PODALJŠANO BIVANJE

To je čas, ko se otroci končno lahko sprostijo, zadihajo in ... ugotovijo, da so lačni, utrujeni, siti vsega.
Otroci se, kljub temu, da včasih to težko verjamemo, najbolje počutijo v okolju, kjer veljajo jasna pravila in čim bolj ustaljen urnik življenja in dela. Zato je v podaljšanem bivanju potrebno ustvariti okolje, kjer veljajo pravila, a se je vseeno mogoče sprostiti in spočiti. Zato za začetek nekaj splošnega o podaljšanem bivanju. Starši imajo pogosto napačno predstavo o tem, kaj podaljšano bivanje pomeni in nudi. En najpreprostejših kazalcev, da je temu tako, je že splošno uporabljan izraz »varstvo«. V očeh mnogih staršev je to torej čas, ko njihove otroke predvsem varujemo. Gledamo, da se jim nič ne zgodi in čakamo, da pridejo ponje. Hkrati pa večina pričakuje, da bo otrok napisal domačo nalogo in ponovil vse za naslednji dan, da jim bomo pregledali zvezke in jim še enkrat razložili snov, ki je niso razumeli. Del podaljšanega bivanja je sicer res namenjen samostojnemu učenju, a menim, da ta ne sme biti daljši od 30 do 45 minut, odvisno od starosti učenca. Kaj so torej sestavine podaljšanega bivanja?

Strokovno vodeno podaljšano bivanje vsebuje naslednje elemente :

- sprostitvene dejavnosti - vzpostavljanje prijetnega vzdušja, sprostitev, zadovoljitev potrebe po počitku
- kosilo – higiena, bonton, zdrava prehrana
- samostojno učenje - pisanje domače naloge, ponavljanje snovi, reševanje delovnih listov, branje knjig in revij ... - priprava za naslednji dan in navajanje na samostojno delo
- ustvarjalno preživljanje časa - glasbene, likovne, športne, literarne ... dejavnosti

Ustvarjalno preživljanje časa je dejavnost, ki je namenjena razvedrilu. Otroci se ukvarjajo z različnimi vsebinami in tako med ustvarjanjem prepoznavajo svoja interesna področja, sposobnosti in posebne talente. Učitelj učencem predstavi različne vsebine in jih usmeri v dejavnost, ki ima določen cilj. Učitelj nastopa v vlogi animatorja, učence motivira za odzivanje na aktualne dogodke z različnih področij.
V okviru ustvarjalnega preživljanja časa organiziramo tudi različne interesne dejavnosti, tako da imajo učenci res možnost, da se posvetijo stvari, ki jih najbolj zanima.
Temu delu namenim najmanj časa, saj ustvarjalnost zahteva končni izdelek. Menim, da je takih dejavnosti veliko že v okviru pouka in mnogim otrokom pomenijo dodatno obremenitev. Zato smo ustvarjalni (v smislu likovnih, glasbenih in podobnih delavnic) samo na željo in pobudo otrok.
Najpomembnejši cilji tega dela podaljšanega bivanja so:

- razvijanje ustvarjalnosti
- prepoznavanje lastnih interesnih področij
- razumevanje pomena aktivno preživetega prostega časa

Samostojno učenje je dejavnost, pri kateri se otroci učijo samostojnosti, se zavejo pomembnosti priprave na naslednji dan, napišejo naloge, zaključijo dopoldansko delo.
Učenci znanje, ki ga pridobijo pri pouku, dodatno utrdijo, pri tem pa se postopno viša stopnja njihove samostojnosti. Učitelj k učencem pristopa individualno, če je potrebno, nudi dodatno razlago, zelo pomembno je, da zna otrokom predstaviti različne stile učenja oz. učne tehnike in metode, da učenci med njimi lahko izbirajo in odkrijejo svoj stil.
Samostojno učenje je dejavnost, ki naj poteka približno eno uro po kosilu. V tem času se otroci spočijejo in si naberejo novih moči za intelektualno delo. Vendar pa je glede na to, da imajo otroci manjšo sposobnost koncentracije in da so jo večino »porabili« že v času pouka, potrebno delo časovno omejiti. Pri prvošolcih je to približno 20 minut, pri starejših 30, v izjemnem primeru do 45 minut.
Samostojno učenje je lahko tudi branje knjige ali reševanje ugank ali križank.
Cilji samostojnega učenja so:

- utrjevanje in poglabljanje učne snovi
- navajanje na samostojno pripravo na pouk
- navajanje na samostojno učenje z uporabo različnih virov
- učenec ugotovi, kakšen učni tip je in oblikuje lastno učno metodo
- učenje načrtovanja dela

