezeru, tako majhnem, da bi ga lahko preskočila, globokim pa ne več kot meter in pol.
Tla ob njem so šotnata in mehka, tako da imava občutek, da se bova zdaj zdaj pogreznila v zemljo.

Barje in okolico jezerc prerašča ruševje.
Da se laže sprehodimo med jezerci na šotnem barju, je med njimi speljan mostič iz lesenih brun. Po njem varneje pridemo z enega konca barja na drugega. Jezerc je od 11 do 22, odvisno od padavin, ki jezerca napajajo z vodo. Jezerca so stara okrog šest tisoč let, povodni mož Jezernik (bratranec tistega iz Cerkniškega jezera z enakim imenom) pa ni star več kot štiristo let.

Plavajoči listi lokvanja in njegovi cvetovi zrastejo z dna jezera na do 2m dolgih pecljih. Okroglasti, usnjasti listi se ne zmočijo, kapljice kar spolzijo po njegovi površini. Cveti od maja do avgusta.

Če boš tule pustil plastenko ali ovitek od čokolade, se ti kaj lahko primeri, da te bo Jezernik zgrabil za nogo in povlekel v jezerce! Potem si pa pomagaj, če si moreš!

Zdaj pa naprej s kolesom, čez hribe in doline do Črnega jezera. Pot se vleče in vleče, še posebej po klancih navzgor, navzdol pa ni težav in zavore dobro primejo. Ob poti naju pozdravijo krave, ki veselo mulijo travo in cvetlice na pašnikih.

Kravica mora paziti, da ne bo z navadno kozjico vred pohrustala še kakšnega čmrlja!

Kaj pa se tako svetlika na poti? So to dragi kamni? Na žalost ne. To je kamen blestnik. Spada med metamorfne kamenine, se pravi, da je nastala pod visokimi pritiski in na visokih temepraturah. V Sloveniji najdemo blestnik samo na Pohorju.

Črno jezero leži med Tremi Kralji in Osankarico. Na pogled je črno, vendar je voda v njem čista in če dobro pogledaš, lahko opaziš vse polno rib, ki plavajo v njem. Nastalo je z zajezitvijo potoka, da so imeli drvarji pri roki dovolj vode za spuščanje hlodovine po drčah v dolino. Danes sta Črno jezero in njegova okolica naravni park. To pomeni, da tu še posebej pazimo, kam bomo stopili, da ne bomo lomili vej ali puščali za seboj smeti. Hah! Saj na to bi morali posod paziti, kamor gremo, kajne?

Kozel, a boš skočil?
Nič se ne boj!

maj 2002