Samointervju

Datum in kraj rojstva
Rodila sem se na Gregorjevo, ko se ženijo ptički, 12. marca 1960 v Ljubljani.
Osnovno šolo sem najprej obiskovala na Rudniku. To je majhna podružnična šola na obrobju Ljubljane, z le nekaj učilnicami. Ko sem prvič stopila vanjo, se mi je zdela naravnost gromozanska in kar nekoliko strašljiva ta hiša učenosti. V petem razredu sem pristala na OŠ Oskar Kovačič, na res veliki mestni šoli, v pravi tovarni znanja. Sem in tja sem se v šoli dolgočasila in namesto vanjo zavila čez cesto v knjižnico. Tam sem v miru prebirala knjige, največ tiste, ki si jih smel brati samo tam, izposoditi pa si jih nisi mogel. To je trajalo le nekaj mesecev, dokler me ni v knjižnici namesto pri pouku opazila ena od učiteljic in me zatožila ravnatelju. Ravnatelj je nemudoma klical v knjižnico, da kaj se to pravi, knjižničarka pa mu je odvrnila, da je to navsezadnje njihov in ne njen problem, če raje pridem v knjižnico kot k pouku. Moji starši nad tem vseeno niso bili kdo ve kako navdušeni in so me rahlo »privili«, pa sem morala poslej redno hoditi k pouku.
Gimnazija Poljane mi bo najbolj ostala v spominu zaradi imenitnih sošolcev in sošolk, s katerimi se še vedno videvam. Profesorji? Hm, hm… kljub temu, da se z njimi nisem ne vem kako dobro razumela, so mi bili kar simpatični, nekaj izmed njih pa je bilo tako »pasjih«, da smo se jih naravnost bali – ampak taki primerki so bili verjetno na vsaki šoli.
Med poukom sem vztrajno pisala v debel blok, a bolj malo tistega, kar so predavali profesorji. Zapisovala sem svoje misli (odlomek teh misli lahko preberete v knjigi Župcin dnevnik, ko Župca odkrije zaprašen mamin blok), prisluškovala zvokom, ki so prihajali z ulice in čakala, kdaj neki bo že pozvonilo in bomo lahko šli po svojih poteh, v kino, gledališče ali pa kar tako posedat v park.
In glej ga zlomka, nazadnje sem še sama pristala med učitelji (pa tako mi je šla šola na živce). Postala sem učiteljica razrednega pouka, diplomirala sem pri profesorici Marjani Kobe iz predmeta mladinska književnost.
V tem času (mislim, da leta 1981) sem objavila prvo zgodbico v reviji Ciciban. Takrat se mi je odprl nov svet: medtem ko so moje vrstnice občudovale pop zvezdnike in filmske igralce, sem jaz občudovala pesnike, pisatelje, slikarje in ilustratorje. Marsikaterega med njimi sem spoznala ravno na uredništvu Cicibana – in ker so mi še vedno zelo ljubi, jih predstavljam tudi na spletni strani www.zupca.net .

Od kod ideje?
Iz okolja, v katerem živim in iz pravljičnih svetov, ki živijo v moji glavi.
Pridejo pa čisto nenapovedano, ideje, ob dveh zjutraj ali na mestnem avtobusu, ko se peljem v službo, včasih kar med poukom, če kdo pove kaj zabavnega. Nekoč sem očitno slabo razložila pojem žive in nežive narave. Po razlagi vprašam, kam spada šolsko ravnilce, k živi ali neživi naravi. Pa nek fantič pogumno pove, da k živi naravi. In že napletem zgodbico, kako je včeraj taisti fantič prišel domov, odprl šolsko torbo in v njej zagledal šest malih ravnilc, ki so se ravnokar skotili. Zvezke in knjige je zložil iz torbe, da je bilo več prostora ter položil vanjo posodico z vodo in hrano za hrčke, da so se mama ravnilčica in njeni mladički okrepčali. No, potem je med smehom ugotovil, da ravnilo ne spada k živi naravi, ker se pač ne razmnožuje ne prehranjuje niti ne diha. Zgodba o ravnilskih mladičih se je končala kar tam, kjer se je, tisto šolsko uro, nekatere od zgodb pa kasneje zapišem in speljem do konca.

