|
Spomini na mojo mamo in njeno mladost v Trstu
PAŠTAŠUTA
Bogdan Novak
Ilustriral Klavdij Palčič
Revija Galeb
Trst, oktober 2005
»Ma danes bomo za kosilo paštašuto,« je oznanila mama.
Paštašuta so bile testenine s prelivom iz smetane, pražene slanine in sira, primorska jed, kakršno je mami kuhala nonica, ko so živeli še v Trstu.
 Oče se je namrdnil in rekel, da bi rajši jedel dödöle, prekmurske krompirjeve žgance. Vendar je moral popustiti, ker je mama rekla, da skoraj vsak dan jemo kaj prekmurskega in da lahko kdaj pride tudi ona na svoj primorski račun. Fantje so se strinjali, kajti tiste mastne krompirjeve žgance je ljubil samo oče, mi smo imeli raje testenine.
Ko je odšel oče v službo in je bil doma končno mir, sta prišli na obisk teti, ki sta stanovali v hiši pod nami. Tudi njuna moža sta šla v službo in zdaj je bil v celi hiši blažen mir.
»Danes bom skuhala paštašuto,« je mama slovesno oznanila tudi njima.
»A res?« je oživela teta Lidija. »Katero pašto boš skuhala?«
Toliko sem že vedel, da je pašta italijanska beseda za testenine. Zato sem se vmešal, še preden je mama teti kaj odgovorila:
»Špagete, seveda!«
Špageti so se mi zdeli boljši od kratkih testenin, ki smo jim rekli kar makaroni. Ker špagete je bilo fino jesti kot črve. Dal si en konec špageta v usta in potem si ga posrkal kot črva. Še posebej je bilo fino, ker je glasno srkanje špagetov očeta spravljajo ob živce.
»Že, že,« je rekla teta Lidija, »ampak špagetov je veliko vrst.«
»Tiste, ki se dobijo v trgovini,« je rekla mama. »Čisto navadne špagete.«
Takrat se je namreč v trgovini v Ljubljani dobila samo ena vrsta špagetov. A teta Lidija se je predala spominom:
»A se spomnita, kakšne drobne špagete smo jedli v Trstu? Dobili so se vermičeli, črvički.«
»Ma so bili še tisti tanjši,« ji je pritegnila teta Dorata. Drobni kot laski, zato smo jim rekli kapelini.«
»Oh, tudi bukatini so bili tenki in slastni so bili perčiatelini,« so se oči zasvetile Lidiji.
»Sama sem imela najrajši cite, debele dolge makarone z luknjo,« se je spomnila mama.
Debelo sem gledal in vlekel na ušesa.
»Pa na bavete in linguine ne smeš pozabiti,« je dodala Dorata.
»Mafalde so bile tista prava pašta,« je vzdihnila Lidija. »Dolgi ploščati špageti kot rezanci, pa na obeh straneh z valovitim robom. Kuhani so bili tako lepo nakodrani. Vedno sem prosila mamo, naj skuha mafalde!«
»In koliko kratkih testenin so imeli!« so se mami zasvetile oči. »Pene v obliki peresnikov, pene regate, konkilje v obliki školjkic, lumake v obliki polžkov, rigatone, ki so bili rahlo usločeni, pa ditale v obliki naprstnikov, še manjše ditaline, pa sedanine, metuljčke farfale, svedrčke fuzile, ušesca orokjete, klobučke kapelete. Vseh imen se niti ne spomnim.«
»Rezance tudi,« je kimala Dorata. »Fetučine, taljatele, taljarine, papardele, o, dio mio, če se jih le spomnim!«
V juho smo zakuhavali metuljčke farfaline, gobice fungine, obročke anele, drobne naprstničke ditaline, rižke rožmarinčke orco, zvezdice steline, kolesca ruote, vsem skupaj pa smo rekli pastina!«
»Ljubi Bog,« je znova vzdihnila mama. »Kakšno razkošje poznajo Italijani v prehrani! Nekje sem prebrala, da imajo okoli 600 vrst pašte.« Potem mi je dala denarnico in v njej deset dinarjev. »Na, Bogdan, steci v trgovino k Lundru in kupi, kar imajo na zalogi: dva kilograma špagetov, če pa jih ni, prav toliko polžkov.«
To je bila takrat vsa pestrost pašte v demokratični Federativni ljudski republiki Jugoslaviji. Če so jo v trgovini sploh imeli na zalogi.
Stekel sem proti Lundru in spotoma razmišljal, kako srečni smo lahko, ker se nam je treba odločati samo med špageti in polžki. Ubogi Italijani, sem še pomislil, kako zmešano demokracijo imajo, v kateri se morajo že pred kosilom skregati, katero pašto od šeststotih bodo skuhali. Ni čudno, da vedno tako hitro govorijo in ves čas živčno krilijo z rokami.
|
