|
Jurko in sedem vil ter druge pravljičarije
Milan Petek
Ilustriral Jure Kralj
Založbi Branko in Karantanija 2004
Odlomek
»Hojla, glejte tega mlečnozobca,« so prhnile postrvi iz vode, »zdaj bo izkusil, kako mrzla je voda v našem tolmunu!«
Da, ribe so se odločile, da bodo Jurka s trnkom in ribiško palico vred potegnile v vodo in ga pošteno okopale. Tako so se večkrat pošalile s kakšnim ribičem, da je domov odšel moker in smrkav.
A z Jurkom ni bilo tako; trnek je privezal za veliko jelševo deblo, sam pa se zleknil na travniku med cvetje. Šumenje reke ga je zazibalo v spanec in niti malo ni vedel, da se v vodi z njegovim trnkom muči največja postrv v reki, da ga zvleče v vodo. Prebudil se je šele ob vodomčevem žvižgu, ki se je oglasil iz krošnje nad njim.
 »Glej, glej!« se je čudil Jurko, ko je potegnil iz vode onemoglo ribo velikanko. »Kdo bi si mislil, da je lovljenje velikih rib tako enostavno!«
Zadovoljen jo je spravil v vrečo, si jo oprtal na hrbet in se odpravil domov. Sence so se daljšale in k reki je prihajal večerni mrak s hladom.
»Pohiteti bom moral,« si je rekel, »samo čez travnik še…«
Takrat je od reke spet zažvižgal vodomec. V drugo.
Naenkrat so po travniku zaplesale meglice; iz nič se je okrog Jurka znašlo sedem deklic, oblečenih v tanke bele oblekice. Njihove postave so bile tako lahke in rahle, da so valovile v večerni sapi, ki je vlekla čez travnik.
»Hej, poglejte, dekleta, kaj nam je padlo v roke!« so se razveselile vile. »Spet bomo plesale!«
»Res, že dolgo nismo imele poštene zabave!« je poskočila najmanjša. »Cela večnost je že minila, kar smo tu imele tistega mestnega škrica!«
»Upam, da tale fantič ne bo takoj planil v jok, kot tisti revček!« se je posmehnila druga.
»Hm, dekleta, bojim se, da tudi tokrat ne bo kaj veliko heca, poglejte, saj tale fant je zelo suhljat in najbrž v teh kosteh nima veliko življenja!« je ugotavljala tretja in premerjala Jurka od glave do pet.
»Kaj hočemo, časi so pač slabi, tudi za nas, vile!« je potožila četrta.
»V dobrih starih časih bi takšnega zelenca poslale domov k mami in rajši počakale na boljšega!« se je spominjala peta.
»Vsaj dva ali tri bo pa ja zmogel!« je glasno upala šesta.
»Bomo takoj videle! Hej, godec, kar sem s harmoniko!« je poklicala sedma vila proti goščavju.
Iz grmovja se je takoj prikobacal kosmat škrat in vlekel za seboj velik meh.
Udobno se je usedel na največjo mušnico in začel igrati. Divja melodija je zažvižgala čez travnik; tako drzna in ostra je bila, da so se stresle drevesne krošnje ob reki, klepetave ribe so v vodi onemele, čreda srn na drugi strani reke je nemirno dvignila glave, nato pa se s srnjakom na čelu pognala v beg. Celo nekaj zvezd na visokem večernem nebu je od presenečenja zdrsnilo z nebesnega svoda. Ha, to je bila melodija, morali bi jo slišati! Ob njej nobeno živo bitje ne obstane na mestu, vsakega zasrbijo pete, vam rečem!
Tudi Jurka so zasrbele.
»Dovolite, gospodična!« je ponudil roko prvi vili in se z njo zapodil po travniku. Vila je bila drobcena, še lažja od gosjega peresca, zato sta kar poletela med travnimi bilkami, en dva tri, in že sta napravila cel krog, pri tem pa se samo enkrat s stopali dotaknila tal. In še preden si je vila opomogla od presenečenja, sta bila že sedemkrat naokrog in prve škratove melodije je bilo konec.
Zdaj je bila na vrsti druga vila. Še bolj divja je bila melodija iz harmonike in še hitreje sta Jurko in njegova plesalka poletela čez travnik, da vila še sape ni mogla pošteno zajeti. Po sedmem krogu je onemogla obsedela v travi. Še vedno se ji je vrtelo v glavi, da ni mogla stati na nogah.
Takrat se je Jurko vrtel že s tretjo vilo. Eh, ta ples je bil še hitrejši od prvih dveh, še višje se je poganjal, še bolj in bolj drzne obrate sta si plesalca privoščila, tako da je drugim vilam jemalo sapo, ko so ju gledale. In brez sape je bila tudi njegova plesalka, ko jo je odložil v mehko travo in odpeljal na ples četrto vilo.
Ponovila sta vse obrate in vse poskoke iz prvih treh plesov, nato pa napravila še nekaj poskokov čez glavo, da kaj takega vile še niso videle.
»Oh! Ah! Pa ne! Hej! Uh! Ooo!« so začudene vzklikale pri vsakem obratu. Kaj več niso mogle izdaviti od presenečenja.
Potem je bila na vrsti peta vila. Ob vročih in poskočnih melodijah sambe ter rumbe ji je rdečica zalila bledo lice, tako da ji je bilo pri srcu čudno toplo.
»Le kaj je s tabo?« so jo po koncu plesa spraševale druge. »Nekam nezdravo rdeča si v lica!«
Seveda jim ni znala odgovoriti, le sanjavo je gledala za Jurkom, ki se je vrtel že s šesto vilo. Z njo sta se pognala še višje v zrak, tja do vrhov visokih jelš in brez, potem pa kot regratova lučka v vetrcu zdrsnila nazaj na tla. Hej, kaj takega tisti travnik še ni doživel!
Za sedmo vilo je škrat zaigral tango. Le redkokdaj ga je Jurko plesal pod lipo na vasi. Težak ples, poln nenadnih preobratov, drznosti in mehkobe v gibih, ki ni dana vsakemu. Za takšen ples Jurko na vasi ni imel soplesalke. A zdaj je našel pravo; pogledal je vilo in vedel, da boljše plesalke za tango ni pod božjim nebom.
Luna je razsipavala srebrno svetlobo po travniku in vile so potresle Jurka z zlatim prahom, da se je iskril kot vroč plamen. Vila zraven njega je zasijala v sinjemodri barvi.
Ogenj in led. Ogenj ne sme izgoreti, led se ne sme stopiti. To je tango.
Udarile so prve melodije iz harmonike. Kar bruhnile so v noč in poletela sta čez travnik, brez dotika tal. Kot da so obema zrasla krila in ju več ni mogoče ustaviti. Čez ves širni svet bosta poletela, kajti zanju ni meja in ovir! A že naslednji trenutek se njun poskok ustavi, v letu obvisi, kot bi se jima perut zlomila.
»Mojbog,« se zazre vila v Jurka, »kaj se je zgodilo?«
Nič se ni zgodilo, le tal se dotakneta, čisto nalahno, da se še najmanjša bilka ne upogne pod njunim stopalom. Tako, da, tako se pleše, si nemo govorita plesalca, ko se njuna pogleda srečata. En dva tri, in spet naprej! Ves svet je njun – a kaj jima mar za to! Zdaj plešeta tango!
|