Teta Kuha?
To je prava superženska, po vzoru supermena, le da ne sledi lepotnim idealom in ne deluje na svetovnem nivoju, temveč le v zakotnem mestecu Hišaprihiši. V Cicibanu jo je ilustriral Milan Bizovičar, v knjižni obliki pa Bojan Jurc. Odlomek iz knjige »Protideževna juha« boste našli v večini beril za četrti razred.
Kako je nastala mala pošast Mici?
Moj najmlajši (imam tri sinove) se je silno bal nekakšnih pošasti in venomer smo morali gledati pod posteljo, če se pod njo slučajno katera ne skriva. Pa sem se domislila, da bi lahko nekje živela prav majhna pošast, ki se je ne bi bilo treba bati – in tako je nastala Mici.

Eva in kozel?
Eva je vsakdanja deklica, zelo podobna mnogim deklicam, ki gulijo šolske klopi. Tudi v tem jim je podobna, da so se starši ločili in zdaj živi pri mamici, očka pa ima novo družino. In kaj ima pri vsem tem kozel? Je nekakšen simpatičen nadomestek očeta, ki je odšel in ki ga Eva zelo pogreša. Pravzaprav bi si takega očeta želel vsak otrok – razumevajočega in s smislom za humor.

Kaj še počnete v življenju?
Poučujem na Osnovni šoli Spodnja Šiška, blizu mi je Montessori pedagogika, sodelujem s Televizijo Slovenija s scenariji za najmlajše, na svetovnem spletu »kuham« Župco. Kar mi ostane prostega časa, ga porabim za branje, fotografiranje, oglede likovnih razstav in haha, »izgubljanje časa« pred tv sprejemnikom. Prav res bi lahko v tem času pletla nogavice, a kaj, ko takih ne bi hotel nositi noben od mojih sinov.

Skrite želje?
Če vam jih zaupam, ne bodo več skrite!
Kaj pa tiste malo manj skrite?
Eva in kozel v knjižni obliki, pa Mihec tudi, nemara kar ves razred!

Kako se povezuje vaše delo v razredu s pisanjem?
Kar precej. Zelo dobro poznam bralne sposobnosti bralca začetnika, zato so tudi moje zgodbe namenoma kratke, take, da jih tudi začetnik brez večjih težav prebere »na dušek«. Zgodbe pogosto krajšam, prečistim, da ostane zgolj bistvo zgodbe, tako kot pri šali, kjer ne opletamo z ne vem koliko podrobnostmi, temveč želimo povedati le tisto, kar je bistveno za zgodbo.
V letih poučevanja sem spoznala ogromno otrok, kakor jih pač vsaka učiteljica. Mali otroci so še posebej zanimivi; saj poznate rek: »Kure in otroci hišo oserjejo«. Marsikdaj učiteljica izve reči izza domačih štirih sten, ob katerih bi starši pošteno zardevali. Med otroci so seveda tudi taki, ki jim ni z rožicami postlano; med njimi so pretepeni, zanemarjeni ali preprosto samo revni otroci, ki se čutijo v šolskem okolju in v okolju nasploh zapostavljene.
Te izkušnje so podlaga za razred, v katerega hodita Eva in Mihec. Oba sta taka, da bi lahko hodila v katerokoli (mestno) šolo, verjetno bi ju našli prav na vsaki šoli, če že ne kar v vsakem razredu.
Nisem čisto prepričana ali je dobro ali slabo, da se zelo vživim v težave posameznih otrok, ki jih poučujem leto ali dve. V tem času jih res spoznam do obisti in kadarkoli začutim, da otrok za svoje »posebno« vedenje ni sam kriv, ga skušam razumeti oziroma mu kdaj pa kdaj pogledam skozi prste, kadar ne napravi vsega tako kot ostali otroci. Pisanje je opazovanje in zapisovanje nekih dogodkov, poučevanje in vzgoja pa so konkretni ukrepi, s katerimi želimo otroka pripraviti za samostojno življenje. Pa vendarle tudi z zgodbami vzgajamo, s pravljicami na primer, ki so vir starodavnih modrosti, pa tudi s sodobnimi zgodbami, v katerih se otrok »najde«, z zgodbami, ki neprikrito pripovedujejo o veselih in manj veselih dogodkih iz njihovega vsakdana.

