MAMI, POVEJ MI PRAVLJICO!

Mami, ati: PREBERITA PRAVLJICO!

Takole smo že pred leti zapisali v naši knjižnici na velikem plakatu in poleg postavljali nove in nove dobre knjige, da si je lahko vsak ata, mama, babica ali dedek, ki se je ustavil ob plakatu, vzel s seboj vsaj eno. In krasno je, če ti dobrih knjig nikoli ne zmanjka.

Delo v knjižnici, ki je bilo vsa leta obdano s knjigami in otroki, me je prepričalo, da ni otroka, ki ne bi poslušal pravljice, zgodbe, pesmice. Potrebno je le najti pravo knjigo, pravi čas in mu jo ponuditi – veselje do dela z otroki in poznavanje tovrstne literature je seveda samo po sebi umevno.

BRANJE

Branje je potovanje
na barkah besed prek tišine.
Molčiš in poslušaš čenčanje
daljav in sveta iz bližine.
Brina Štampe Žmavc

Svet književnosti sem si vedno predstavljala kot ogromno drevo, na katerem rastejo knjige – treba se je le vzpeti na prste in si »utrgati« knjigo in jo »použiti«. (Na najnižjih vejah so kartonke, slikanice s pesmicami in kratkimi besedilci, na vsaki višji veji rastejo bolj zahtevne in debelejše knjige.)
Otrok je še majhen in ne doseže niti najnižjih vej, zato mu moramo pri tem pomagati: starši, vzgojitelji, učitelji, knjižničarji, pač vsak, ki se srečuje z otrokom v njegovem otroštvu in odraščanju. Ko bo zrasel, bo posegal po vedno višjih in višjih vejah in si sam izbiral svoje »sadeže«. Dokler je majhen, smo za to, da dobi v roke ne čim boljše, ampak najboljše »sadeže«, odgovorni odrasli.

Vedeti moramo, da mora biti knjiga primerna za določeno starost, da morata biti besedilo in ilustracija na najvišji ravni. Kot je rekel Oton Župančič: Za otroka je dobro le najboljše!
Poslušati pravljice prek kaset in DVD nikakor ni isto, kot poslušati jih v materinem ali očetovem naročju. Tehnika nikoli ne more vzbuditi občutka ljubeče naklonjenosti, kar naredi živo branje.

Branje otroku tke med otrokom in starši nevidne vezi, ki jih ne more nič pretrgati, saj brati pomeni imeti otroka rad.

Kdaj, kje, kolikokrat in kako brati? Kjerkoli in kadarkoli, ne glede na leta.
Moj najlepši spomin na gimnazijo je zadnja ura v tednu, slovenščina in stroga profesorica, ki smo se je bali – a kadar je deževalo, je vzela v roke knjigo pesmi ali novel in nam brala. Tiho kot miške smo poslušali in uživali. Ko je zazvonil zvonec, smo obsedeli, poslušali do konca začeto pesem ali povest in nato polnega srca in duše mirno odšli domov.
Torej pripovedujmo, berimo otrokom, kadarkoli si tega zaželimo mi ali otrok, podarimo si »muco časa«, kot pravi Brina Štampe Žmavc v Mucu Mehkošapku. Čas je namreč tisto največ, kar si lahko v današnjem hitrem, stresov polnem življenju podarimo.

Pripovedovati ali brati?
Oboje seveda, saj se marsikatera beseda uporablja le v zapisanem knjižnem jeziku, bogatitev besednega zaklada pa je seveda pomembna sestavina otrokovega jezikovnega razvoja.

PRAVLJICE IN PESMICE

Pravljice so vzgojno sredstvo samo po sebi, v vsaki pravljici, zgodbi, pripovedki se skrivajo resnice, ki pomagajo človeškemu bitju na poti od rojstva do smrti.
Ljudske pravljice niso plod domišljije enega samega človeka. Presejale so se skozi misli, usta in ušesa mnogih ljudi, zato imajo kot take večjo možnost, da prinašajo neko temeljno resnico. Na svojih življenjskih poteh se vsi sprašujemo o ljubezni in sovraštvu, dobroti in hudobiji, osamljenosti in sprejetosti, radodarnosti in skoposti, pogumu in strahopetnosti. Sprašujemo se, kaj je v resnici pametno in kaj neumno, kaj je sreča in kaj ne; premišljujemo o različnih načinih iskanja smisla.

