Da se vzpneš na goro - to pa ni mačji kašelj! Vsaj zame ne, za kozla je to prava malenkost.

Pripraviti moram nahrbtnik. Vanj zložim anorak, tanek puli, rezervne nogavice (tiste črtaste, ki jih imam najrajši), rezervno majico, brisačo, kratke hlače, tri plastenke vode, tri sendviče, čokolado, jabolko, vrečko bonbonov, žepni nož, vžigalice, dojenčka iz plastike za igro in da mi ponoči ne bo dolgčas v planinski koči, toaletni papir, žepne robčke, kremo za sončenje, zobno krtačo in denarnico.
Zlagam in zlagam, a nahrbtnik je premajhen. Dojenček bo ostal doma. Spet zlagam in končno mi uspe zapreti nahrbtnik. Zavihtim ga na ramena. Niti ni tako težak. Približno toliko kot polna šolska torba, ki jo moram med letom vsak dan nositi do šole in nazaj.
Pripravim še oblačila za zjutraj, saj bom morala zgodaj na pot. Spodnje perilo, modra majčka brez rokavov, dolge hlače, pulover, nogavičke z narisanimi mucami. Pa še kapa s ščitnikom in sončna očala. Pogledam še v gojzarje, če v njih ne spi kakšna miš. Pripravljena sem.

Sonce komaj pokuka izza gore, ko se pričnem vzpenjati nanjo. Do vrha, se pravi do koče, kjer bom dobila pravi planinski ričet, vodi kamnita pot, ki ima ravno dvainpetdeset ovinkov.
Pri osemintridesetem ovinku sedem na skalo in malicam. Med drevesi se prikaže kozel in se smeji. Vso pot skače pred menoj in višje se vzpenjava, boljše volje postaja. Gore so njegov svet in nemara se veseli srečanja s svojim belim sorodnikom z zlatimi rogovi - zlatorogom.

Malo pod vrhom nenadoma zmanjka gozda, namesto njega je tu ruševje in pravcati park z vseh sort cvetlicami. Nekatere dišeče in živih barv, druge kosmate in skoraj neopazne.

Planika (Leontopódium alpínum)

Naj kakšno utrgam in si jo odnesem domov za spomin?
Že stegnem roko, pa me kozel dregne z gobčkom in očitajoče reče:
"Hej, tamala! Vse kar vidiš na gori, moraš pustiti tako kot je in ničesar ne smeš vzeti z nje in odnesti v dolino!"

Saj najbrž ima kar prav. Koliko planincev srečujem. Če bi vsak izmed njih utrgal eno rožico, bi jih kmalu zmanjkalo.

"Kaj pa kamenček, tale kamenček, ki se tako lepo sveti?"
"Tega pa le vzemi!"
Spravim ga v žep.

Zagledam planinsko kočo, a do nje je še najmanj pol ure hoda. Jezik se mi že skoraj vleče po tleh, srknem vodo iz plastenke in si odvijem bonbonček za moč. Papirček zabrišem ob pot in si bonbon vtaknem v usta.

Bumf - me v hrbet dregne kozel, da skoraj odletim med ruševje.
"Hej, tamala! Poberi papirček! Vse, čisto vse, kar si prinesla iz doline, moraš odnesti nazaj. Ničesar ne sme ostati na gori, kar ne spada nanjo."

Huh, kako se boji za tele gore! Pa saj je prav. Prav nič zabaven ne bi bil sprehod med rožicami, "okrašenimi" s papirčki od bonbonov, plastenkami, pločevinkami in ovitki čokolade.

Sedem med rože. Kako tiho je tu! Slišim le brenčanje čebel in čmrljev, ki sedajo na cvetove in srkajo sladki nektar.


Brezstebelna lepnica (Siléne acáulis)


Retijski mak (Papáver rhaéticum)


Clusijev svišč (Gentiána clúsii)


Zimzeleni kamnokreč ( Saxífraga aizoídes)


Kranjska lilija, Zlato jabolko (Lilíum carniólicum)


Zoisova zvončica (Campánula zóysii)


Alpski kosmatinec - semena (Pulsatílla alpína)


Nasršeni kamnokreč (Saxífraga squarrósa)


Dvocvetna vijolica (Viola biflóra)


Alpski ranjak (anthýllis vulnerária)


Vretenčasti ušivec (Pedicularis rostratocapitáta)


Rdeča murka (Nigritélla míniata)


Trnati osat (Círsium spinosíssimum)


Julijski lan (Línum alpínum)


Alpska velesa (Drýas octopétala)


Avgust 2001