Mihec
Življenje niso le nasmejani obrazi iz reklam, temveč je posejano s težavami, ki jih bolj ali manj uspešno rešujemo. Odrasli pogosto pozabljamo, si zatiskamo oči pred dejstvom, da med nami živi kopica otrok, ki doživljajo hude stiske in življenjske preizkušnje, tako hude, da jim še marsikateri odrasel človek ne bi bil kos, kaj šele otrok. In pogosto slikamo svojim otrokom podobo idealnega sveta brez konfliktov, tak svet pa žal ne obstaja in nikoli ne bo.
Z vstopom v šolo se marsikaj spremeni v življenju cele družine. Za otroke so tu prve resne obveznosti; nekateri jih laže, drugi spet težje izpolnjujejo. Prav vsi si želijo naučiti brati, pisati in računati, a nekaterim to uspe prej in bolje kot drugim. Nekateri imajo lahko težave s spominom, drugi težave s prepoznavanjem črk, za nekatere pa je ključnega pomena družinsko življenje, ki ni tako kot bi moralo biti. Tako kot pri Mihcu. Doma se ne počuti najbolje, svoje domače skrbi nosi s seboj v šolo in te ga ovirajo, da pri učenju ni tako uspešen, kot bi si želel.
Ob prebiranju Mihca se nam odpre svet, ki je sicer tu nekje čisto blizu, morda kar pri sosedovih, pa o tem ne želimo spregovoriti, še najmanj z našimi otroki.

Intervju je bil objavljen v reviji Ciciban aprila 2006.

Biografija

Rojena sem bila 12. marca 1960 v Ljubljani. Snežilo je kot za stavo. Morda imam zato tako rada sneg, prvi sneg, ko je vse belo, belo … Moj starejši brat je bil ravno tedaj zaljubljen v neko Majdo in tako sem še jaz dobila tako ime.
Prva leta šole: nožkanje, ravbarji in žandarji, nogomet, gradnja bunkerjev na Golovcu. Oče je tu in tam v mali rdeči Prinz 1000 naložil mene in še kakih pet otrok iz ulice in nas za dan ali dva odpeljal na Krim. To so bili še časi, ko ni bilo nič posebnega, če se je v avto zbasalo pet, šest, sedem ljudi. Kaj je to varnostni pas, se nam še sanjalo ni! Tam, na Krimu, smo prespali na seniku samotne kmetije in v zgodnjih jutranjih urah oprezali za gozdnimi živalmi.
"Tiho hodite, da ne splašite živali!" nam je šepetal oče. Med potjo ni bilo druge zabave kot obmetavanje s plodovi repinca - tistimi plodovi s kaveljčki - in pritajen smeh.

Srednja šola - Poljanska gimnazija z nekaj nadvse strogimi in zahtevnimi učitelji, ki smo jim med odmori prideli vseh sort grda imena - zahtevali so od nas, da se učimo, da pišemo domače naloge… nezaslišano! Ko se zdaj srečamo s sošolci, pa priznamo, da je bilo kar v redu, da so nas tako gnali, ker nam to zdaj še kako prav pride. Ampak tedaj tega ne bi priznali za nič na svetu, ker nas je bolj zanimalo, kdaj bo kakšna ura odpadla in od koga bomo prepisali nalogo, za katero doma nekako ni bilo časa. Ocene so temu primerno korakale po redovalnici. Pa smo bili navkljub vsemu "pridkan" razred! Denar za maturantski izlet smo si prislužili z novoletnimi predstavami za otroke.