Otrok v pravljici spoznava dobre, hudobne, poštene, zavistne, črnoglede in vesele ljudi. To ima zanj pomembno psihološko vrednost. Tudi on ni vedno dober, ljubezniv in potrpežljiv.

Otrok potrebuje ljudske pravljice, ker te prinašajo v današnji hitri svet vrednote, ki so se kalile stoletja in stoletja, kot je dobrota, poštenje, zaupanje, pomoč in spoštovanje tistih, ki so najbolj nemočni in potrebni zaupanja in razumevanja. Vsi otroci sveta, današnji prav tako kot tisti, ki so se rodili stoletja pred njimi, potrebujejo zagotovilo, da na koncu dobro vedno premaga zlo. Včasih je pravljične junake strah, toda ko pokažejo pogum, premagajo težave in uresničijo svoje sanje.
Pravljica otroku pravi, da življenje sicer ni enostavno, ampak če si pogumen, se vedno najde nekdo, ki ti pomaga.

Sodobne pravljice otrokom prinašajo probleme današnjega časa in reševanje teh problemov: ločitev staršev, težave s hrano, osamljenost, ki jo poznajo le edinčki, pomanjkanje časa, ki ga dnevno doživljajo, saj so starši zaposleni vse dneve in še in še.
Vedno bolj se podirajo tabuji tudi v slikaniški produkciji, ki opisuje novejše probleme, kot so duševne bolezni, nasilje, smrt, zlorabe.
Slovenci že od druge svetovne vojne stopamo ob bok svetovni slikaniški produkciji tako po vsebinski kot likovni plati.

Majhni otroci poezijo obožujejo. Otrok, ki odrašča z njo, ima popolnoma drugačen odnos do poezije vse življenje. To je kot daljni spomin na nekaj, kar ti je všeč in poskušaš znova. Otrok, ki se s poezijo v najzgodnejših letih ni srečal, se nima česa spomniti.
Drobne pesmice, bibarije, kot jih imenuje Mira Voglarjeva, spremljajo najnežnejše otroštvo, kasneje jim pripovedujemo ali beremo ljudske otroške pesmice, pa spet slikanice, kot je Juri Muri, ki je vsa napisana v verzih, ali Maček Muri, kjer se proza in poezija prepletata. Otroka ritem pesmi uroči in če imamo le kanec igralskih sposobnosti, bo poezija ostala otrokova zvesta spremljevalka skozi vse življenje. Edini pogoj je, da ta domuje v srcu tistega, ki bere.

PRAVLJIČNA URICA

Vloga pravljičarja in pravljične urice predstavlja enega temeljnih kamnov vzgoje, ki prinaša zamisli, ideale, vrednote, cilje in navade iz skupne malhe človekovega duhovnega bogastva v mlada srca in odprte duše. Izkušnje, ki jih posameznik pridobi ob doživljanju pravljične urice, okrepijo njegovo samozavest, mu prinesejo notranje zadovoljstvo in izpolnitev, življenju pa dajo nov smisel.

