Pri vseh se vse začne z rojstvom, tudi pri meni. V ta svet sem po pripovedovanju matere vstopil glasno; bilo je poznega oktobra leta 1960 na Ptuju, in baje sem se drl kot zverinca.

"Pevec bo," je rekla babica pri porodu. Pa ni bilo s petjem nič, posluha še danes nimam oziroma imam groznega. Potem sva z mamo odšla domov v Veliko Nedeljo.

Naslednja tri leta sem bil lepo tiho, se tu in tam še kaj cmeril, govoril pa ne. Mama je v strahu obredla vse bolnišnice in dohtarje, pa so ji povedali, da sem že v redu in zdrav poba, da bom že še govoril, in naj se ne vznemirja. Kakorkoli, zdravniki so imeli prav, tri leta po rojstvu sem že govoril, še tri leta pa sem rabil, da sem obvladal branje in pisanje. Odprl se mi je svet, v katerem najmanj z eno nogo in roko tičim še danes. Seveda pa kot otrok nisem razmišljal, da bi bil pisatelj, kvečjemu kakšen raziskovalec v Afriki ali celo astronavt. V drugem razredu osnovne šole sem v prostem spisu za domačo nalogo napisal, da bom - ko bom velik - astronavt in potoval z raketo po vesolju. Učiteljica je to omenila na sestanku s starši; kaj da sem si izmislil in napisal, uf ...

"Dobro, ga bom doma za uha," je pripomnila mama - a jo je učiteljica ustavila. Pravzaprav je bila z mojim pisanjem zelo, zelo zadovoljna; vsi drugi otroci so napisali, da bodo učitelji, šoferji, zdravniki, jaz pa kar astronavt, pa hajd z raketo po vesolju!

Domišljijo sem torej imel, a raje kot pisanje sem imel branje. Pisanje sem odložil na kasnejši čas. No, nekaj pa sem le napisal: V gimnazijskih časih sem objavil nekaj ljubezenskih zgodb v takratnem Zabavniku (rubrika Skrivnosti mladih src ) in si delno plačal vozniški izpit. Potem je prišel na vrsto študij prava, diploma, sodniški izpit (sem sodnik na sodišcu v Novi Gorici) in literatura je spet izvisela. Morda bi ostal le vnet knjigožer, če ne bi nekoč naletel na neko znanstveno-fantastično zgodbo, ki me je zelo razočarala, tako slabo je bila napisana.

"Sam bi jo kadarkoli napisal bolje!" sem glasno izjavil. Prijel sem se za besedo in v naslednjih treh dneh napisal kar dve. Najprej na roke, potem pa z dvema prstoma (še danes tako, sicer na računalnik) na pisalni stroj. Poslal sem zgodbi na revijo ŽiT (Življenje in tehnika) in dve številki naprej sta že bili obe objavljeni. Hm. Razumljivo, da sem nato s pisanjem še poskušal.

Po znanstveni fantastiki so prišle na vrsto fantastične zgodbe, potem kratka proza za odrasle, humoreske in satire ter seveda zgodbe za otroke. Čeprav sem menil, da bo moja hudo resna in globoka proza za odrasle bralce prva doživela knjižno izdajo, je bila moja prva knjiga zbirka pravljic Iz pravljičnega vrta . In tako sem vstopil v čarni ris literature za otroke in danes sem še vedno v njem. Še vedno kot kakšen kratkohlačnik uživam v branju otroških knjig, prav enako – če ne celo bolj – pa v izmišljanju in pisanju pravljic.

Po slabih desetih letih ukvarjanja z literaturo vem, da je to presneto resna zadeva, kjer mora avtor pisati z vso svojo ustvarjalno močjo ( pokuriti vse svoje zvezde , kot pravi Lojze Kovačič), ne glede na to, ali piše za odrasle ali mlajše bralce. Slednji so pravzaprav najbolj pošteni kritiki: če jim pisanje ni všeč, jim pač ni in ti to glasno pokažejo in povejo. Otroci ne marajo dolgočasnih knjig, kot tudi sam ne in v tem smo si edini. Rad imam zabavne, avanturistične zgodbe, rad obračam svet na glavo in z zgodbami vznemirjam domišljijo bralca. Tudi pri pisanju za odrasle moje zgodbe zahtevajo čustveni odziv bralca. Smeh ali jok, saj je vseeno, samo ne apatije, lepo prosim.

Za sabo imam šest izdanih knjig, tri za odrasle (Težave v raju, Zapiski z mrtvega brega in Ubiti vampirja) ter tri za otroke (Iz pravljičnega vrta, Čarobni svet Brezove ulice in Jurko in sedem vil), pred sabo pa še prav toliko napisanih na založbah. Seveda med njimi ne manjka otroških.

Ne sprašujte me, katera izmed mojih knjig se mi zdi najboljša. Vse moje knjige se mi zdijo najboljše ...

Toliko. Kaj še reci o sebi, kaj dopisati? Da rad potujem po svetu; Evropo sem že obredel kot študent, zdaj z ženo raziskujeva Azijo in dežele, kjer se je čas skoraj ustavil. Z malenkostjo domišljije se tam še vedno najdejo kraji iz zgodb Tisoč in ene noči; mesto Samarkand na starodavni svilni poti je še danes pravljično lepo …

Vsako potovanje pa se konča tam, kjer se tudi začne: v Novi Gorici, kjer živim in delam.

Milan Petek
Februar 2005