Moja najljubša knjiga	Pesniki in pisatelji

DEŽ
Nejka Omahen

Ilustracija na naslovnici Alenka Vogelnik
Založila DZS, d.o.o.
Ljubljana 2001

Petič
(odlomek iz knjige Dež)

Okej, brez Flore bi se mi slabo pisalo. To pa še ne pomeni, da je postala moja prijateljica. No, vsaj ne takšna kot Anabela. Nikakor ne.
Končno je napočil december. Še dobri trije tedni mučenja v šoli, nato pa zaslužene počitnice. Bila sem na trnih. Novoletna zabava, ki jo je obljubljala Katarina, mi ni in ni šla iz glave. Ves čas sem premišljevala le o tem. Ni mi bilo povsem jasno, zakaj, saj sem bila konec koncev že na številnih zabavah. Verjetno je bila vzrok za to Flora. Obetala se mi je konkurenca. Trdno sem bila odločena, da bom vsem pokazala, kdo je Lejla Gaber. Če je slučajno kdo pozabil.
Za prvi dan v mesecu sem prababici obljubila pomoč. Za svoj devetdeseti rojstni dan je pripravljala nekakšno gostijo. Potrebovala je nekaj parov mladih rok, da bi ji pomagale pri raznašanju, kot se je izrazila. Skrbelo me je, kako bom uboge, zdolgočasene starčke odvrnila od tega, da bi igrali poker.
"Nikar se ne obremenjuj," je rekla Anabela, ko sem ji povedala za svoje strahove. "Tvoja mama ima prav. Dovolj so stari, da skrbijo sami zase."
"Bojim se, da prestari," sem zagodrnjala. "Počasi jim gre na otročje. Zlasti gospe Mokasin. Nič se ji ne da dopovedati. Preprosto zatisne si ušesa in začne peti. Pri triindevetdesetíh letih!"
Ura je bila osem zjutraj in morda sem bila zato še prav posebno tečna. Anabela in Helena sta že pošteno zavihali rokave. Šivali sta kot nori. Resnično sem občudovala Anabeline male prstke. Pet malih oblekic je bilo skreiranih, zdaj jih je bilo treba izdelati, to pa je bilo zelo naporno in zahtevno delo.
"Pri prababici naj bi bili ob desetih?" je vprašala Anabela in dvignila pogled. " Res Lepo od tebe, da si povabila tudi Floro."
Zarežala sem se. "Brez skrbi, Belle. Pri prababici bo ogromno dela in lahko si prepričana, da njene črne roke ne bodo imele niti trenutka počitka."
Anabela je samo zmajala z glavo in stisnila ustnice. Zaskrbljeno sem jo pogledala. Na njenem licu je bila velika črna modrica. Nisem je spraševala, kako jo je dobila. Na njenem belem obrazu je grdo izstopala. Tudi Helena je molčala. Družbena pravila so včasih res nemogoča. Le zakaj moramo biti tiho ravno takrat, ko nas nekaj zelo zanima? Otročja si, sem v mislih zaslišala prababičin glas. Bi rada prizadela Anabelo? Ne, seveda ne. Zato pa bi se pošteno pogovorila z njenimi starši.
Stresla sem z glavo. Le kaj mi je? Še nikoli prej nisem tako razmišljala. Obetal se mi je nemogoč dan. Še preden je pozvonil telefon.
"Bi prosim dvignila slušalko, Lejla," je prosila Helena. "Sama sem preveč zaposlena."
Nevljudno sem zavila z očmi in storila, kar mi je rekla.
"Halo?"
Tišina. "Khm. Lejla, si ti?"
"Ja, prababi. Kaj pa ti kličeš tako zgodaj? Lahko bi še spala, veš. Srečo imaš, da sta me Anabela in Helena vrgli pokonci."
"Oprosti, ljubica. Bi lahko ..."
"Nekaj naj ti bo jasno, babi. Če hočeš, da ti danes pomagam, ne bo nobenega pokra. Si razumela? Bom že pripravila tvojo drago prijateljico Moko, da me bo enkrat poslušala. "
"Lejla ..."
"Nič Lejla! Ne prenesem več njenega obnašanja. Vem, da jo imaš rada, toda kljub vsemu ti moram povedati, da mi gre pošteno na živce. Svojo starost prav grdo izrablja."
"Lejla!" To je bila Helena.