Pripovedovanje ljudskih pravljic je umetnost, ki lahko pritegne tako najmlajše kot odrasle. Pripovedovane zgodbe živijo s pripovedovalčevo enkratno izbiro besed, z barvo in močjo njegovega glasu, z njegovo mimiko in gesto. Vsakič zvenijo malo drugače, saj si pripovedovalec sproti išče besede, na pripoved pa vpliva tudi pozornost poslušalcev. Prav tako jo tudi vsak poslušalec sliši, razume in doživi po svoje. S pripovedovanjem krepimo otrokovo sposobnost poslušanja in koncentracijo, širimo njegov domišljijski svet in s tem ustvarjamo temelje za večjo samostojnost in ustvarjalnost. Seveda pa je pomembno, da odrasli pripovedujejo tisto zgodbo, ki so jo sami začutili in ki jo povedo z užitkom – le taka zgodba se bo otroka dotaknila. Podobe v otroški duši, ki nastajajo ob poslušanju, najbolje ohranimo, če pripovedujemo zgodbe brez ilustracij.
Pravljičar občasno vključuje tudi pogovor - večinoma kar med pripovedovanjem - in s tem dviguje zanimanje in razbija monotonijo. Pomemben dejavnik je tudi pogovor ob koncu zgodbe. Ta je lahko zelo različen. Obravnava povedano vsebino, problem, ki ga zgodba načenja, postavi zgodbo v vsakdanje življenje, informacijo o avtorju, lahko o literarni zvrsti – možnosti je res veliko, pomembno je le, da je prilagojen starostni stopnji in dojemljivosti otrok v skupini. In še nekaj je pomembno: aktivno naj sodelujejo le tisti poslušalci, ki si to sami želijo.

Otroci imajo radi ponavljanje; umirja jih znani ritem, umirja jih poznana vsebina. Branje znanega besedila je zanje na eni strani ritual ljubezni in varnosti, na drugi strani pa ob ponovnem branju vedno znova najdejo nove in nove pomene, razsežnosti pravljice.

Kako vzbudimo zanimanje otrok za pravljico?
Načinov je veliko: s slikami, z lutko, ugankami, uvodom v zgodbico in predstavitvijo glavnih junakov, s spominom na nek dogodek, povezan z zgodbico, z glasbo – predvsem pa s svojim navdušenjem nad knjigami in branjem – ki ga primerjam s potovanjem po svetu brez potnega lista, vedno v dobri družbi.
Droben spomin:
Po pravljici o ogrlici, ki govori o laži, je zavladala tišina. Le rahla spodbuda: »Se kdo spomni, zakaj se je moral zlagati …« je odprla v otrocih dolgo zatajevano bolečino in zgodbe, tudi hude, so privrele na plan. Kako globoko čutijo otroci, kako se mimogrede navržena »resnica« globoko zasidra v spomin otroka in ga boli, boli tako dolgo, dokler ne pride na dan in se rana zapre.

O disciplini na uri pravljic
Prevzgoja na pravljični urici in pretirana strogost nista primerni, naj raje pravljičar sede med največja navihanca ali pa jima dodeli nezahtevno, a obvezujočo zadolžitev, saj čut odgovornosti navadno nadvlada nemir in obenem poteši željo po razkazovanju »pomembnosti«.

Za zaključek še nekaj resnic o pravljicah:

POSLUŠANJE PRAVLJIC JE ZA OTROKA ENA IZMED NAJBOLJŠIH RAZVOJNIH SPODBUD.

Vsak otrok potrebuje pravljico. Brez pravljice ni otroštva.
Pravljica zdravilno deluje na otrokovo zdravo čustveno ravnotežje.

A. Spemann:
Vsakdo končno najde tisto knjigo, ki mu odpre »tajna vrata« in postane njegova knjiga življenja. Naj jo išče, dokler je ne najde.

IN KAJ O PRAVLJICAH PRAVIJO OTROCI:
Pravljica je večernica, zato ker je za zvečer. (petletnik)
Pravljica je zame kot mamin poljubček, ko grem spat. (šestletnica)
Pravljica so take stvari, da otroka razveselijo.
Pravljice na kaseti so zanimive, vendar mi oče zna bolje pripovedovati. Pa še v naročje me vzame.
Kasete in televizije ne morem nič vprašati. Če mi pravljico pripoveduje mamica, jo pa vedno še kaj vprašam.
V šoli bi bilo lepo, če bi nam povedali več pravljic.

Neda Isakovič
Višja knjižničarka

Izvedbo projekta je omogočilo sofinanciranje Evropskega socialnega sklada Evropske unije in Ministrstva za šolstvo in šport.