|
Ledene magnolije
Marjana Moškrič
Zbirka Najst
Cankarjeva založba 2002
Odlomek iz knjige
Prišle so počitnice. Letnik sem slabo izdelala. Mamo sem razočarala.
On je molčal. Je že vedel, zakaj.
Pika se je z malimi spokala k babici. Nekam v eno malo kraško vasico,
kjer živi le še nekaj starčkov pa stric, brat njene mame. Bil je
velik popotnik in nič ne pretiravam, če rečem, da je oblezel pol
sveta. Naveličan in utrujen od dežel, mest in ljudi, se je spravil
kmetovat. Pika in mulčki ga obožujejo in strašno uživajo tam, še
posebej ona. Ko je bil njen dedek še živ, je bil mizar in tam jo
čaka njegova delavnica. Vse tisto orodje in prostor, vse je njeno,
tam lahko počne, kar hoče.
Mija je v videoteki dobila delo. Za cel julij.
"Malo drobiža mi bo prav prišlo, si bova z Zokijem kasneje
kaj privoščila," je rekla.
Mi smo šli na morje. Štirinajst dni na enem otoku bogu za hrbtom.
Ne rečem, tam je bilo zelo lepo. Vsa tista modrina morja in neba,
pa zelenje grčastih borovcev. Bolj kot je bilo lepo okoli mene,
bolj me je stiskalo. Zame bi bilo najboljše kakšno ušivo, megleno
vreme, okoli mene pa polomija, podrtija in umazanija. Taka, kot
sem bila, bi morala živeti v takem, ne pa sredi vseh tistih barv,
svetlobe in vsega čudovitega okoli mene. Mi ni bilo prav nič v uteho.
Otok na morju. Na otoku jezero in na njem otoček. Kot v pravljici.
Jaz pa kot da prihajam iz kakšne grozljivke. Zunaj vroče, znotraj
mrzlo. So šle z mano tiste ledene rože in črni ptič tudi. Črno vranje
oko… črna slutnja gre.
Moral se je posvetiti družbi, pa mami in mali Urški, ampak vedela
sem, da me ima ves čas na očeh, da preži. Z enim očesom me je imel
ves čas v paci, pa naj je jedel, pil, kartal, se sončil ali plaval.
Bil je tam, ves čas je bil. Kot kakšen plazilec, ki ure in ure preži
na svojo žrtev. Naj dela karkoli, naj si vzame čas, naj misli, da
je svobodna, da lahko dela, kar hoče, gre, kamor hoče, a je v zmoti.
Ne bo mu ušla. Je že zapečatena.
Ure in ure sem plavala, s tamalimi rila po obali za školjkami, in
v moji prazni glavi je odmevalo eno samo vprašanje. Kaj storiti,
da se izmažem iz vsega tega? Kaj?
Samo nekaj sem vedela: da tako ne bo šlo več. Mogoče pa bo nehal,
sem upala. Ja, enkrat bo moral. Tako ne gre. Ne more iti. Naj plavam
na odprto morje? Do tiste črte tam daleč? Naj odplavam iz vsega
tega?
Kako je mogel! Kako more? S kakšno pravico! Da si kar vzame. Kdo
je on? Ko bi ga vsaj požrl morski pes!
Vrnili smo se. Pred mano je bil še cel avgust. Pika in Mija sta
me takoj popokali, da je strašno topla, da je gugalnica ogromna,
da take še nismo imeli. Kaj je hotel. Nič ni mogel.
"Seveda boš šla! Nujno moraš iti," se je slinil pred njima,
jaz pa sem videla tisto steklo v njegovih očeh. Ja, kar pojdi! Saj
veš … Tukaj te bom čakal. Ne moreš mi uiti. Misli, kar hočeš. Delaj,
kar hočeš. Moja si. V zanki si … Mi je bilo vseeno, samo da sem
se lahko pobrala. Nekaj ur, ja, nekaj ur miru.
Mija je imela polno časa. Njen Zoki je šel delat nekam v Italijo,
kjer ima sorodnike.
"Bom že zdržala. Kaj je to proti večnosti," je nekam grenko
povedala.
"Upam vsaj, da se bo, ko se septembra vrne, spravil študirat,"
je dodala.
Saj! Nikoli mi ni bilo jasno, kaj počne. V Ljubljani naj bi študiral,
pa ni bilo videti. Celo leto se je potikal naokrog. Je rekel, da
so predavanja brez zveze. Vpisal je računalništvo. Nekako mi ni
šlo, mislim on in računalnik.
Tako smo bile spet skupaj. Samo me tri. Naša trojica. Naša stara
trojka.
Sem se vsedla na svoje staro kolo, mi je veter mršil lase, smo drvele
v toplo poletno jutro, kot v starih dobrih časih, in vse je tako
dišalo. Po travah, po rožah.
"Nekje se bomo še ustavile. Nekomu sva nekaj obljubili,"
je rekla Mija in zavile smo na meni zelo znano pot. Proti hiši magnolij.
"Obljubili sva mu, da ga pridemo iskat. Ni se še kopal v naši
brozgi. Pred kratkim se je vrnil in komaj čaka, da se nam pridruži,"
me je navihano gledala Mija.
"Pa še na nekoga čaka, a uganeš, na koga?" je dodala Pika.
"Spletkarke!" sem zavpila, pa se nisem jezila. To jutro
res ni bilo tako, da bi se lahko, pa naj bi mi zagodle karkoli.
Bil je krasen dan in on zraven mene. Poležavala sva v senci, malo
stran od drugih, se gledala, pogovarjala in smejala. Veliko sva
se. Reka je leno tekla mimo naju. Topla in zelena in vrbe ob njej
so bile tudi tako zelene in trava…
"Kot tvoje oči," je rekel.
|
