Piran

Prvotna naselbina v Piranu se je nahajala na rtu Madona, ki ga imenujemo tudi Punta ali Špica. Na samem koncu rta danes stoji rondela s svetilnikom.

Mesto je bilo kar pet sto let pod upravo beneške republike, zato nas marsikatera stavba spominja na Benetke.

Glasbena šola Piran

Staro mestno središče je iz srednjega veka, zato so uličice ozke in po njih greš lahko le peš, s kolesom ali pripelješ tovor na cizi.

Pirančani so gradili obzidja, da so mesto obvarovali pred napadalci. Trikrat so ga gradili. Zadnje obzidje, s pravokotnimi obrambnimi stolpi, so dogradili že po koncu srednjega veka, v renesansi, med leti 1475 in 1534.

Nekdaj je v mestu prebival skladatelj Giuseppe Tartini. Obiskovali so ga učenci iz vse Evrope. Živel je med leti 1692 in 1770. Ob dvestoletnici njegovega rojstva so mu želeli postaviti spomenik, a ker so se dela zavlekla, se je to zgodilo šele leta 1896. Spomenik je oblikoval italijanski kipar Antonio del Zotto.

Stoji na mestu, kjer je bilo nekoč notranje pristanišče. Pristanišče so zasuli in nastal je Tartinijev trg.

Preden je Tartinijev trg postal najpomembnejši v Piranu, je imel to čast trg, ki ga danes imenujemo Trg prvega maja. Tu so meščani po letih hude suše zgradili vodnjak, ki ga še danes varujeta kipa po imenu Pravica in Zakon.

Nad mestom stoji cerkev svetega Jurija. Posvečena je bila davnega leta 1344, temeljito so jo prenovili in predelali med leti 1595 in 1637.

Zvonik so zgradili med leti 1601 in 1608 in je posnetek zvonika cerkve svetega Marka v Benetkah. Na samem vrhu se po mestu razgleduje nadangel Mihael.

Ali na morju kdaj tudi dežuje?

Kaj neki počnemo na morju, kadar dežuje?

Gospodična, ki je nekoč prebivala v tej imenitni rdeči hiši, je najbrž vezla prtičke in robčke, medtem ko je čakala, da posije sonce ali da jo obišče gospod, ki je dal zanjo zgraditi hišo.
Hiša spominja na beneške hiše, zato jo Pirančani imenujejo benečanka.

Muc, muc, muc, kje si? Kam si se skril?

Ne maram dežja! Nič turistov, nič ribjih kosti v smetnjakih! Še miške so se poskrile v luknje!
Kamorkoli stopim - luže!
Brrrrr, kako zoprn občutek, ko si zmočim tačke! Do trde noči bom sedel tule na okenski polici in mijavkal, dokler me ne spustijo v hišo!

In ko spet posije sonce, se gremo skrivat k svetilniku na vhodu v pristanišče!

Sonce? Saj je že noč!

Gospod Tartini ostane na trgu čisto sam!