|
Eva in kozel
Majda Koren
Ilustrirala Suzi Bricelj
Založba Mladinska knjiga
Ljubljana 2006
Sneg!
»Hojla, zbudi se! Glej, sneži!« zjutraj zakliče mama, ko me pride budit.
»Sneg!« poskočim in sem v hipu pri oknu.
Debeli kosmi se vsipajo izpod neba in prekrivajo park in trato in pločnike in cesto s snežno odejo.
Končno lahko obujem snežke! Nataknem tudi smučarske hlače, bundo, kapo in rokavice. Zaklenem, si obesim ključ okrog vratu in že tečem v šolo.
Pred šolo pa prava vojna! Kepe letijo sem in tja kot topovske krogle na bojnem polju. Bitka preneha le tedaj, ko se pred šolo pojavi kak učitelj ali učiteljica. Tudi jaz dobro ciljam, sama pa dobim tri kepe v hrbet in eno za vrat! Hu, kako mrzel je sneg!
Hitro v šolo, da ne zamudim pouka! Od bunde curlja, kapa je obtežena z mokrim snegom in rokavice so popolnoma premočene. Odložim vse skupaj v garderobi in stečem v razred.
Tako lahkotno se počutim danes! Kar po zraku me nosi! To je zaradi snega! Sneg! Sneg! Sneg! Tako rada imam sneg!
Sredi stopnic se ustavim, ker nekaj ni v redu. Potipam rame, kjer bi morale počivati naramnice moje torbe. Naramnic ni. Pravzaprav ni cele torbe. Sem jo pozabila v garderobi? Stečem dol. Torbe ni. Še zadnji otroci se preobuvajo. Ojoj! Torbo sem pozabila doma. Zdaj je prepozno, da bi se vrnila ponjo. Nič … Opravičiti se moram učiteljici, preden sama opazi. Sicer bo huda in razred se mi bo smejal.
Stečem nazaj v učilnico in tu je že naša učiteljica. Zašepečem ji na uho, da sem pozabila torbo doma.
Učiteljica zavije z očmi in reče:
»Oh, ja, Eva. Sedi hitro v klop. Ti bomo pač posodili svinčnik in papir, da ne boš brez dela.«
Pa me je res presenetil prvi sneg! Kar torbo sem pozabila doma! Kozel bo počil od smeha, ko mu povem.
| 