Kosilo je dejavnost, kjer poleg biološke zadovoljujemo tudi socializacijske potrebe. V okviru prehranjevanja je priprava na kosilo. Učence poučimo o zdravi prehrani, o pomembnosti prehranjevanja v miru in tišini, o osnovnem bontonu. Učimo se pravilne uporabe jedilnega pribora, saj imajo naši otroci na tem področju vedno večje primanjkljaje. Vse več otrok še pri desetih letih ne zna razrezati zrezka ali pravilno držati žlice. Starši sami priznavajo, da jim v borbi s časom vse pripravijo sami in jim niti ne dajo možnosti, da bi se naučili. Otroci prav tako ne zmorejo sedeti pri mizi in počakati, da pojedo vsi.
Glavni cilji, katerim sledimo v času kosila, so:

- učenje primernega vedenja in pravilne uporabe pribora
- spoznavanje pomena higienskih navad
- spoznavanje načel zdravega prehranjevanja in zdrave hrane

Sprostitvena dejavnost je po mojem mnenju najpomembnejši del podaljšanega bivanja. To je čas, ki je namenjen počitku, sprostitvi, obnavljanju psihofizičnih moči učencev. Takoj ko otroci od pouka pridejo v skupino podaljšanega bivanja, se zgodi »sprostitveni kaos«. Tako imenujem tistih deset ali petnajst minut, ko otrokom popustijo vse zavore in se morajo dobesedno zdivjati. In jih nima smisla pretirano omejevati pri tem, saj morajo skakati, se loviti, malo cviliti in vpiti, si pokazati mišice, v skupinici steči na stranišče in podobno. To je še posebno opazno pri prvošolčkih, ki jim štiri ure pouka predstavljajo eno samo veliko omejitev. Po teh nekaj začetnih minutah se večina umiri in prav kmalu ugotovi, da jih hrup pravzaprav moti. Takrat je pravi čas za odhod na kosilo. Po kosilu pa je na vrsti prava sprostitev. Otroci si zaželijo počitka, intimnejšega vzdušja, miru. Nabrati si morajo novih moči za delo. Naloga učitelja je, da zagotovi pogoje za sprostitev. Dober pripomoček za kakovostno sprostitev je instrumentalna glasba, ki igra čisto tiho, ravno toliko, da jo otroci zaznajo. Tiho igranje glasbe otroke spodbuja k umiritvi, saj si spontano želijo poslušanja, ker so utrujeni in siti. Čas po kosilu je čas za pobeg v deželo domišljije. Takrat otrokom preberemo pravljico ali jih popeljemo v njihove svetove s pomočjo vodene fantazije.
Cilji sprostitvenih dejavnosti so:

- zadovoljitev potrebe po počitku in socialnih stikih
- učenci razumejo in doživijo sprostitev kot nujni element zdravega načina življenja
- učenje sprejemljivih in učinkovitih načinov sproščanja
- razvijanje socialnih veščin, razvijanje domišljije, utrjevanje intelektualnih spretnosti
- sprejemanje pravil in norm

Otroci imajo daleč največji primanjkljaj ravno pri vsebinah, ki se tičejo sprostitvenih dejavnosti. Niso vajeni upoštevati potreb drugih ljudi in, kar je še huje, ne znajo prepoznavati svojih. Večkrat se zapletejo v konflikte, postajajo agresivni in popolnoma nevodljivi in to samo zato, ker so utrujeni in svoje potrebe po počitku ne prepoznajo. Tudi ko jo, pa pogosto ne vedo, kako bi jo zadovoljili. Mnogi so presenečeni nad učinki, ki jih nanje naredijo glasba, risanje, poslušanje pravljice ipd.

PRAVLJICE V PODALJŠANEM BIVANJU

V nekaj letih dela v podaljšanem bivanju sem opazila, da so otroci danes, žal, vedno manj vajeni poslušati pravljice, seveda s svetlimi izjemami, ki to pravilo potrjujejo. Nekoč smo živeli za trenutek, ko se bo nekdo prelevil v pripovedovalca in se bodo odprla vrata v svet kraljičen in zlatih ptic. Pravljice smo poslušali po radiu, brali so nam jih starši, kasneje smo si jih na kakšnih taborih pred spanjem pripovedovali med seboj. To je bil vedno popoln užitek, brez pravljice se ni dalo sprostiti, zvečer zaspati. Danes je tega vse manj. Otroci in starši sami povedo, da je temu tako, ker od ranega otroštva posedajo pred TV zasloni in računalniki. Otroci imajo doma zbirke risank na DVD-jih in računalniških iger, knjig pa vedno manj. Zato se morajo poslušanja pravljic največkrat šele naučiti. Sprva so nestrpni, pripovedovanje ali branje pogosto prekinjajo z vpletanjem anekdot iz svojega življenja ali pretiranim smehom, klepetom ... Kmalu pa ugotovijo, koliko sprostitve jim poslušanje zgodbic prinaša in postopoma si pridobijo ljubezen do poslušanja. Ta pa ponavadi vodi v ljubezen do branja.

