Branje – kako ga doživljajo slabovidni in slepi otroci

Po Hartmanu je pravljica most med otrokom in odraslim, most med svetom realnosti, v katerem živijo odrasli, in svetom domišljije, v katerem živi otrok. Otroci so v svojem notranjem doživljanju celostno naravnani, zato dobro razumejo sporočilno vrednost pravljice. Pojme, kot so pravica, ljubezen, zlo ... jim posreduje na njim primeren način; po svoji simbolni strukturi je namreč zelo blizu otrokovi duševnosti. S pomočjo pravljic se otrok v procesu zorenja svoje osebnosti poslavlja od arhetipskega nezavednega. Po drugi strani pa se prek pravljic prenašajo večne arhetipske resnice vsega človeštva.
Izredno pomembno je, da se otrok čim prej sreča s knjigo (slikanico). Pravljica vpliva na njegov odnos do sveta in okolice ter na njegov čustveni in socialni čut. Z njeno pomočjo odpotuje v svet fantazije, sanj in varnosti, nudi mu veselje, zadovoljitev vedoželjnosti, obogatitev njegovega otroštva, izpolni se mu vse, kar si želi, nauči se čuditi naravi in jo spoštovati, občuti, da je tudi sam del pravljice. Pravljica je temeljna duševna hrana za otrokov razvoj.
Poslušanje pravljic otrokom omogoča ustvarjanje domišljijskih slik. S tem ima otrok možnost treniranja možganov, grajenja občutka realnosti, logičnega mišljenja in ustvarjalnosti. To je še toliko bolj potrebno pri slepih in slabovidnih, ki imajo zaradi okrnjenega vida manj možnosti za razvijanje domišljije. Na čutilo vida lahko gledamo kot na okno, skozi katero prodira zunanji svet v nas, v naš subjektivni svet. Če je ta pot zožena, če je znatno zmanjšana njena prepustnost, se pojavijo težave vidnega zaznavanja in pridobivanje vidnih predstav. Za slepega je pridobivanje informacij okrnjeno, saj jih pridobiva pretežno po slušni in tipni poti. Po Piagetu popolnoma slepi otroci zaznavno ne morejo doživeti mnogih predmetov ali situacij, zato morajo izkoriščati simbolični slušni način. Če ni podkrepljen z ostalimi čutnimi zaznavami, lahko to privede do pojava verbalizma, uporabe besed brez razumevanja njihove prave vsebine in pomena. Informacije so kakovostne le takrat, ko so prilagojene otrokovi individualni percepciji in večkanalno podkrepljene (sluh, tip, okus, vonj). Manj ko otrok vidi, težje se motivira za spontano opazovanje, zato le postopoma in počasi prihaja do pravilnih predstav, saj dobi le malo primernih povratnih informacij. Zato je zelo pomembno, da slepim ponudimo čim več zgodb, hkrati pa jim omogočimo, da lahko predmete iz pravljic tudi otipajo, povohajo, okusijo (npr. ob Sneguljčici lahko ponudimo otrokom jabolko, naredimo maketo gradu, otipamo ogledalce ipd.).
Otroci okrog 7. leta že znajo ločiti med domišljijo in realnostjo. Pri slepih je ta razvoj počasnejši, zato včasih še dolgo verjamejo v pravljične junake in dogodke. Vsekakor jim tega ne jemljimo na silo.
Branje knjig je izjemna komunikacija med bralcem in slepimi oziroma slabovidnimi poslušalci. Pri branju pozornosti ne motijo ne besedilo ne ilustracije.
Ljoba Jenče pravi, da pripovedovanje oziroma branje pravljic ni igra. »Pravljici je treba tudi verjeti, to niso laži in izmišljotine. Gre za spretnost, ki jo je treba razvijati. Udeležence delavnic, to so predvsem knjižničarke, vzgojiteljice in učiteljice, opogumljam, da razvijajo svojo notranjo imaginacijo, da to zbudijo tudi v otroku. Pravljica je eden redkih instrumentov, s katerim ga lahko pelješ po varni poti skozi življenjske preizkušnje.«
Če želimo, da določene vsebine iz pravljice pridejo do otrok, se moramo na branje tudi pripraviti. Ustvarimo primerno bralno razpoloženje, udoben položaj, zatemnjen prostor, morda nežno glasbo v ozadju. Pri povsem avtomatskem branju slepi in slabovidni ne dobijo dovolj drugih informacij. Nima smisla brati nečesa, če nismo sami pri stvari ali če nam je vsebina neprijetna. Ob branju otrokom posredujemo tudi lastno navdušenje in doživljanje knjige.
Vedeti moramo, da slepi ne vidijo naše mimike in kretenj, zato jim moramo vse to nadomestiti z glasom. Moduliramo glasnost, intonacijo, spreminjamo glasove oseb, ki govorijo, prilagajamo tempo branja.

Zelo pomembno je, da med bralcem in slepim oziroma slabovidnim otrokom obstaja čustvena bližina in zaupanje. Ustvarimo mirno okolje, brez motečih elementov, ki lahko slepega ali slabovidnega zbegajo ali celo prestrašijo.

Veliko nam pove tudi opazovanje otrok. Če jih zgodba ne bo pritegnila oz. ne beremo dovolj zanimivo, se bodo kmalu začeli presedati, pri slepih pa se bodo pojavili blindizmi (gibanja, ki se manifestirajo, ko otrok ni dovolj motiviran, npr. zibanje, bodenje v oči, mahanje z rokami ipd.).
Za slepe in slabovidne otroke so pravljice pomembne tudi zato, ker jim pomagajo razumeti in osmisliti svet okoli njih. Ker so pravljice vedno sestavljene iz preprostih kategorij in ambivalentnih parov, kot so na primer dobro-slabo, mlado-staro, lepo-grdo in podobno, otroku pomagajo pri razvrščanju stvari in njihovem vrednotenju v realnem svetu. Kadar pravljice pripovedujejo o čustvih, učijo otroka sprejemati svoja lastna čustva in prepoznavati čustva drugih. Pravljice omogočajo, da se tudi slepi naučijo soočati in spopadati s problemi; blažijo njihovo agresivnost in stiske, ki so navadno zaradi okvare in nesprejemanja okolja večje kot pri njihovih polnočutnih vrstnikih. Poleg tega pravljice slepim in slabovidnim na nezavedni ravni pomagajo prebroditi določene težave in strahove, ki jih srečujejo v vsakdanjem življenju. Konkretne zgodbe o stvareh, ki se jih bojijo, jim lahko pomagajo premagati resnični življenjski strah.

Tilka Jamnik pravi, da junaki, situacije in predvsem čudeži v pravljicah otroka svojevrstno (njegovemu psihološkemu razvoju primerno) pripravljajo na svet in življenje. Slepe in slabovidne še toliko bolj, ker imajo manj priložnosti za realne situacije v življenju. Pravljice so pravzaprav najboljša otroška psihoterapija. Po Zalokar-Divjakovi so pravljice najkrajša pot k individuaciji človeka in približevanju arhetipom v vsakdanjem življenju posameznika.
Če se slepemu ali slabovidnemu pravljice priljubijo, se bo hitreje naučil pisati in brati, da bo lahko sam posegal po novih in novih knjigah. Širijo tudi njegov besedni zaklad, ki je navadno skromnejši ali včasih neadekvaten.

Za slepe in slabovidne otroke je branje resnično okno v svet!

Aksinja Kermauner, prof. slovenskega jezika in likovne vzgoje, tiflopedagog

Izvedbo projekta je omogočilo sofinanciranje Evropskega socialnega sklada Evropske unije in Ministrstva za šolstvo in šport.