Dan za pravljico

Projekt branja pravljic v oddelkih prvih razredov podaljšanega bivanja devetletke

Nekoč je bila … škatla!
Pravzaprav so bile nekoč pravljice! Ljubitelje pravljic sem in tja zajame panika – v strahu, da bodo pravljice izumrle. Od časa do časa je res videti, da bodo kar izginile, ker jih ogrožajo elektronski mediji. A pravljice se znova in znova vračajo: tiste najbolj stare, ki smo jih slišali že sto in stokrat! In ves čas nastajajo nove, ki jih bo – če nimajo kaj povedati – povozil čas in bomo nanje pozabili.
V šolskih učnih načrtih so pravljice dobro zastopane.
Manjka pa še … pikica na i. To lahko otrokom ponudimo v času podaljšanega bivanja: pravljico kot posladek. Pravljico kar tako, brez obveznih odgovorov na vprašanja in preverjanja, koliko si je kdo zapomnil. Pač pravljico za užitek in sprostitev.

Več …


PODALJŠANO BIVANJE

ŠOLA NI ŠALA
Ne poznam petletnika, ki si ne bi želel stopiti v šolo in se začel na veliko učiti. Prav tako ne poznam desetletnika, ki bi prav vsako jutro z veseljem vstal iz tople postelje in jo urno mahnil v šolo. Ker šola pač ni šala. Ker je naporna reč, kjer je treba več ur sedeti pri miru in delati ravno tisto, kar reče učiteljica. In ker se je treba vedno lepo obnašati. In hiteti. Pospravljati. Računati, brati ... Tistih pet minutk odmora kar odleti, preden se dvakrat obrneš. Šola je naporna reč.

PODALJŠANO BIVANJE
Najbrž so zato izumili podaljšano bivanje. To je čas, ko se otroci končno lahko sprostijo, zadihajo in ... ugotovijo, da so lačni, utrujeni, siti vsega.
Otroci se, kljub temu, da včasih to težko verjamemo, najbolje počutijo v okolju, kjer veljajo jasna pravila in čim bolj ustaljen urnik življenja in dela. Zato je v podaljšanem bivanju potrebno ustvariti okolje, kjer veljajo pravila, a se je vseeno mogoče sprostiti in spočiti.

Več …


MAMI, POVEJ MI PRAVLJICO!

Vsak otrok potrebuje pravljico. Brez pravljice ni otroštva. (F. Schiller)

Včasih so pravljice pravili. Praviti ali delati prav.
Danes pravljice vse manj pripovedujemo, jih pa beremo. Pravljice otrokom odpirajo svet za tisto nevidno, a še kako prisotno. Izrisujejo se prave vrednote, ki gredo skozi preizkušnje, pa vendar vedno zmagajo poštenje, pravičnost, dobrota, modrost, srčnost, ljubezen! In to šteje; nekoč in zagotovo tudi danes.
Zato - mami, ati: PREBERITA PRAVLJICO!

Takole smo že pred leti zapisali v naši knjižnici na velikem plakatu in poleg postavljali nove in nove dobre knjige, da si je lahko vsak ata, mama, babica ali dedek, ki se je ustavil ob plakatu, vzel s seboj vsaj eno. In krasno je, če ti dobrih knjig nikoli ne zmanjka.

Več …


Branje – kako ga doživljajo slabovidni in slepi otroci

Pravljica spremlja človeštvo že od njegovega nastanka. Še vedno je osnovna hrana za dušo tako odraslih kot otrok, kot pravi Ljoba Jenče. »Tudi otroci namreč potrebujejo občutek, da je svet cel in ne razrezan. Prav to pa najlepše spoznajo prav s pomočjo pravljic; te namreč povezujejo pravljične, nevidne svetove, ki so nujni za ohranjanje narave, saj so njena inteligenca, in vsakdanjo resničnost, v kateri živijo.«

Več …


Predlogi za obravnavo besedil
Predlogi so resnično le predlogi, ki jih učiteljica ali učitelj lahko upošteva – lahko pa uro pripravi tako, da bo pisana na kožo njenemu ali njegovemu razredu.

Več …


Zahvala

Da se je projekt sploh začel, se moram zahvaliti gospe Mojci Škrinjar, direktorici direktorata za osnovne šole in vrtce pri Ministrstvu za šolstvo in šport. Dala mi je idejo za delo: branje pravljic v podaljšanem bivanju. Potem je vse steklo kar samo. Razen z uradnimi papirji, ki so potrebni, kadar se lotevaš projektov. Zato se zahvaljujem Brigiti Žarkovič Adlešič, Barbari Gregorič in Sabini Poglajen, ki so na Zavodu za šolstvo poskrbele, da so bili vsi papirji pravilno izpolnjeni in podpisani in da je vse teklo po pravilih.
Potem je tu Bojan Jurc, ki se je potil ob elektronski risalni deski in skušal razvozlati moja precej nenatančna navodila glede tega, kaj in kako naj poriše učne liste. Od prevelike vneme ni pregorel on, pač pa njegov računalnik!
Knjižničarka Neda Isakovič je nepogrešljiva, kadar kdorkoli potrebuje nasvete o pravljicah in o branju. Koliko jih je sama prebrala v knjižnici za Bežigradom! Zdaj jih bere za zabavo, ker se je upokojila – od knjig pa se seveda niti slučajno ni ločila!
Aksinja Kermauner – mojstrica za vejice, profesorica likovne vzgoje in slovenščine v osnovni šoli za slepo in slabovidno mladino, za povrh pa še mladinska pisateljica. Zahvaljujem se ji za vstavljanje manjkajočih vejic in brisanje tistih preveč, še bolj pa za njene dolgoletne izkušnje, ki jih je opisala v prispevku.
Katjuša Tomšič Juvančič, moja sodelavka na Osnovni šoli Spodnja Šiška, zaposlena v podaljšanem bivanju, sicer pa socialna pedagoginja. Vsekakor ima nekoliko drugačen pogled na delo v šoli, kot ga ima učitelj, zato je ta pogled toliko bolj dragocen.
In še Bogdan Renko, oblikovalec in spletni mojster, ki čaka in čaka … ker pride zadnji na vrsto. Ko vsi drugi že počivamo, dobi material, ki ga mora spraviti na spletno stran. In ga pospravlja sem gor na splet – tudi ponoči, če je huda sila.

Majda Koren

Ljubljana, junij 2008

 


Izvedbo projekta je omogočilo sofinanciranje Evropskega socialnega sklada Evropske unije in Ministrstva za šolstvo in šport.

 

 
Dan za pravljico