Pravljico je seveda potrebno znati povedati. Če jo beremo, je zelo pomembno, da jo vnaprej poznamo, ker le tako lahko spontano spreminjamo glasnost in ritem branja, uporabljamo različne glasove, si pripravimo kakšen predmet, ki branje popestri in pravljico oživi. Otroci namreč pravljico vedno doživijo. Če je pravilno izbrana, sproži val asociacij, spominov na podobne situacije, ki so jih sami doživeli in bi jih radi delili z drugimi. Zato je Dan za pravljico priložnost, da povedano oz. prebrano dodobra »prežvečimo«.

V pravljicah se srečujemo z dobrimi in hudobnimi liki, z debelimi in suhimi, s fanti, ki nosijo očala in deklicami, ki imajo zobni aparat. Pravljični liki so priložnost, da otrok prepoznava svoje pomanjkljivosti, drugačnost vrstnikov, da spoznava, da svet ni enobarven in da se stvari lahko obrnejo tudi drugače, kot je pričakoval. Vedno več je pravljic, ki opisujejo stiske in težave današnjih otrok, zato je pomembno, da poleg »starih dobrih« ljudskih preberemo tudi kakšno zgodbo sodobnih avtorjev. To daje otrokom priložnost manj obremenjeno govoriti o težavah sodobnega sveta. Mnogi otroci živijo v družinah ločenih staršev, nekateri se srečujejo z velikim pomanjkanjem, drugi z materialnim preobiljem, a čustveno praznino. Otroci še vedno verjamejo, da je njihova stiska samo njihova in zato so pogovori o tem za mnoge pravo razodetje in pomiritev, ko ugotovijo, da v svojih težavah niso sami. Pravljica ima v podaljšanem bivanju več prostora kot pri pouku, saj je ne prekine šolski zvonec. Vseeno pa mora imeti svoj termin, dan v tednu, ko se ji še posebej posvetimo. Vsakodnevno prebiramo kratke zgodbe, »Dan za pravljico« pa se zgodi enkrat na teden, sicer bi prinesel nasprotne učinke, otroci si je kmalu ne bi več želeli, saj bi jim jemala prepotreben čas za igro.

SOCIALIZACIJA

Z vidika socializacije je pravljična urica priložnost, da otroci utrjujejo znanje, različne intelektualne sposobnosti, socialne veščine, sprejemajo pravila in norme, razvijajo domišljijo ... Učijo se drug drugega poslušati, upoštevati drugačno mnenje, počakati na vrsto.

Otroci imajo dandanes ob vstopu v šolo precej dobro razvite intelektualne sposobnosti. Mnogi znajo že pisati, nekaj malega računati, našteti vsaj pet vrst dinozavrov ipd. Precejšen primanjkljaj pa večina kaže na socialnem področju. Vse več staršev ta vidik vzgoje zanemarja, mnogi se v borbi za kariero svojemu otroku vse manj posvečajo, po drugi strani pa mu materialno nudijo več, kot bi v resnici potreboval. Otroci, ki živijo v svetu odraslih, pa se z vrstniki ne znajdejo najbolje. V skupini morajo pogosto počakati na zadovoljitev svojih potreb, znati morajo deliti svoje stvari, sprejemati deljeno pozornost učitelja, znati postaviti se zase na družbeno sprejemljiv način, reševati konflikte, sprejemati frustracije, ki jih prinaša vsakdanjik ...

Pravljica v podaljšanem bivanju je tudi čas, ko otrok lahko izrazi svoje mnenje brez strahu, da bo povedal kaj narobe in bo zato slabo ocenjen. Predpogoj je seveda ta, da postavimo jasna pravila. Sama uporabljam tale:

- žaljenje in norčevanje ni dovoljeno,
- govorimo o sebi in dogodkih, ki so se zgodili nam (ne obrekujemo),
- vedno govori le eden,
- v pogovor se vključujemo z dvigom roke, pri tem smo tiho.

Na koncu take pravljične delavnice otroci v krogu en za drugim na kratko povejo, kako jim je bila pravljica všeč in kako so se počutili med pogovorom. To je še zadnja priložnost, da zgladimo morebitne spore oziroma nekomu, ki se ni obnašal primerno, brez moraliziranja povemo, da nas je njegovo vedenje zmotilo in nam ni bilo prijetno. Otrok, ki ima težave pri socializaciji, to veliko lažje sprejme, saj se ne počuti osebno napadenega.

Katjuša Tomšič Juvančič
Univ. dipl. socialni pedagog

Izvedbo projekta je omogočilo sofinanciranje Evropskega socialnega sklada Evropske unije in Ministrstva za šolstvo in šport.