Pedagoška akademija, smer razredni pouk. Diplomska naloga pri prof. Marjani Kobe: Pravljice v knjižni zbirki Čebelica.

Leta 1983 - zaposlim se kot razredna učiteljica. Sedaj poučujem otroke na osnovni šoli Spodnja Šiška v Ljubljani. Pri pouku pogosto uporabljam metode Marie Montessori, pri nas malo znane pedagoginje, v svetu pa zelo znane in spoštovane. Montessori šole srečamo v najrevnejši vasici nekje v Afriki ali Indiji, pa tudi v najbogatejšem predelu Tokia.

Bibliografija:
Leta 1982 - prva objava v reviji Ciciban, s katero sodelujem še danes.
1992 - Zgodbice za matematiko; Zavod RS za šolstvo
1993 - Zgodbice za matematiko 2; Zavod RS za šolstvo - to sta knjižici "uporabnih" matematičnih nalog za prvi in drugi razred, zavitih v pravljično vsebino.
1994 - Mala pošast Mici; MK
1994 - Besedne zmešnjave 1, 2, 3, 4; Založba Vija
1996 - Mici v mestu; MK
1997 - Pikapolonica na prašni cesti (soavtor); Društvo Jasa
1997 - Ta knjiga ne grize; Založba OKA Otroška knjiga
1998 - Pošasti; MK
2001 - Aritas, trienale slovenske satire; sodelovanje s prispevkom Potrdilo in objava v zborniku
2002 - Metulj na dežju (soavtor); Društvo Jasa
2004 - Teta Kuha; Karantanija
2004 - Župcin dnevnik; Karantanija
2006 - Zgodbe zajca Zlatka; Založba Miš
2006 - Eva in kozel; Mladinska knjiga

Prispevki v revijah Ciciban, Galeb, Pikapolonica, Firbec…

Objave v berilih za osnovno šolo:
Prvo berilo (MK): Kdaj je najlepše
Tretje berilo (MK): Protideževna juha
Tretje berilo(DZS) Protideževna juha, Cic in Frc
Četrto berilo (Rokus) Protideževna juha

Urejanje otroških časopisov:
Vetrnica: priloga revije Ciciban, od aprila 1992 do junija 1993
Priloga je združevala učiteljice in učitelje z drugačnim pogledom na izobraževanje, v njej so objavljale svoje prispevke učiteljice, pa tudi strokovnjaki s področja etnologije in lutkarstva. Sodelovati so začeli novi ilustratorji, ki s Cicibanom sodelujejo še danes.
Firbček: priloga revije Firbec, od decembra 1997 do junija 2000
Prilogo sem urejala skupaj z Branko Schwarz, namenjena je bila otrokom od prvega do četrtega razreda OŠ.
Župca.net: spletni časopis za otroke, od januarja 2001 dalje. Skupaj z Bojanom Jurcem (akademski slikar) in Bogdanom Renkom (grafični oblikovalec),smo pričeli z izdajanjem spletnega časopisa, mesečnika za osnovnošolsko mladino.

Radio:
Nekaj pravljic za lahko noč in miniaturna radijska igra: Zajčji radio

TV:
26 scenarijev za oddajo Radovedni Taček, med njimi jubilejna stota in dvestota
Iz popotne torbe: 20 scenarijev (do tega trenutka)

Objavljam tudi strokovne članke s področja vzgoje in izobraževanja, občasno predavam o izkušnjah poučevanja po metodah pedagogike Marie Montessori, tu in tam obiščem katero od osnovnih šol kot avtorica zgodb za najmlajše.

Majda Koren
Ljubljana, 26. februar 2007