Klavdij Palčič

ospod Klavdij se je rodil 5. avgusta 1940 pri Svetem Ivanu v Trstu.

il je priden učenec, discipliniran in miren, doma pa "nemogoč", kakor je dejala njegova mama. Pri hiši ni bilo kaj prida denarja, zato tudi knjig ni bilo. Prve knjige, ki so mu prišle pod roke, so bili fašistični učbeniki njegove starejše sestre. Slike v njih so se mu zdele neprijetne in ostre: polne vojakov in Mussolinijevih portretov. Bile so v italijanskem jeziku, saj je bila tedaj slovenščina prepovedana, ne le v šolah, še na cesti nisi smel govoriti slovensko.

o je začel hoditi v šolo, so se razredi delili na deške in dekliške. Najbolj se spominja, kako mu je bilo nerodno, kadar ga je učitelj poslal v sosednji, dekliški razred pokazat svoje risbice.

asneje je obiskoval inženirsko fakulteto v Trstu, se preusmeril na politične vede in nazadnje zaključil umetnostni licej v Benetkah. Pravi, da za umetnika ni merodajna samo izobrazba, čeprav je zelo pomembna: "Znanje si v šoli laže pridobiš, diploma pa ti še ne zagotavlja umetniškega uspeha."

e v času študija je pridno slikal in ilustriral. Prvo pomembnejšo samostojno razstavo je imel leta 1961 v Trstu, vseh pa je bilo že več kot šestdeset.

odeloval je tudi z gledališči, pripravljal je scenografije in kostumografije za gledališča v Trstu, Benetkah, Ljubljani in na Dunaju. Leta 1984 je prejel nagrado Prešernovega sklada za slikarstvo in scenografijo.

ravi, da ilustrira "poleg in mimogrede", pa vendar je zbirka knjig za mladino in odrasle, učbenikov in objav v revijah Galeb in Pastirček zelo obsežna.

ivi in ustvarja v prikupni primorski hiši v Trstu.

ri risanju mu dela družbo velik maček Mičo. Kadar ilustrira, se odpravi na podstrešje, kjer je veliko svetlobe in kjer si oči lahko spočije ob pogledu na tržaški zaliv. Slika v ateljeju v pritličju. Koliko barv in barvic in čopičev! In vsepovsod slike na stenah, od katerih kar ne moreš umakniti pogleda. Prava pravcata galerija!

ad ilustrira za vse avtorje, želi pa si zgodb ali pesmic, ki niso preveč abstraktne in dopuščajo domišljiji prosto pot.

iše sicer kjerkoli, če le ima pri roki papir in svinčnik.
Papir mu pomeni bojno polje, na katerem se zgodi marsikaj preračunanega, marsikaj pa nepredvidenega; hotenega, a ne čisto kontroliranega.

Z največjim veseljem se je lotil ilustriranja Martina Krpana, ki je bil preveden v štiri jezike, med njimi v oksitanščino. Slikanica je izšla pod okriljem evropskega projekta za manj govorjene jezike. Zabaval se je tudi ob Jezičnem dohtarju, slikanici s poezijo Franceta Prešerna.

ačunalnik? Dela z njim se mora še naučiti, ker je računalnik danes nekaj tako pomembnega kot je bilo nekoč pisanje s peresom na papir. Pri tem mu bo pomagal vnuk Jan.

lepetala sva na terasi, grizljala piškote in iz cvetličnih loncev se je širil vonj bazilike. Ob koncu obiska mi je še zaupal, naj s svojo voljo spodbujam radovednost. Ker pa smo mladi po drugi strani zasičeni z informacijami (Haha, gospod Klavdij vendarle vé, koliko informacij je na voljo na svetovnem spletu!), naj se naučimo usmerjati radovednost na področja, ki nas najbolj zanimajo.

Župca 2003