Leto 1278:
Duhovnik Baldo iz Manfredonije dobi od piranske občine dovoljenje za gradnjo dveh solnih polj na močvirnem območju ustja reke Dragonje.
Solno polje sestavljajo nasipi, kanali za dovajanje morske vode in odvajanje deževnice, brvi, mostovi in solinarska hiša.

Devetnajsto stoletje:
Solinarji se ravnajo po luninem koledarju. Najvišja plima je ob deveti uri zvečer na dan polne lune. Tedaj spustijo morsko vodo v solno polje. Ob oseki spustijo iz njega odpadno vodo in deževnico.
Poleti se v solinske hiše preselijo cele družine. Pritličje hiše je rezervirano za skladiščenje soli, v prvem nadstropju sta soba in kuhinja. Po napornem delu na solnem polju se družina okrepča s polento in pečenimi ribami.

Danes:
Na območju Fontanigge je okrog 150 ostankov solinarskih hiš.

Nasipe preraščajo grmički bodičnatega šipka. Nabrala bom plodove in si skuhala marmelado ali čaj.
Ups! Se ne sme! Soline so naravni park! V naravni park pa ne smem ničesar prinesti, recimo kakšne plastenke ali zlate ribice... Ali česa vzeti s seboj, recimo cele košare šipka ali polno naročje cvetlic.

Na blatnih nasipih si lahko naberem školjk.

Tu opazim posebno redke rastline, ki uspejo preživeti na zelo slanih tleh. Imenujemo jih slanuše ali halofiti. Mednje spada tudi navadni osočnik. Ima zelo razrastlo in členjeno steblo, listov pa ne. Je užiten in lahko bi si ga pripravila v solati.

Še v novembru lahko občudujem obmorske nebine - če mi jih pred nosom ne bo pomulil ta presneti kozel!

Brrrrrrrrrr! Ko se skrije sonce in zapiha veter, se odpravim domov. Tudi ob morju že diši po zimi.

November 2001