"Okej, tole zadnje vzamem nazaj. Kaj pa morem, če sem tečna. No, prababi, boš že povedala, zakaj kličeš?"
" Danes zjutraj je umrla gospa Mokasin. "
Slušalka mi je sama padla na vilice. Strmela sem v drobno čačko na steni in premišljevala o tem, kar sem pravkar slišala. Zdelo se mi je, da je bilo nekaj o smrti.
Ne, gotovo je bila pomota. Še pred dvema dnevoma je bila stara Moka polna moči.
"Lejla? Kaj je hotela prababica? Zakaj si kar odložila slušalko?"
Odprla sem usta, toda izdavila nisem ničesar. V mojem grlu je bila velika kepa, ki je rasla in rasla. Bala sem se, da mi bo razneslo glavo. UMRLA bi!
"Lejla!!!"
Helena je stala poleg mene in me močno tresla za ramo. Kepa je počasi plahnela in olajšano sem zadihala. Bila sem tako vesela, da je more konec, da sem se morala smejati. Mislim, da se še nikoli nisem smejala tako glasno. In tako iz srca. Morala sem se nasloniti na sestrino ramo, kajti od živčnega smeha so me stresali hudi krči.
Anabela je izključila šivalni stroj in se mi približala. Njen obraz je bil tako SMRTNO resen, da me je popadel nov val smeha. Nisem se mogla obvladati.
"Lejla, kaj je narobe?" je nežno vprašala. "Nikar se tako ne smej, saj se boš razpočila."
"In kaj bo potem? BOM UMRLA?!"
Videla sem ju, kako sta se spogledali. Gotovo sta mislili, da se mi je zmešalo. Potem sem jima povedala novico.
"To je bila prababica, hi-hi. Rekla je, hi-hi, da je gospa Mokasin umrla, ampak gotovo sem jo narobe razumela, hi-hi."
Samo strmeli sta vame. Potem je spet zazvonil telefon. Helena je planila k slušalki, ne da bi me spustila izpred oči. Slišala sem, kako se opravičuje prababici in gledala njen obraz, ki je počasi temnel. In temnel in temnel. Smeh me je nenadoma minil. Previdno sem pogledala Anabelo. Vedno me je gledala zaskrbljeno in resno, toda nikoli ne tako kot zdaj. Njene oči so prav vrtale vame. Bile so polne obtožujočih vprašanj.
Zdrznila sem se, ko je Helena odložila slušalko. Nič ni rekla, le počasi se je odpravila proti kavču in sedla. Potem si je pokrila obraz z dlanmi in zaihtela. Sprva je jokala tiho, nato pa čedalje glasneje. Ramena so se ji tresla. Z Anabelo sva samo stali in gledali. Pravzaprav le jaz. Ko sem se ozrla k prijateljici, je imela oči trdno zaprte, hkrati pa je nekaj tiho mrmrala sama zase. Nisem prenesla tega trenutka. Zdaj sem vedela, da so stvari tako resne, kot sem se bala, da so. Najbolj na svetu sovražim strah. Naredi me tako nemočno, da ne morem več razmišljati. Pamet mi več ne deluje in ponavadi naredim ali izrečem stvari, ki jih pozneje obžalujem. Čeprav tega nikoli ne priznam.
"Re-res je!" je zajecljala Helena, še vedno z dlanmi na obrazu. "Kako si mogla biti tako kruta, Lejla? Groza, kaj nimaš srca?!"
Zdaj me je pogledala. V njenih očeh je bilo toliko očitkov, da sem se v trenutku spet zbrala.
"Kaj pa ti veš! Menda se lahko smejem, kadar se hočem!" sem se branila.
Gledali sva se kot pes in mačka, in če ne bi v tistem trenutku vstopila Flora, bi si skočili v lase. Še nikoli prej se nisem prepirala s Heleno.
"Sem prišla ob nepravem času?" Flora je stala med vrati in si živčno mršila že tako štrleče lase.
Vse tri smo jo malce nejevoljno pogledale. Prva se je oglasila Anabela. "Ne, Flora, kar naprej. Samo ... izvedele smo neko žalostno novico. Saj ni bila nepričakovana."
"Anabela!" Bila sem vznemirjena. "Kaj misliš s tem? Spet govoriš nesmisle!"
Svetlolaska je še bolj pobledela. "Nikar ne bodi nesramna, Lejla. Če si žalostna, lahko to ízraziš z žalostjo, veš."
