AKDAMAR – KJER SE ČAS USTAVI
(S poti po vzhodni Turčiji)

Poznam moža, ki je že kot sedemletni fantič sanjaril o potovanju po Afriki. Raziskoval bo džunglo in iz njenih neprehodnih močvirij reševal neprevidneže, ki so obtičali v živem pesku, v savanah pa bo od takih nerodnežev odganjal leve. Kot Tarzan na televiziji. Samo nekaj let še, da odraste, potem pa pojde v črno Afriko. Morda sreča kje Tarzana in se še kaj pomenita, kot mož z možem.
Tisto poletje je fantič med drugim osvojil vrhove treh najvišjih bukev v gozdiču pod domačo hišo, se prebil skozi neprehodno in trnjavo goščavje, ki se ga je še divjad izogibala, in raztrgal najmanj dvoje hlač. Buške in praske ob teh uspehih niso vredne omembe. Junaki se nanje ne ozirajo.

Naslednjo jesen je dobil v roke knjige Karla Maya; Tarzan ter njegova Afrika sta bila zdaj odrinjena v ozadje. Fantič bo vsekakor raziskovalec, a najprej se bo odpravil v Ameriko med Indijance. Tam bo med kavboji in Indijanci delil pravico ter preganjal barabe. Kot Vinetu. Samo pohiteti bo moral, da barab ne zmanjka, da jih Vinetu in njegov kompanjon Old Shaterhand ne spravita vseh pod ključ. Ko bi imel vsaj pet let več in bi bila šola že za njim! Presneto!
A čas je pač tekel, kot pač teče, in že naslednje leto je fantič vedel, da bodo Divji zahod in njegovi Indijanci morali počakati, ker bo še prej astronavt. Na Luni so že pristali prvi ljudje, zato se bo napotil proti Marsu, morda še dlje. Njegove vesoljske ladje in neustrašne posadke ne bo moglo nič zaustaviti. Šli bodo na konec vesolja, če bo treba.
Ko je bilo konec prve šole, se je pojavila naslednja šola. Spet ni bilo časa za odhod v širni svet. Bo pač moral malo počakati, se je fant odločil. Najprej bo opravil formalnosti s šolo, zbral nekaj denarja za na pot, potem pa jo bo mahnil nekam daleč. Morda bo prekrižaril svet kot slepi potnik na ladji ali se prevažal s tovornimi vlaki. Bo že videl. In ker je do odhoda imel še nekaj časa, se je vrgel v branje potopisov. Skozi njegove roke so šle knjige o osvajanju tečajev, dnevniki slavnih pomorščakov ter znamenitih popotnikov, ali tudi vsakdanji potopisi, ki so jih objavljali navadni vandrovci po svetu.

Med knjigami, ki mu je prišla v roke, se je znašla še ena – običajen potopis z opisi tujih dežel in ljudi, tu in tam se je iz knjige začutil rahel pridih avanturizma, a vse skupaj ni bilo nič posebnega. Veliko podobnih knjig je že prebral in ta bi bila ena izmed njih, ko se mu pogled ne bi ustavil na fotografiji. Jezero s kamnitim otočkom, na njem pa se med nekaj drevesi (grmovjem?) stiska kapelica. Nebo je modro, brez oblaka, in jezero je sinjemodro, na njegovi mirni gladini odsevajo visoki hribi, ki se dvigajo na drugem bregu. Vrhovi gora so zasneženi. Nič na sliki ne zmoti miru, ki leži nad jezerom in otočkom, nobene ladje ni v bližini, nobenega človeka, ki bi posedal pred rdečkastim zidovjem kapelice in se grel na soncu. Kajti je pomlad, drevesa so že ozelenela, sneg v hribih pa še ni skopnel.
Skoraj nestvaren prizor, a živ; le roko bi moral stegniti in že bi lahko zajel vodo iz jezera. Ob tem je razmišljal, kakšnega okusa je, (baje sodavega?), ali je hladna in če je primerna za kopanje? Tisto grmovje ob kapelici – so to v resnici drevesa? Če so drevesa, potem kapelica niti ni tako majhna in je kar pošteno velika. Hm, kdo bi vedel? Najbrž potopisec, a v knjigi otočku in jezeru ni posvetil veliko besed. Se mu je mudilo naprej, dalje proti vzhodu. Od vsega je v knjigi ostalo le nekaj vrstic in fotografija. Čas se je ustavil in popoldanski mir je legel na jezero. Je mogoče, da je nekje na svetu kraj, kjer čas ne teče, pa vendar vse diha in živi? Na zidovih kapelice se stoletja ne poznajo, čeprav pod sliko piše, da je na njihovih plečih celo tisočletje. Tisočletje?

