|
ZLATI ROG
Marko Kravos
Ilustriral Klavdij Palčič
Revija Galeb, Zadruga Novi Matajur
Trst 2002
(odlomek)
Mladi Karman krikne in se zbudi
iz hudih sanj. Je to mogoče? Morski kralj ga je torej poslal po
zlati rog, da bi ga pogubil, da bi ga oddaljil od ljubljene princeske
Dane. Joj, je živa, ali se je ubila ko je padla z grajske line?
Tedaj opazi, da na križišču še sedi sivi starec.
"Si videl, kaj pušča za sabo?!" ga je tedaj nagovoril.
"Tudi Solimander ve, da se nihče ne vrne s Sinjih gora, z dežele
Zlatoroga. Zato te je poslal na pot brez vrnitve."
"Ubijem ga. Takoj moram nazaj. Morda so to samo mučne sanje...
princeska Dana ne more biti mrtva."
"Kamen za zglavje, dragi Karman, če hočeš osodo spoznati, in
kamen namesto srca, če hočeš kaj doseči. Ti pa hočeš nad zlatoroga!
Samo s kamnom namesto srca se kaj doseže. Ha ha ha."
Tako se je kruto posmejal starec in v hipu ga ni bilo več. Karman
je že skočil v sedlo, da bi se pognal nazaj k morski obali in se
maščeval verolomnemu kralju Solimandru.
Takrat pa je zvesti šarec zarezgetal in rekel: "Poslušaj moj
svet, mladi Karman. Ta starec gotovo ni bil navaden starec in kar
je rekel, gotovo kaj pomeni. Nikar ne odvrni svoje poti od zlatorogovega
kraljestva.
Maščevanje ničesar ne reši. Pomisli na Danico. Iz Zlatorogove krvi
rase triglavska roža, ta celi rane in njegov zlati rog premaga najbolj
temne sile, tudi smrt."
Karman se v obupu oklene šarčevih misli. Spodbode konja, še prej
pa vzame s sabo kamen s križpotja.
Zdaj je razločno videl pravo smer. Ne v levo ne v desno, ampak naravnost,
kjer je v daljavi žarel soj. Kar po brezpotju je šel za njim.
Dolgo dolgo, tri dni, kot sedem let dolgih je šel. Postajalo je
vse bolj hladno, pokrajina je tonila v mraz in mrak, le tisti dalni
soj mu je svetil in ga grel.
Tedaj se je nenadoma z vseh strani pognalo proti njemu šestero volkov.
Krvoločni, ogromni, da nikjer takih. Karman je potegnil nož iz nožnice.
"Preveč jih je," mu je tedaj rekel zvesti šarec. "Ne
gre drugače, kot da jih jaz speljem za seboj in se žrtvujem. Tako
boš lahko sledil svoji poti."
"To so torej pomenile starčeve besede: kamen namesto srca!"
In zaradi črne žalosti v srcu, zaradi žarenja v daljavi se je Karman
vdal v krvavo žrtev. Konj je zahrzal v slovo in oddirjal. Strašni
volkovi so se pognali za njim.
| 