"Kdo pa je govoril kaj o žalosti?" sem planila. "Oh, ne, še nihče ni videl Lejle Gaber jokati in je tudi ne bo! Izmikaš se odgovoru."
V resnici sem bila na robu joka, čeprav sem se zadrževala z vsemi močmi. Nisem vedela, zakaj me je novica tako pretresla. Gospe Mokasin sploh nisem dobro poznala. Bila je prababičina najboljša prijateljica, s katero sta vedno počeli reči, ki so mi šle na živce. Menila sem, da ima Moka slab vpliv na mojo sorodnico. Ga JE imela.
"Pri gospodu Blacku sem jo posvarila," je zašepetala Anabela. " Ni me hotela poslušati."
"Vidiš, to napako bo odnesla s sabo v grob," sem zamrmrala. "Nikar ne bodi trapasta, Belle. Misliš, da te je takrat kateri izmed nas jemal resno?"
Vedela sem, da sem jo prizadela. V meni je bilo toliko različnih občutkov, da nisem vedela, kaj govorim. Hotela sem se znebiti tistega občutka krivde, ki je rasel v meni. Anabela je bila za kaj takega najbolj primerna.
"Samo trenutek," se nam je z grozo na obrazu približala Flora. "Hočete reči, da je prababica Jelka umrla?!"
Ob teh besedah sem se zdrznila. "Ne, koza!" sem siknila. "Samo stara Moka."
Trije pogledi so zavrtali vame. Očitno sem ga spet polomila. V glavi mi je glasno šumelo. " Kaj me tako gledate, hudiča?"
Helena si je s hrbtno stranjo roke obrisala obraz in vstala. "V tvoje dobro upam, da ne veš, kaj govoriš, Lejla."
Anabela me je prijela za roko in jo stisnila. Ubogljivo sem ji sledila v svojo sobo. Pustila sem, da me je potisnila na posteljo. Samo obsedela sem in strmela v pokale na polici. V njih sem videla svoj popačeni obraz - bil je bel, tresoč. Zbrala sem vse moči in se nasmehnila. Pogled mi je obstal na Flori.
"Kaj pa ti počneš tu?" sem nenadoma vprašala.
Hitela je pojasnjevati. "Malce zgodaj sem prišla, vem. Toda do desetih manjka samo še pol ure, me pa moramo še priti do tvoje prababice. Zdaj to seveda ne pride v poštev. Torej kar grem ..."
Že je hotela oditi skozi vrata, toda Anabela jo je zadržala. Nežno jo je potisnila na posteljo poleg mene. Mislim, da je takrat Flora prvič opazila modrico na njenem obrazu.
"Anabela," je vzkliknila, "kaj si si naredila?"
Anabelina roka je živčno prekrila lice. "Udarila sem se ob mizo. Nič hudega. Ni tako grozno, kot je videti. Pozabi. Nameravala sem vama povedati nekaj drugega. In prosim, Lejla, nikar me ne prekinjaj."
Nekaj sem zagodrnjala in zavila z očmi proti Flori. Zmajala je z glavo in me očitajoče pogledala. Vsi so bili tako resni, da mi je šlo že pošteno na živce. S težavo sem se prisilila, da sem poslušala Anabelo.
"Se spominjate, kakšna je bila gospa Mokasin zadnjič pri gospodu Blacku?"
Ja. Normalna.
"Vem, da ste me vse imele za zmešano. Toda mislila sem resno. Leto 2000 ne obstaja. Poskušala sem vam dopovedati. Gospa Mokasin ni verjela - in poglejte, kaj se je zgodilo! Tako mi je žal zanjo."
Zavzdihnila sem in poskušala ostati resna. "Poslušaj, Anabela," sem jo potrepljala po glavi. "Menda ne trdiš, da nas vseh prvega januarja ne bo več?" Ob njenem prikimavanju sem zajela sapo. "Anabela! Vem, da trdno verjameš v neke čudne stvari, toda ta je pa le prehuda! Kdor koli ti je to rekel, te pošteno vleče za nos. Da je Moka umrla zaradi nejevernosti? Pa še kaj ! Če bi bilo tako, bi jaz umrla v tem trenutku!"
Anabela je sklonila glavo in počasi sedla na stol. Takrat je Flora skočila na noge in uprla roke v boke. Sovražno me je gledala.
"Se zavedaš, kako si kruta, Lejla? Nikomur ni do tvojega mnenja."
