Nekoč je bila … škatla!
Pravzaprav so bile nekoč pravljice! Ljubitelje pravljic sem in tja zajame panika – v strahu, da bodo pravljice izumrle. Od časa do časa je res videti, da bodo kar izginile, ker jih ogrožajo elektronski mediji. A pravljice se znova in znova vračajo: tiste najbolj stare, ki smo jih slišali že sto in stokrat! In ves čas nastajajo nove, ki jih bo – če nimajo kaj povedati – povozil čas in bomo nanje pozabili.
V šolskih učnih načrtih so pravljice dobro zastopane.
Manjka pa še … pikica na i. To lahko otrokom ponudimo v času podaljšanega bivanja: pravljico kot posladek. Pravljico kar tako, brez obveznih odgovorov na vprašanja in preverjanja, koliko si je kdo zapomnil. Pač pravljico za užitek in sprostitev.
V času podaljšanega bivanja namreč nismo strogo vezani na »cilje in smotre«, od otrok pa ne zahtevamo toliko formalnega znanja kot sicer v šoli.
Projekt Dan za pravljico je ura pravljic - skupaj z dejavnostmi po branju - ki pa je bolj podoben enajsti šoli, torej neformalnemu izobraževanju. Brez strahu pred ocenjevanjem je ura bolj podobna tedenskemu »kulturnemu dogodku«, kjer združujemo otrokovo potrebo po sprostitvi, druženju in domišljijski igri.
Katera besedila smo izbrali?
Prvi kriterij je bil primernost besedil za šest- in sedemletnike. Dovolj preprosta, da jim bodo lahko sledili vsi otroci.
Drugi kriterij je dostopnost knjig. Izbrali smo take, ki jih zagotovo najdemo v vsaki od šolskih knjižnic, veliko pa jih boste našli kar v knjigah Zlata čebelica (prva in druga knjiga). Pri tem kriteriju smo nekaj pozornosti namenili tudi temu, da se predstavi več slovenskih založb in ne le tiste, ki sicer prevladujejo pri izdaji knjig za otroke.
Tretji kriterij je kakovost besedil – med izbranimi je precej takih, ki so bila tako ali drugače nagrajena.
Četrti kriterij: dela slovenskih avtorjev za mladino in klasična dela svetovno znanih pravljičarjev.
Pri Zvezdici Zaspanki smo se odločili za zvočni posnetek – radijsko igro oziroma za lutkovni film. Učence moramo seznaniti tudi s kakovostno produkcijo filmov in radijskih iger. Prav je, da izkoristimo tudi moderno tehnologijo – še posebej tedaj, kadar je posnetek (slikovni ali zvočni) kakovostno izdelan. Izogibajmo se »poceni« risankam in slaboumnim sinhronizacijam. Ravno tako kot je med slikanicami ogromno kiča, ga najdemo veliko, če ne še več, med filmi in zvočnimi posnetki za otroke. Sinhronizacija je pogosto prav uboga, prevodi pa so včasih prava katastrofa. Kadar se odločamo za »Dan za kino predstavo«, zelo skrbno izbirajmo filme, ki jih bomo predvajali.
Dolgoročni cilji projekta:
- neformalno pridobivanje besednega zaklada,
- navajanje na zbrano poslušanje,
- vzbujanje ljubezni do pisane in govorjene besede,
- utrjevanje samozavesti ob spontanem pogovoru,
- utrjevanje učnih veščin, potrebnih v višjih razredih, s pomočjo učnih listov.
Nekoč je bila … škatla!
Navadna škatla, v kateri so bili najprej čevlji. Prelepljena s slikami iz revij.
In vsak teden se v njej skriva kaj drugega.
Enkrat je v njej vrtnica, drugič zvonček, nato biserna ogrlica, hišnikovi ključi, rokavičke, hruška, piškoti. In še vse mogoče reči.
To je čarobna škatla, s pomočjo katere nas ponese med zgodbe in pravljice od tu in tam.
Škatla nam služi kot motivacijsko sredstvo: vedno enaka, a vsakokrat z novim skrivnim predmetom.
Pri ugibanju lahko izdamo začetni glas skritega predmeta. Pomagamo lahko tudi tako, da povemo, ali je v škatli predmet, rastlina, oseba ali žival – in ob tem vsakokrat vadimo razločevanje glasov in razvrščanje samostalnikov.
Pravljico preberemo in jo spremenimo v dogodek, v doživetje.
Kako začeti?
Skupaj z otroki bomo izbrali dan v tednu, ki bo rezerviran za pravljico. Recimo ob ponedeljkih po kosilu.
Ta dan bomo prinesli škatlo v razred. V njej bo skrivnostni predmet. Otroci bodo ugibali, kaj je v škatli.
Ko uganejo, se pravljica lahko začne!
So otroci to knjigo že slišali? Nič zato. Tudi pesmi na radiu poslušamo večkrat, tudi filme gledamo večkrat, zakaj ne bi večkrat slišali dobre zgodbe? Nemara bomo pravljico, ki je otrokom zelo všeč, prebrali tudi večkrat!
Otroci naj se udobno namestijo, da bodo lažje poslušali. Med branjem zahtevamo tišino.
Ko končamo z branjem, pustimo, da otroci povedo svoje pripombe. Vsak komentar je pravilen, ker vsak otrok doživlja in razume pravljico po svoje, glede na svoje življenjske izkušnje in razumevanje sveta. Otroci naj začutijo, da so »varni«, da lahko pripovedujejo o čemerkoli. Tako bodo spregovorili tudi bolj sramežljivi in nesamozavestni otroci.
Ko s komentarji zaključimo, pogovor napeljemo na nove dejavnosti.
Med dejavnostmi izberemo tiste, ki razredu in nam najbolj ugajajo. Pomembno je še, da se oblike in metode dela ne ponavljajo. Četudi je videti, da so otroci pri skupinskem delu in v parih bolj nemirni, naj nas to ne moti – kajti to je ustvarjalni nemir, pri katerem otroci med seboj izmenjujejo mnenja in nemara drug drugemu pomagajo pri »nalogi«.
Namesto učnih listov lahko vedno uporabimo konkretne predmete in spremenimo učilnico ali šolsko igrišče v pravljično deželo – če nam to dopušča čas in če imamo take predmete na voljo (npr. gumbe, niti …)
Ob koncu dejavnosti otroci poročajo, kako so se počutili med delom, kaj jim je bilo všeč in kaj ne. Na ta način se bodo navadili pripovedovati o svojem delu in občutkih, ki jih ob tem doživljajo.
Majda Koren, razredna učiteljica
Izvedbo projekta je omogočilo sofinanciranje Evropskega socialnega sklada Evropske unije in Ministrstva za šolstvo in šport.