Moj rojstni dan, 6. februar 1983, je med sorodniki splošno znan
zaradi močnega sneženja in ker sem bila prva deklica med samimi
bratranci, čeprav so vsi pričakovali, da bo "spet fant".
Dobila sem ime Nejka. Moj domači kraj je Šmartno pri Litiji, kjer
živim s svojo družino: mami, očijem in starejšim bratom.
Bilo mi je sedem let, ko smo dobili prvi pravi računalnik. Iz čiste
radovednosti sem se lotila tipkanja kratke zgodbice z naslovom Mesojeda
roža, ki je kasneje dobila obliko majcene, tri strani dolge knjižice.
Moj ponos ni imel meja.
"Zares" se je začelo nekaj let kasneje, med poletnimi
počitnicami. Čakal me je sedmi razred, z njim pa tudi zahtevnejše
snovi. Sredi avgusta je mami predlagala, naj ponovim slovenščino
in matematiko. Uf! Par računov pri matematiki, to že. Pa slovenščina?
Zaradi premišljevanja, kako bi se najlažje ali vsaj najprijetnejše
izmazala, so bile noči daljše. Končno mi je padlo na pamet: knjiga!
Od nekdaj berem kot nora, zakaj ne bi poskusila še sama? Rečeno,
storjeno. Čeprav je prišel september, nisem mogla končati pisanja
svoje knjige, ki sem jo naslovila Modri zvezek ali Dnevnik Vanje
Juvan. Novembra je lepo oblikovana ležala pred mano. Precej daljša
kot tista prva, zato so se tudi moje meje ponosa precej razširile.
Škoda je bila narejena. Majhna pavza in bum! spet na delo. Tokrat
sem se prestavila v Anglijo, predvsem zaradi vpliva knjig iz zbirke
Baletni copatki. Nastala je Zvezda z odra, sledili sta ji Drsalka
v modrem in Županovi hčerki. Prvo mi je v osmem razredu izdala osnovna
šola.
Zaradi negodovanja "zvestih bralcev" nad angleškim okoljem
sem se odločila vrniti v Slovenijo. Izbiranje oseb in imen je bilo
zelo zabavno, predvsem če sem si s tem popestrila dolgočasne šolske
ure. Ker sem veljala za dokaj pridnega otroka, sem svoje želje po
porednosti raje temeljito izrazila v Silviji, kjer nabritih dogodivščin
ne manjka. Poletne počitnice po končanem osmem razredu so minile,
napočil je prvi letnik srednje šole in novi dogodki - srečno naključje
je naneslo, da je moja knjiga pristala v rokah urednice na založbi
DZS. In tako se je vse začelo …
Kaj hočem, pisanje preide v navado. Droben kamenček je sprožil pravi
plaz. Prišel je nov letnik in z njim nova knjiga, Življenje kot
v filmu. Naslednje leto je nastal Dež in letos, v četrtem letniku
in tik pred maturo, se je na knjižnih policah pojavilo še Veliko
srce. Nato je sledil junij, mesec, ki se ga verjetno noben maturant
ne spominja preveč rad. Potem pa končno počitnice, svoboda, morje
in svež zrak! Ker se štejem za povsem normalno najstnico, sem se
v trenutku vrgla v brezdelno uživanje in bila povsod drugod, samo
doma ne. Te počitnice sem računalnik temeljito zanemarjala in priznam,
da o pisanju nove knjige niti nisem razmišljala. Vsak človek potrebuje
počitek, sploh pa, če ima na voljo tri dolge mesece! Ja, bila sem
poredna in sem preveč uživala. Kakšna bo kazen, bom še razmislila.
Stara sem devetnajst let in po končani Gimnaziji Bežigrad me čaka
novo življenje na Filozofski fakulteti, kjer sem vpisala študij
geografije in primerjalne književnosti. V prihodnjih štirih letih
bom tam gotovo preživela veliko dolgih, včasih kar neskončnih ur.
Prepričana sem, da se bo vmes našel tudi čas za rojstva novih knjižnih
junakov. Kdaj in kaj bo nastalo, pa zaenkrat vedo le nevidne sile
…
|