|
A veš, da smo te na Župci določili, da bo tvoja Zvezda s čepico
knjiga meseca marca! Prav kmalu jo bomo dali na splet.
Te lahko prosim, če napišeš še kaj čisto na kratko o sebi: kdaj
si se rodil in kdaj si umrl in če imas rad kremšnite ali ne.
Pozdravček,
Župca
Zdravo, zdravo,
drgetam od vznemirjenja in hvaležnosti, četudi sem že ves siv
in betežen, rojen 9.9.1945, umrl še nisem, a obljubim, da bom. Živ
sem še komaj, saj imam štiri otroke, od tega 3 sinove, ki, da ne
povem, kaj vse počnejo z očetom. Ker se pišem na P, sem za Partljičem
Postal Predsednik Bralne značke. Sem sladkosneden, v mladih letih
sem najraje jedel rumploščice ter doboš torte (kakršne je pekla
moja teta Angela) in maslene, z marelično marmelado polnjene trikotnike.
Jeseni pri Prešernovi družbi izide Usodni telefon. Če bom priden,
bom jeseni v PIL pletel zgodbo v nadaljevanjih in forsiral znanega
ilustratorja Arjana Pregla.
Res se veselim, da bom priplaval po Župci!
Hvala, nikoli ne pozabim, lep pozdrav,
Slavko.
PS- Oprosti zamudi, šele zdajle sem prišel na mail.
Ljubljana, marec 2004
Kako začeti knjigo Odprava zelenega zmaja
Bistri opazovalci bodo brez posebnega truda videli razliko med
knjigo in stekleničko kakšnega čistilnega sredstva. Zato je ob tej
priliki potrebno opozoriti še na nekaj: čistilno sredstvo pretresemo
pred uporabo, za zgodbo pa velja, da jo kaže dobro pretresti šele
po branju.
Naj porabimo še nekaj časa za vprašanja, ki bi se utegnila postaviti.
Nedavno sem se mudil na neki šoli in tam z dekleti in fanti pretresal
takšne in drugačne stvari. Prijatelj iz druge vrste, za katerega
se je izkazalo, da mu je ime Marko, me je vprašal, zakaj sem si
za fante v mojih zgodbah izmislil tako nenavadna imena, kot so Pipi,
Gogo in tako naprej.
"Kako pa sošolci kličejo tebe?"
"Bolha!" mi je odgovoril Markov sosed Janko, ki mu fantje
pravijo Šilček.
No, in tako je s tem. Od vsega priloženega sem si bolj malo izmislil.
Moral sem samo malo pobrskati po življenju in iz njega izvleči tisto,
kar me je zanimalo; sem in tja sem vseeno malo dodal, da bi zanimalo
še vas.
Na neki drugi šoli me je rjavolasa deklica z modro pentljo pobarala,
če se bodo moji junaki kdaj postarali in bo konec zgodb.
"Lahko," sem ji odvrnil, "lahko, da se bodo Miha,
Pipi, Andrej in drugi iz teh zgodb postarali. Ampak svet je poln
drugih Mihov, Pipijev in Andrejev, prihajali bodo novi in novi.
In zato tudi zgodb ne bo nikoli konec."
In za konec še o fantiču iz neke tretje šole, ki bi me skoraj spravil
v zadrego. Pomenkovali smo se o teh stvareh, pa me je vprašal:
"Kje, kdaj in zakaj si se rodil?"
Punce in fantje okrog njega so udarili prisrčen smeh in ni mi bilo
treba odgovarjati. Ko danes razmišljam o tem, o tem presnetem "zakaj",
potem se mi zdi, da je samo en odgovor.
Ves svet je poln punc in mulcev, ki so tovarne dogodivščin, zapletov
in razpletov. Vsakdo pa ima oči in usta in nos in lica, kar se da
čudovito uporabljati za smeh in dobro voljo. In po mojem mnenju
ni lepše stvari na svetu, kot je mulc, ki je dobre volje. Pravzaprav,
nekaj je še lepšega: dva mulca, ki sta dobre volje.
In mene so potemtakem rodili za to, da bi punce in mulce spravljal
v dobro voljo.
Če že ni to čisto res, bi pa vsaj jaz rad, da bi bilo kar v največji
meri.
Slavko Pregl
Ljubljana 2002
|
