O sebi. O sebi? Morda najprej to, da se še vedno včasih vprašam: Kdo sem? Kaj delam tu? Zakaj? Ja, vse to se, ko se ta čudna krogla vrti po neskončnem vesolju in na njej si ti, smo vsi, beli in črni, majhni in veliki, bogati in revni … Tudi jaz sem, rojena davnega leta 1958 in ves svoj čas trdno zacementirana v majhni vasi na robu Ljubljane, kjer mi je vse teklo mirno, brez kakšnih velikih dogodkov in pretresov.
Kot otrok sem bila sramežljiva in bojazljiva, tako da nisem bila sposobna ušpičiti kakšne večje lumparije. Ja, mirna in neproblematična, to pomeni nemoteča za okolico in seveda šolo.
Ampak to ni čisto res. To je samo navidezna resnica, to je tista za na zunaj …V resnici sem živela v popolnoma drugačnem svetu in v svoji domišljiji sem bila strašna junakinja, divja pustolovka, predrzna bojevnica in kaj vem še kaj. V glavnem, bila sem strah in trepet vsega, kar je lezlo in šlo. Tako!
Najbrž ni težko uganiti, da sem bila nora na knjige in da so bile prav one tiste, ki so mi pomagale bežati v fantazijske svetove. Stare, dobre prijateljice, ki me niso nikoli izdale in zapustile. Sploh si ne morem predstavljati življenja brez njih.
Potem sem rasla in odrasla. Krila moje domišljije so se zmanjšala, knjige pa so ostale. Postala sem knjižničarka. Svoj poklic imam rada. Otrokom pripovedujem pravljice, predstavljam nove in stare knjige … Joj! Koliko je dobrih knjig! In srečna sem, da jih lahko izposojam, berem, prekladam in poskrbim za tiste uboge, zdelane in strgane …Jaz verjamem v knjige in častna beseda, z njimi mi ni nikoli dolgčas.
Nekaj pa moram vseeno priznati. Sem pa tja se uščipnem, potipam in preverim, za vsak slučaj se, če se morda moja koža na kakšen način spreminja in postaja podobna papirusu in da se ne bi počasi spremenila v kakšno presušeno mumijo ali pa novo vrsto, ki bi jo potem nekoč nekdo imenoval knjižni fosil, ali kaj podobnega. No, zaenkrat je še vse v redu. Mogoče tudi zato, ker me domišljija še ni čisto zapustila. Pravzaprav se včasih silovito spravi name in me naravnost preganja. Takrat vzamem v roke svinčnik in pišem, pišem… Tako sem napisala svojo prvo, drugo in tretjo knjigo. Ja, toliko sem jih. Ne več in ne manj in tudi ne vem, če bom še katero. Je odvisno od domišljije. Tako!
Marjana Moškrič

Bibliografija:
Čadavec - mladinski roman (1998)
Potovanje v nekoč - pravljična pustolovščina (2001)
Ledene magnolije - mladinski roman (2002)

Za knjigo Ledene magnolije je Marjana Moškrič prejela nagrado Večernica za najboljše mladinsko literarno delo za leto 2002.

Ljubljana, junij 2002, november 2003