|
Urednica me prosi, "da za obiskovalce naše spletne strani
napišete kaj o sebi". Bom. A res zelo težko. Te dni sem namreč
peljal Urškinega psa Miška na sprehod in na ledeni plošči padel,
si zlomil šesto rebro, kakor je pokazal rentgen, in si natolkel
še kakšno več. Tako me boli, da mi pridejo solze v oči, če kašljam
ali če se smejem ali če me kdo stisne za roko. Tudi ko tipkam, mi
ni lahko. Zobe stiskam. Tega ne pišem zato, da bi se vam zasmilil,
ampak da vam iz prve roke povem, da je pisanje včasih zelo boleče…
Kaj o sebi! A kaj?
Imenujem se Tone Partljič. Rodil sem se pred triinšestdesetimi leti
v Mariboru. 5. avgusta 1940. Krstil me je župnik v Hočah in dodal
tistemu l še j. Tako se ata, mama in brat pišejo Partlič, jaz pa
Partljič. Otroštvo sem preživel v Pesnici pri Mariboru. Popisal
sem ga v knjigah Hotel sem prijeti sonce, Slišal sem, kako trava
rase in v komediji Moj ata, socialistični kulak. Skozi Pesnico teče
Pesnica. In železnica in avtocesta. Nižjo gimnazijo, učiteljišče
in pedagoško akademijo sem obiskoval v Mariboru. A v Pesnici sem
se tudi poročil z ženo, ki ji je dal župnik z botro ime Ljudmila
- Rozalija, jaz pa jo kličem Milka. Še zmeraj imam to prvo ženo
za ženo. Skupaj sva spočela hčerko Mojco, ki je po poklicu igralka.
Ona pa ima Urško. Urška pa ima psa Miška… Urška hodi v šesti razred
in prebere vse moje knjige, jaz pa grem na vse njene nastope.
Da bi bil rad pisatelj, sem začutil na učiteljišču, ko mi je bilo
kakih sedemnajst let in sem pisal zaljubljene pesmi. Veliko sem
tudi bral. Najprej celega Jurčiča, potem Cankarja, potem Tolstoja
in kasneje takorekoč "vse". Na srečo sem še zmeraj lačen
knjig.
Potem sem bil učitelj v Ribnici na Pohorju, v Vuzenici in na Sladkem
Vrhu. Od 1971 do 1991 sem bil v službi v treh gledališčih. Kot dramaturg
v Mariboru, kot umetniški vodja pa v Mestnem gledališču v Ljubljani
in v ljubljanski Drami. Od 1991 sem v službi v Državnem zboru kot
poslanec. Za to "službo" pa se mora človek potegovati
na volitvah. Pred menoj pa se že kaže upokojitev in pokojnina. Zmeraj
sanjarim, da bom v penziji lahko še več bral in pisal.
Doslej sem izdal, se mi zdi, 23 knjig. Štiri za otroke. Nekaj novel
in romanov za odrasle. Najbolj pa sem, očitno, znan po svojih komedijah
za gledališče. Največkrat so ponavljali Ščuke pa ni, Moj ata, socialistični
kulak, Štajerc v Ljubljani, Gospa poslančeva, Čaj za dve in monokomedijo
Čistilka Marija, ki jo že nekaj let igra hčerka Mojca.
S komedijami smešim napake posameznih ljudi, a tudi družbe, še zlasti
politike. Mnogi mislijo, da zdaj, ko sem poslanec, ne kritiziram
več politike. A ne drži, saj jo zdaj šele dobro poznam. Zanimivo
pa je, da kritiki komedije ne cenijo tako kot drame ali tragedije.
Slovenci smo namreč nagnjeni k jamranju, tožbam, krivicam, žalosti…
A če se ne bomo znali smejati svojim napakam, ne bomo nikoli dovolj
samozavestni.
Sem tudi predsednik Bralne značke Slovenije. Bralna značka že 42
let spodbuja otroke k branju. Zelo rad se udeležim podelitev bralnih
značk po šolah in se zmeraj znova veselim, ko vidim, kako bistre,
samozavestne in posrečene mlade bralce imamo.
Ko me ne bo bolelo rebro, pa še kaj več!
Tone Partljič
Maribor, 2.3. 2003
Izbor literature:
Hotel sem prijeti sonce; 1981, 1998, 2002
Slišal sem, kako trava raste; 1990
Mala; 1992
Dupleška mornarica; 1996
Samo roko daj; 1997
Maša in Tjaša; 1999
Komedije:
Ščuke pa ni, ščuke pa ne
Moj ata, socialistični kulak
Gospa poslančeva
Nasvidenje nad zvezdami
Čaj za dve
Kabaret:
Pod svobodnim soncem Pavliha
Filmski in televizijski scenariji:
Vdovstvo Karoline Žašler
Mama umrla, stop
|