Pokazala sem ji jezik. "Hvala enako."
"Kaj res nimaš čustev?" je kriknila Flora. Roke so se ji tresle od razburjenja. "Umrla je najboljša prijateljica tvoje prababice, ti pa nisi potočila niti ene solze, celo norčuješ se."
Zdaj mi je prekipelo. Takšnih žalitev nisem prenesla. "Poslušaj, Flora Namobi. Kdo ti je dal pravico, da govoriš takšne stvari o meni v moji sobi, v moji hiši? Pojma nimaš, kakšna sem. V primerjavi z vami vsemi sem odkrita. Sovražim hinavščino - to pretvarjanje in jokanje za starko, ki je sploh niste dobro poznale. Videla si jo enkrat v življenju, Flora. Zaboga, saj je bila stara! Ti si tista, ki bi se morala zamisliti. Nisi morda pretirano čustvena?"
Lagala sem, oh, kako sem lagala! V resnici sem se bala, da mi bo od bolečine raztrgalo srce. Pred očmi sem ves čas videla Mokin obraz, njeno zajetno postavo in širok nasmeh. Nisem mogla verjeti, da je ni več. Še nikoli mi ni umrl noben sorodnik. Nikoli nisem bila na pogrebu, nikoli nisem nikomur izrekala sožalja ali jokala za nekom, ki sem ga imela rada. Pravzaprav solz nisem poznala. Toda za vse, kar se je dogajalo v meni, ni smel izvedeti nihče. Bilo me je sram lastne šibkosti. To nisem bila jaz. Prava Lejla se je vedno spopadala s stvarmi, ni si pustila do živega. Bila sem zajedljiva in pikra. Hudiča, hočem biti spet jaz!
"Šli bova." Anabela je vstala in si popravila pramen svetlih las, ki ji je padel na obraz. Zdaj ni več skrivala modrice. Odločno je prijela Floro in jo povlekla za sabo. Nisem ju skušala zadržati. Bilo mi je vseeno. V tistem trenutku sta mi bili zoprni kot nihče drug. Posebno Anabela. Na živce mi je šel njen bledi, očitajoči pogled. Želela sem jo prizadeti, kot je ona prizadela mene.
"Kar pojdi, Anabela!" sem zaklicala za njo. "Uživaj življenje, dokler ga še lahko. Ostalo ti je le še mesec dni časa!"
Zadovoljno sem se zasmejala in se obrnila proti oknu. V sobo je pridrvela Flora, me grobo potisnila ob steno in mi primazala takšno zaušnico, da je odmevalo po vsej hiši. Bila sem ogorčena in hotela sem se ji upreti, toda iz nje je vela neznanska moč.
"Nikoli, nikoli več ne reci česa takega!" je siknila. Stali sva sredi sobe in strmeli druga v drugo. Flori so po licih tekle solze.
"Ne bom te udarila nazaj," sem mirno rekla. "Zdi se mi, da ne veš, kaj delaš. Ampak zapomni si tole: nikoli, nikoli več me ne udari! Obžalovala bi."
"Anabela ni jokala," je rekla tako tiho, da sem jo komaj slišala. "Prenesla je tvoje žalitve, ne da bi ti zamerila. Prepričana je, da je vse njena krivda. Pomisli, Lejla, pošteno se zamisli." Obrnila se je na petah in odkorakala iz sobe. Zaničevala sem jo. Le kako se je lahko cmerila pred mano? Sama ne bi nikoli storila česa tako neumnega.
Sesedla sem se na posteljo in se zastrmela skozi okno. Videla sem Floro, ki je stekla po stopnicah v njihovo hišo. Trenutek zatem sem jo zagledala v sobi z odgrnjenimi zavesami, ki je bila natanko nasproti moje. Sedela je na stolu, obraz si je pokrivala z dlanmi in ramena so se ji tresla. Nisem prenesla tega prizora. Planila sem iz svoje sobe na hodnik.
"Lejla! Lejla, lahko prideš malo sem? Prosim."
Zavzdihnila sem. Tako sem si zaželela malo miru. Stopila sem v Kajevo sobo in z glavo butnila v letalo, ki je viselo s stropa. Bratec je sedel na postelji. Postavila sem se predenj in nestrpno zakašljala.
Dvignil je pogled. "Je res, da je gospa Mokasin umrla? Slišal sem, toda nihče mi noče povedati, ali je res. Vsi mislijo, da sem premajhen in da mi je vseeno. Pa mi ni, veš. Z mano je bila vedno prijazna. Dajala mi je piškote. Je res, Lejla?"
