Nejka Omahen

 

Moj rojstni dan, 6. februar 1983, je med sorodniki splošno znan zaradi močnega sneženja in ker sem bila prva deklica med samimi bratranci, čeprav so vsi pričakovali, da bo "spet fant". Dobila sem ime Nejka. Moj domači kraj je Šmartno pri Litiji, kjer živim s svojo družino: mami, očijem in starejšim bratom.
Bilo mi je sedem let, ko smo dobili prvi pravi računalnik. Iz čiste radovednosti sem se lotila tipkanja kratke zgodbice z naslovom Mesojeda roža, ki je kasneje dobila obliko majcene, tri strani dolge knjižice. Moj ponos ni imel meja.
"Zares" se je začelo nekaj let kasneje, med poletnimi počitnicami. Čakal me je sedmi razred, z njim pa tudi zahtevnejše snovi. Sredi avgusta je mami predlagala, naj ponovim slovenščino in matematiko. Uf! Par računov pri matematiki, to že. Pa slovenščina? Zaradi premišljevanja, kako bi se najlažje ali vsaj najprijetnejše izmazala, so bile noči daljše. Končno mi je padlo na pamet: knjiga! Od nekdaj berem kot nora, zakaj ne bi poskusila še sama? Rečeno, storjeno. Čeprav je prišel september, nisem mogla končati pisanja svoje knjige, ki sem jo naslovila Modri zvezek ali Dnevnik Vanje Juvan. Novembra je lepo oblikovana ležala pred mano. Precej daljša kot tista prva, zato so se tudi moje meje ponosa precej razširile.
Škoda je bila narejena. Majhna pavza in bum! spet na delo. Tokrat sem se prestavila v Anglijo, predvsem zaradi vpliva knjig iz zbirke Baletni copatki. Nastala je Zvezda z odra, sledili sta ji Drsalka v modrem in Županovi hčerki. Prvo mi je v osmem razredu izdala osnovna šola.
Zaradi negodovanja "zvestih bralcev" nad angleškim okoljem sem se odločila vrniti v Slovenijo. Izbiranje oseb in imen je bilo zelo zabavno, predvsem če sem si s tem popestrila dolgočasne šolske ure. Ker sem veljala za dokaj pridnega otroka, sem svoje želje po porednosti raje temeljito izrazila v Silviji, kjer nabritih dogodivščin ne manjka. Poletne počitnice po končanem osmem razredu so minile, napočil je prvi letnik srednje šole in novi dogodki - srečno naključje je naneslo, da je moja knjiga pristala v rokah urednice na založbi DZS. In tako se je vse začelo …
Kaj hočem, pisanje preide v navado. Droben kamenček je sprožil pravi plaz. Prišel je nov letnik in z njim nova knjiga, Življenje kot v filmu. Naslednje leto je nastal Dež in letos, v četrtem letniku in tik pred maturo, se je na knjižnih policah pojavilo še Veliko srce. Nato je sledil junij, mesec, ki se ga verjetno noben maturant ne spominja preveč rad. Potem pa končno počitnice, svoboda, morje in svež zrak! Ker se štejem za povsem normalno najstnico, sem se v trenutku vrgla v brezdelno uživanje in bila povsod drugod, samo doma ne. Te počitnice sem računalnik temeljito zanemarjala in priznam, da o pisanju nove knjige niti nisem razmišljala. Vsak človek potrebuje počitek, sploh pa, če ima na voljo tri dolge mesece! Ja, bila sem poredna in sem preveč uživala. Kakšna bo kazen, bom še razmislila.
Stara sem devetnajst let in po končani Gimnaziji Bežigrad me čaka novo življenje na Filozofski fakulteti, kjer sem vpisala študij geografije in primerjalne književnosti. V prihodnjih štirih letih bom tam gotovo preživela veliko dolgih, včasih kar neskončnih ur. Prepričana sem, da se bo vmes našel tudi čas za rojstva novih knjižnih junakov. Kdaj in kaj bo nastalo, pa zaenkrat vedo le nevidne sile …

 

Nejka Omahen
Šmartno pri Litiji, oktober 2002