Naslov knjige je pozabil, prav tako avtorja. Z leti se je samo še spominjal, da jezero leži nekje na vzhodu, presneto daleč od njegovega doma in dežele. Svet, ki je bil še pred leti v njegovi otroški domišljiji na dosegu roke, se je odmikal od njega. Veliko stvari je bilo treba postoriti in čedalje manj časa mu je ostajalo zase. Še manj za potovanja, za tista velika in neobičajna.
– To je normalno, tako se pač živi, so mu govorili kolegi v službi. Po tridesetem pride človek k pameti in ugotovi, kaj je glavno v življenju. Denar, seveda. Ko imaš denar, imaš vse drugo, boš videl!
Ampak za denar je bilo treba delati. Pošteno, ni bilo veliko časa za drugo. In ob tem je čas tekel, sto na uro, morda še kaj več. Moderni čas je pač takšen.
Nekega dne se je naš fant, zdaj že povsem odrasel mož, zdrznil. Kje je bilo že to – na cesti za prestolnico – ko je z avtomobilom hitel na sestanek, pozen je že bil in prehiteval je v ovinek ter se za dlako izognil trčenju s kamionom. Bilo je brez smisla, tako hitenje; zaradi desetih minut zamude na sestanek bi lahko zamudil vse preostalo življenje. Bedarija. Ustavil se je v bistroju na avtocesti in o tem premišljeval. Naenkrat je imel čas, počasi je pil kavo in gledal avtomobile, ki so švigali mimo. Naj grejo, si je mislil, jaz bom svoj čas zaustavil. Vsaj malo.
Morda je bil to košček modrega neba nad robom gozda ali pa je bila le refleksija na dogodek izpred desetih minut, naenkrat se je spomnil na tisto fotografijo iz potopisa, jezera z otočkom, s kapelico na sredi in zasneženimi vrhovi hribov v ozadju. Voda rahlo valovi, v drevesih se čuti piš vetra, a čas stoji. Dobrih dvajset let je šlo mimo, kar je zadnjič videl ta prizor v knjigi, a mu je ostal živo vtisnjen v spomin. Vse drugo je pozabil, tudi ime jezera, kraj in celo deželo. Bilo je pač nekje na vzhodu.

Tiste knjige ni več našel, čeprav je prebrskal celo mestno knjižnico. Dobil je nekakšne priročnike in turistične vodnike, celo našel nekaj slik jezera in otočka ob obali. A prizori niso bili enaki kot iz tiste prve. Morda je bila težava v drugačnih barvah, v tisku in pogledu fotografa. Je to isto jezero, isti otok, ista kapelica? se je spraševal. Na svetu je še veliko drugih jezer in veliko otočkov s kapelicami in cerkvami, zamenjava je mogoča. Tudi hribov na drugi strani jezera ni bilo videti. Hm.
Minilo je leto, morda celo dve. Še nekajkrat se je spomnil nevarnega dogodka na cesti, tudi fotografija iz pozabljenega potopisa mu ni šla iz glave. Nekoč mu bo že prišla pod roke, si je mislil.
Tisto poletje sta z ženo nameravala na Islandijo, med samotne fjorde in vroče gejzire na severu. Prijavila sta se. A ni šlo po sreči, potovanje je bilo zaradi premajhnega števila prijavljenih potnikov odpovedano. In pred njima je bilo celo poletje, morje prostega časa. Ampak kam?

Na podlagi majhnega obvestila v časopisu sta se hitro odločila za Turčijo. Za turški vhod. Niti vedela nista pošteno, kaj sta izbrala. Teden kasneje sta bila že na poti. Nočni let v Carigrad, naprej pa vožnja z majhnim avtobusom. Ankara, Sivas, Erzincan, Erzurum. Seveda ni šlo tako hitro. Imeli so dovolj časa in petnajstim potnikom se ni mudilo. Po dveh dnevih se mu je zazdelo, da je na poti že celo večnost, morda celo življenje – in da je tako prav. Široke doline in kopasti hribi ter med njimi skrite vasice so ga pomirjali. Pokrajina je postajala brezčasna. Kje je že dobil ta občutek?
Ko se je pot obrnila proti Vanskemu jezeru, je zastrigel z ušesi. Morda pa je to tisto jezero? Pokrajina je enaka, barve enake, tudi nebo je enako modro kot na tisti fotografiji. V Ahlatu, na zahodni obali jezera, je bil že skoraj prepričan, da je tako. Kamnite seldžuške grobnice, turbusi, so bile zgrajene iz rdečkastih kamnov. Tudi kapelica na otoku je bila iz takšnega kamna.
Na zemljevidu je poiskal jezero in otoček. Ko so se peljali po cesti ob obali, je preiskoval jezersko gladino, da ga ne spregleda. Nanj je opozarjala tudi obcestna tabla. Akdamar. Otok je bil res majhen, dober kilometer proč od obale, podoben ladji s privzdignjeno krmo. V njegovem sedlu je čepela majhna zgradba. Kapelica. Majhna?
Na otok so se odpravili naslednji dan. Petnajst minut vožnje z barko, nič več. Drugih potnikov razen njihove skupine ni bilo. Otoček je rasel pred njihovimi očmi in kapelica sploh ni bila kapelica. Stara armenska bazilika, zgrajena iz rdečkastega kamna se je dvigala nad krošnjami mandeljnovcev in oljk. Na severni strani cerkve se je širilo pokopališče z zlizanimi nagrobniki, petdeset metrov niže pa je bilo spet jezero. Otok, širok dvesto metrov, dolg nekaj več. Ampak bil je pravi.

