Moja najljubša knjiga	Pesniki in pisatelji

SREBRO IZ MODRE ŠPILJE
Slavko Pregl

Ilustracija na naslovnici: Maša Kozjek
Založba Mladinska knjiga
Ljubljana 2003

Tretje poglavje (odlomek)

Ali pogled na punco fanta res pretrese.
Slavčki ne prepevajo milih pesmi.
"Kaj, mulc, kaj?!" kriči Andrej. Namig na
čebelice, cvetlice in metuljčke. Oče
sedemkrat globoko pogoltne. Ali pes joče
za Galom. Če pride do invazije žensk.
Kakšne potrebe imajo legionarji.

Andrej se je spustil po prašni poti, ki je pod hišami v širokem loku zavijala proti jugu. Vodila je mimo najbolj rodovitnega dela otoka. Hrib se je usločil v malce pretegnjeno vrtačo z njivico, ki je vedno dajala vtis, da je malo bolj vlažna od vseh ostalih. Ob robu je stala široka kamnita hiša. Teraso pred vhodom je bogato preraščala trta, pod teraso pa je bilo slutiti obsežen vodnjak s kapnico.
Andrej pri hiši ni še nikoli srečal nikogar. Prebivalcev otoka čez dan zlepa ni bilo videti. Ves čas so se od nekod slišali kakšni udarci motike. Tudi osel je kje sem ter tja zarigal. Včasih je nekje rohnel traktor. Ampak ljudi si videl le zgodaj zjutraj na morju ali pa zvečer ob ognjih pred hišami. Na zavetrnih mestih so ali kaj pekli na kamnitih ognjiščih ali kuhali v kotličih nad njimi.
Zdaj se je od poti strmo navzdol odcepila steza, ki jo je bilo bolj slutiti kot videti. Čeznjo je objestno posegalo bodeče grmičevje. V kratkih hlačah se je z malo neprevidnosti hitro dalo nabrati tudi krvave risbice pod koleni ali po bedrih.
Bližnjica je vodila v majhen zaliv. Drobnega belega peska je bilo dovolj, da se je po njem lahko zleknila manjša družba. Samo kadar je pihal jugo, je v zalivu morje vzvalovalo. Sicer pa so se lahko vrstili vsi vetrovi po spisku, a vode na tem mestu niso vznemirjali.
Kadar je bil razpoložen za samoto, je Andrej prihajal sem. Predaleč je bilo, da bi kdorkoli hodil ponj. Bilo je jasno, da se bo vrnil, kadar se pač bo.
Slekel je majico in hlače ter si oboje podložil pod glavo. Ampak pod visokim soncem in v popolnem brezvetrju se mu je zazdelo, da bi morje lahko izkoristil, ne le ležal ob njem.
Vstal je, si otresel pesek, zabrodil do kolen in se ustavil. Nato se je z uživaškim krikom scela vrgel v vodo. Plaval je z dolgimi zamahi. Z vsakim vlaknom posebej je užival mokri hlad. Spomnil se je, da si je kot mulček želel, da morje ne bi bilo slano. Moralo bi biti osvežilna pijača. Med plavanjem bi le odprl usta, in že …
Tudi njegovi možgani so se odločili, da bi plavali. Odplavali so leto nazaj, ko sta s sošolcem uprizorila doslej najveličastnejše hlajenje od znotraj. Bila sta v večji družbi. V zidanici so opravili zadnja dela pred trgatvijo. Bil je topel večer. Vse skrbi so bile daleč stran. Zavladala je žeja. V zidanicah se ne pije vode. S sošolcem sta nekaj začetnih požirkov pospravila s precejšnjim odporom. Ampak treba je bilo obeležiti končana opravila. Nazdraviti prijateljem. Nazdraviti dobrim ljudem, ki so tu. Nazdraviti vsem dobrim ljudem, ki jih ni več. Za dekleta, ki so tu. Za ljubezni, ki so daleč. In tako dalje. In tako precej dalje.
Pojavilo se je neko nejasno otožno hrepenenje. Nato se je pojavilo prešerno veselje, ki se je kruto končalo: fanta nista mogla vstati. Z milostjo naravnih in nadnaravnih sil sta nekako zlezla spat v dvojni kozolec. Vaščani so v naslednjih dneh vedeli povedati, da je bila živina v hlevih tisto noč zelo nemirna. Motili so jo nejasni kriki iz teme. Kmet s hišo ob kozolcu se je spominjal, da je bila noč jasna in polna zvezd, a po njegovih oknih je nekajkrat škrebljal dež.
"Ha, ha," se je glasno zakrohotal Andrej.
Ampak odprta usta v tem trenutku niso bila najbolj primerna. Vodila so v peklenski kašelj. Slana voda je zalila usta in grlo. Tja seveda ni sodila. Treba jo je bilo spraviti ven.
Andrej je krilil z rokama, pljuval in goltal, kašljal in se dušil. Z nogama je začutil dno in se pognal na breg.
"Saj ni treba, da ti je tako nerodno," je nekdo rekel.
Andrej se je še kar davil. Trl si je oči in si želel iz glave spraviti odvečno vodo.
"Ali naj potem raje grem?" je spet vprašal glas.
Andrej se je umiril ravno o pravem času, da je pred seboj lahko zagledal neznano dekle. Njena usta niso vedela, ali naj se še naprej nasmihajo ali pa počasi že nastopa čas za ukrivljeno užaljenost.
"Kaj pa ti tukaj?" je bil vrhunec Andrejeve možne vljudnosti. Takoj zatem je znova začel kašljati, kriliti in se daviti.
"Nisem vedela, da fanta tvojih let pogled na punco lahko tako zelo pretrese," je rekla in stresla z glavo. Njeni kratki lasje niso pretirano plapolali v vetru.