|
HOTEL SEM PRIJETI SONCE
Tone Partljič
Ilustriral Aco Mavec
Založba
Karantanija
Ljubljana, 2002
(zgodbica iz knjige)
Otroci razumejo nekatere stvari šele, ko odrastejo
 Rodil
sem se, ko se je v Evropi že začela druga svetovna vojna; ko mi
je bilo eno leto, je vojna prihrumela že tudi k nam.
Ata je bil v službi na železnici, zato ga Nemci niso odpeljali na
fronto. Nekaj malega se spominjam iz vojnih časov, vendar so to
le nametani drobci, brez pravega reda.
Spominjam pa se dneva, ko je moral ata vseeno na fronto. Nemcem
so takrat že pojemale sile, zato so vpoklicali tudi take, ki so
jim prej prizanesli. Hiša, v kateri smo stanovali, je stala na vrhu
hriba, na drugi strani je bil tudi hrib, v sredini pa se je videla
ozka dolinica. Tam je peljala železnica in lahko smo videli vlak,
ki se je za hip pokazal, a že izginil za drugim hribom. Ne spominjam
se, kako se je ata poslavljal, vem pa, da smo stali z mamo za hišo
in mahali, mama pa je jokala. Mi otroci seveda nismo razumeli, zakaj
joče.
Veliko bolje se spominjam dneva, ko se je ata vrnil domov. Vem,
da smo pred tem poslušali mamo, ko nam je brala njegova pisma. V
njih je bilo vedno na koncu napisano, naj poljubi vse otroke. Potem
so pisma prenehala prihajati. V zadnjem nam je sporočil, da bo pobegnil
k Rusom. To pismo, potem pa nič več. Mama nam je razlagala, da je
bil morda nepreviden, ker je to napisal. Pripovedovala nam je, kaj
vse se je lahko zgodilo. So ga Rusi vtaknili v ujetništvo? Se je
boril na njihovi strani? Mu je sploh uspelo pobegniti? Ga niso kje
ustrelili? To so bila vprašanja, ki so takrat visela nad siromašno
hišico na vrhu brega.
Potem je prišel konec vojne. Nekateri očetje so se že vrnili. Sestri
je bilo osem, meni pet, bratu pa štiri leta. Ker smo bili blizu
meje, smo zelo pozno videli partizane. Vem, da so nekoč po zmagi
korakali ob robu gozda in potem mimo naše hiše. Bili so zelo utrujeni,
raztrgani in bosi, nosili pa so veliko zastavo in peli. Mama je
rekla: "Samo ti so se v tej vojni res borili za nas, otroci.
Glejte, kako so utrujeni!"
Očeta še vedno ni bilo, tudi glasu o njem ne. Z mamo smo otroci
gledali vsak vlak z našega hriba in ga spremljali tistih nekaj trenutkov,
ko je peljal med dvema hriboma. Prav na sredi te kratke poti je
bil viadukt. Gledali smo, če morda ne maha z belo cunjo, kaj drugega
se namreč ne bi videlo tako daleč. Ateja pa ni in ni bilo. Mama
je morala na delo, hodila je na dnino. Bila je že pozna pomlad in
na njivah so okopavali koruzo. Takrat je mama pomagala na njivi
na nasprotnem bregu. Mamo in druge delavke smo videli na pobočju
kot drobne pike.
Otroci smo bili doma, sedeli smo na pragu in se otroško resno pomenkovali.
Vem, da nismo tekali po dvorišču, da se nismo igrali, ampak smo
se pomenkovali o ateju. Mislim, da se ga je spominjala samo še sestra
in nam pravila, kakšen je.
Kar prideta po zari proti hiši dva moška in se ustavita na dvorišču.
"Kje je mama, otroci?" vpraša eden.
"Na njivi," je odvrnila sestra in nama z bratom šepnila:
"Mislim, da je to naš ata."
Nismo ga poznali, poleg tega je imel brke. Tedaj je vzkliknil: "Moji
ljubi otroci," in nas vse dvigoval, poljubljal in jokal. Mi
seveda nismo vedeli, zakaj joče, saj se je vendar vrnil.
Moški, ki je bil z njim, je rekel: "Adijo, Franc, pa glej,
da se še kaj srečava!"
"Danes moraš prespati pri nas, naš gost boš!" ga je vabil
ata. "Moraš videti mojo ženo."
"Daleč še moram iti in tudi jaz imam družino," je rekel
moški in šel naprej. Bil je utrujen in umazan od poti, gotovo tudi
lačen in žejen, a je takoj nadaljeval pot. Nismo mogli razumeti,
zakaj ni hotel videti niti naše mame, zakaj se mu je tako mudilo
in zakaj ni šel spat, če je bil tako zmučen.
Potem smo šli z atejem, le sestra si ga je upala držati za roko,
in mu pokazali breg, kjer je delala mama. Bil je prav na drugi strani.
Ne vem, če smo bili otroci veseli, da se je vrnil ata, čeravno smo
o tem trenutku z mamo toliko govorili. Mislim, da sva se ga z bratom
celo bala.
Ata je dal dlani k ustom, tako da je naredil célo čašo, in zaklical:
"Mama!"
Ena izmed pik na njivi se je zravnala. Bilo je nekaj časa vse tiho,
potem pa se je z drugega hriba oglasil divji krik: "Franček!
Franček, si doma!" Bila je naša mama.
In potem se je zgodilo nekaj, česar otroci nismo pričakovali in
ne razumeli. Kolikor se spominjam, kolikor smo videli kasneje, lahko
rečem, da sta bila ata in mama vedno nekam udržana in resna. Takrat
pa sta se oba spustila navzdol, vsak s svojega brega, se klicala
in tekla drug proti drugemu. Mislil sem si, zakaj le tečeta, saj
bo zdaj vendar ata ostal za zmerom doma in se torej ne mudi. Ko
je začul mamin krik, se je ata zagnal po hribu, preskakoval zare
kot kak deček, se izogibal grudam in samo tekel in tekel. Mi smo
tekli za njim in nam je bilo smešno. Pika na nasprotni strani je
postajala vse večja, ata in mama sta se med potjo klicala po imenih.
V dolini sta se srečala in objela. Ko smo pritekli blizu, smo videli,
kako jočeta. Bili smo presenečeni in skoraj malo užaljeni, saj smo
mislili, da se bomo zdaj samo smejali, ko bo ata doma.
Prav te dni bom dopolnil trideset let. Ne vem, zakaj sem se ravno
zdaj spomnil na atejevo vrnitev. Sedaj imam že sam ženo in hčerko.
Zdaj vem, zakaj je ata takrat tako tekel, zakaj sta jokala in ga
je mama klicala po imenu.
Zdaj tudi razumem, zakaj se je tistemu človeku tako mudilo domov.
In strah me je, če pomislim, da bi lahko spet bila vojna. Morda
bi takrat jokala tudi midva z ženo, hčerka pa ne bi in ne bi razumela.
Otroci razumejo nekatere stvari šele, ko odrastejo.
|