Po podatkih v vodniku je baziliko dal zgraditi Gagik I., armenski vladar v začetku desetega stoletja. Gradnja je trajala devet let, cerkev pa se je uporabljala vse do začetka dvajsetega stoletja. Tudi to je pisalo v vodniku. Od takrat je bazilika prepuščena sama sebi. In naravi; poleti vročini, pozimi snegu in mrzlim vetrovom. V nemirnih časih okrog leta 1915 so namreč Armenci zapustili tisto območje in menihi se nikdar več niso vrnili na otoček. Tega podatka v vodniku sicer ni, obiskovalcu, popotniku od daleč, pa to povejo tisočletni zidovi, okrašeni z reliefnimi podobami bibličnih prizorov. Nad glavnim vhodom sta vrezana v kamen Adam in Eva, levo in desno očaki in preroki: Izak, Abraham, Jonas in Daniel. Nad vsemi kraljuje Kristus. Po teh čudovitih reliefih, ki v obliki venca obkrožajo zunanje stene, je bazilika postala slavna. Danes se ponuja obiskovalcu kot odprti muzej. Muzej preteklega in sedanjega časa. Kamnita kupola in streha še stojita, a fresk, ki so nekoč krasile zidove v notranjosti, ni več. Skoraj. Ostanki svetih podob so tu in tam še opazni pod sajami, ki so prekrile stene. Cerkev je zdaj zatočišče za pastirje, ki si v nočeh kurijo ogenj. Nizka stavba ob baziliki pa je ovčja staja. Še pred sto leti so v njej živeli menihi, ki so skrbeli za cerkev. Danes zanjo nihče ne skrbi. Armencev in kristjanov v tistem delu več ni, odnosi s sosednjo Armenijo so nikakršni, turška država pa ima še svojih, islamskih kulturnih spomenikov prek glave. Od marsikakšne mošeje in grobnice, turbusa, so danes ostale le še razvaline. Najbrž enaka usoda čaka baziliko na Akdamarju. Akdamar Kilisesi po armensko.
Oblezel je baziliko in iskal mesto, od koder je nekoč popotnik iz knjige posnel fotografijo. Po stezi proti zahodnemu, višjemu delu otoka sta se z ženo povzpela za kakšnih petdeset metrov. Steza za koze in pastirje. Od tu je bila posneta fotografija. Sedla sta na kamen, morda je bil isti, kot je nekoč nanj sedel popotnik. Od tu je lahko zaobjel polovico otoka pod seboj.
Bil je prizor s fotografije: Modro nebo brez oblaka, sinjemodro jezero in na njegovi mirni gladini so odsevali visoki hribi. Le snega ni bilo več na vrhovih, ker je bilo poletje. Nič ni zmotilo miru, ki je kraljeval nad jezerom in otočkom; ladja, ki jih je pripeljala, je že odplula na obalo in se vrne šele popoldne. Še sopotnikov ni bilo, ker so se odpravili na kopanje na drugo stran, pod pokopališče. Bil je isti nestvaren prizor, le roko bi moral stegniti in bi zajel vodo iz jezera. Sodavo vodo grenkega okusa. Pokusil jo je že na poti sem, iz barke. Zdaj se je čas ustavil kot na tisti fotografiji.
Zvečer so v Vanu našli barček s pivom. Ko ga je Oskar, njihov vodnik, pobaral, ali je našel svoj otok, mu je pritrdil. Akdamar je bil pravi. Potovanje se je začelo.

Njegova zgodba o iskanju Akdamarja, otočka na jezeru Van, bi se tako lahko končala, a se ne. Še vedno traja. Kot njegovo potovanje. Kajti Akdamar zanj pomeni nekaj več kot samo skalnat otok sredi jezera. Akdamar je kraj, kjer je zaustavil čas in začel svoje potovanje. Jaz, zapisovalec te zgodbe, vse to dobro vem. Bil sem namreč tam.