"Ja, Kaj. Sinoči je umrla. Toda prepričana sem, da je ni bolelo. Stara je bila in stari ljudje prej ali slej umrejo."
"Ampak zakaj ravno ona? Gotovo je na svetu polno starčkov, ki so hudobnejši od nje. Zakaj niso oni odšli prvi? Saj jih nihče ne mara."
Bila sem utrujena. Glavo sem imela težko in nisem imela ne moči ne volje, da bi mu razlagala o zakonih narave in podobno. Za tisti dan sem imela dovolj.
"Poslušaj, Kaj, o tem se pogovoriva drugič. Premajhen si še, da bi razumel."
To je bila napaka, kajti Kaj je začel na ves glas jokati in kričati.
"Nisem premajhen! Devet let sem star in že veliko vem! Najpametnejši v razredu sem! Zakaj mi noče nihče ničesar povedati? Sovražim vas, vse! Sovražim! Gospa Mokasin je bila edina, ki me je kdaj poslušala! Povedala mi je, zakaj je Chen odšel, zakaj ga oči in ti nista marala. In zdaj je ni več! Hočem jo nazaj! Klicala me je Zakajček! Zakaj mi nihče ničesar ne pove?! "
Pustila sem, da me je tepel s svojimi malimi pestmi. Bila sem preveč otopela, da bi mu lahko preprečila. Saj ni preveč bolelo. Odrešil me je Marko, ki je planil v sobo.
"Kaj se tu dogaja? Presneto, Kaj, nehaj kričati! Vso hišo boš spravil na noge. Ga nisi mogla umiriti, Lejla? Tvoja mami ima že tako preveč skrbi. Vsaj enkrat pozabi nase in nehaj biti sebična."
"Jaz ..." sem začela.
"Oh, utihni. Poberi se v svojo sobo. Ne morem poslušati tvojih izgovorov. Odrasti že enkrat. No, Kaj, mi boš povedal..."
Oddrsala sem stran od njiju. Nihče me ni razumel. Vsi so samo kričali name in me zmerjali s sebičnico. V resnici so bili sebični oni. In stara Moka. S smrtjo je pritegnila več pozornosti kot jaz v vsem svojem bednem življenju.
Postalo mi je žal, da sem prizadela Anabelo. Konec koncev ni bila sama kriva, da je imela čudne nazore. Če živiš tako rekoč sam, postaneš samotarski, čudaški. Pa tudi njena mama ji ni bila ravno v pomoč. Kaj šele oče! Tistih nekaj dni v mesecu, ko je bil doma, moji prijateljici ni bilo lepo.
Nisem smela zapraviti njenega prijateljstva. Bila je edina, ki me je vsaj malo razumela. Branila me je pred drugimi, jim razlagala, da sem v resnici popolnoma drugačna. Kakor sem jaz pazila nanjo, je ona pazila name. Poleg tega je znala odpuščati. Prepričana sem bila, da mi je že odpustila. Ne tako kot Flora, ki bo gotovo dva dni kuhala mulo, čeprav je bila ona tista, ki me je udarila. Podrgnila sem se po licu. Njen udarec je bil močan, očitno ji je to dejanje narekovalo srce. Zaškripala sem z zobmi. Le kako si je upala! Seveda bi sama verjetno storila enako, vendar iz povsem drugačnih razlogov. Zaradi sovraštva, ne pa sočutja do Anabele.
Stopila sem k oknu in se zastrmela v Florino sobo na drugi strani. Še vedno je sedela na stolu, vendar ni več jokala. Oddahnila sem si. Tedaj je v sobo stopil Kit in se postavil prednjo. Pogovarjala sta se, lahko sem si celo predstavljala, da slišim njuna glasova. Flora je odločno zmajevala z glavo. Kit se ni dal prepričati; počepnil je poleg nje in ji nekaj zavzeto dopovedoval. Spet je planila v jok. Zavila sem z očmi, nisem si mislila, da je takšna mehkužnica. Hotela sem se obrniti stran od bedastega prizora, takrat pa je Kit storil nekaj, kar me je presenetilo. Mirno je objel svojo sestro in pustil, da je jokala v njegovem naročju.
Srce mi je burno utripalo in začela sem se tresti. Smešno, toda želela sem si, da bi bila na Florinem mestu jaz.