|
LETEČA LADJA
Mate Dolenc
Ilustriral Andrej Čakš
Založba Mladika
Ljubljana 2002
Bohinjska jezerska pošast
(odlomek iz knjige)
Skoraj ni odraslega človeka, celo otroka ne, ki ne bi vedel za
slovito jezersko pošast Nessie iz škotskega jezera Loch Ness. Prava
sramota pa je, da zelo malo Slovencev pozna bohinjsko jezersko pošast,
da, lahko rečemo, da razen dveh izjem zanjo ne ve prav nihče. In
vendar bi bohinjska pošast lahko mnogo pripomogla k večji prepoznavnosti
naše dežele in k boljšemu turističnemu izkupičku Bohinjcev. Da se
ne bi pretepali zaradi drobnih postrvi in vprašanja, kdo jih lahko
lovi, ampak bi se raje posvetili svoji jezerski pošasti, veliki,
ugledni in skrivnostni živali iz prazgodovine!
A bojim se, da je to zdaj že prepozno in da ne bo nikoli več tako,
kot bi lahko bilo, kar je ugotovil že naš predsednik pred desetimi
leti.
Ali je od tega dolgo ali ne, je relativno - vsekakor se je zgodilo,
ko sem bil še mlad in neumen novinar pri znameniti reviji Mladina.
Takrat se je kar veliko govorilo o bohinjski jezerski pošasti, dokler
ni vse potihnilo. Sam sem šel raziskovat pojav pošasti in sem doživel
neverjetno pustolovščino, zaradi katere še zdaj ne vem, ali sem
čisto normalen ali ne.
Takrat, kakih trideset let nazaj, se je začelo po Bohinju govoriti
o jezerski pošasti. Pojavile so se teorije, da se je zbudil triglavski
zmaj. Lahko bi bila kača, ki čuva triglavski zaklad, mogoče pa sam
zlodej, ki sedi na cekinih v Triglavskem breznu. Morda pa se je,
tako kot na Škotskem, na dnu jezera prebudila pošast iz prazgodovine,
nekakšen podvodni dinozaver. Predsednik turističnega društva je
menil, da gre za jaro kačo, ki je dolga devet metrov. Neki ostareli
nizozemski par, ki je čolnaril po jezeru, je zatrdil, da gre za
dvanajst metrov dolgo železno žival, ki iz trebuha spušča glasove
cerkvenih orgel. To je objavil v časopisu, vendar je napačno napisal,
da gre za jezero na Slovaškem, v avtonomni republiki Slavoniji,
v švicarskih Alpah, še v bivši Jugoslaviji. Zemljepis pa tak!
Nad jezersko pošast sva šla skupaj s fotoreporterjem Tonetom nekega
večera, ko je že padel mrak in je na jezero legla megla. Nisva dolgo
čakala! Kakih deset metrov od najinega čolna se je nenadoma pod
vodo prižgala močna luč in trenutek za tem je na površje izplavalo
dolgo bitje z zmajevimi bodicami po vsem hrbtu, ki je oddajalo od
sebe zvoke, zares zelo podobne cerkvenim orglam. Bitje se je zaletelo
naravnost v najin čoln in ga prevrnilo, tako da sva se v trenutku
znašla v vodi, skupaj s tremi Tonetovimi fotoaparati - zato o dogodku
ne more pričati nobena fotografija. Samo ustna izpoved … ki ji je
verjeti ali pa tudi ne. Oba sva se onesvestila, kot je navada v
takšnih usodnih trenutkih …
Zbudila sva se čez nekaj ur, oba v suhih oblekah, v nekakšni ladijski
kabini. "Kje pa sva, madonca?" sem rekel. Tone pa: "Kot
da sva na ladji, ki naju pelje na otok Biševo na počitnice!"
Tedaj so se v steni odprla železna vrata in v kabino je stopil postaven,
starejši mož s sivo brado. Takoj se mi je zdel znan.
"Pozdravljena na Nautilusu," je rekel mož, "sem kapitan
Nemo. Odkrila sta mojo skrivnost, zato morata zdaj z menoj na dolgo
potovanje, s katerega se ne bosta nikoli vrnila." Hotela sva
ugovarjati, a mož je nadaljeval: "Mislil sem, da bom v tem
jezeru našel svoj večni počitek. A ko se je zvedelo za mojo podmornico,
so me začeli iskati domačini, turistični delavci in turisti in miru
ni več. Celo izkoriščali bi me radi za svoje pridobitniške namene.
Zato se zdaj peljemo nazaj v morje - po podzemskem predoru, ki sem
ga sam izkopal. Nautilus ni več podmornica, ampak podzemnica, ker
pluje pod zemljo. Izpluli bomo v Modri špilji na otoku Biševu. Potem
bom poskusil najti primerno jamo - najraje takšno, v kakršni je
nekoč živel morski medved - in preživeti v njej preostanek življenja.
In vidva seveda z menoj."
Komaj sva verjela, da se nama kaj takega dogaja! Teden dni je trajalo
potovanje pod zemljo s podzemnico kapitana Nema. Videla sva podvodni
svet Bohinjskega jezera, podzemlje od Slovenije do Dalmacije in
nazadnje podmorski svet Modre špilje in Jadrana. Vse to skozi veliko
stekleno okno v steni kabine. Kapitan Nemo je kar spodobno skrbel
za najino udobje, le na cerkvene orgle je preveč igral, posebno
ponoči, in nama s tem kratil spanec.
Sedmi dan smo izpluli na površino pred Modro špiljo in se - zaleteli
v turistični gliser!
"O, so že tu! Turisti so že tu!" je vzkliknil kapitan
Nemo in v obupu vil roke. Ob udarcu ob gliser se je okno razbilo
in vodni pritisk naju je s Tonetom vrgel iz podzemnice-podmornice.
Iz vode naju je rešil domačin, ki s čolničkom vozi turiste v Modro
špiljo. Teta Matija nama je v Mezoportu dala suha oblačila in žganje,
da sva prišla k sebi.
Pozneje smo podmornico-podzemnico iskali s potapljači, a zaman.
Kdo ve, kam je pobegnil pred hrupom ponorelega sveta kapitan Nemo!
V Bohinju so medtem na jezeru zgradili opazovalne stolpe, s katerih
naj bi turisti opazovali bohinjsko jezersko pošast. Namesto škotske
Nessie so jo imenovali Boessi, a nje v resnici ni več, in samo jaz
in fotograf Tone veva, za kaj je v resnici šlo. Opazovalni stolpi
so se seveda čez deset let podrli in še danes ležijo nekje na jezerskem
dnu. Jaz pa že dolgo nisem več novinar, ampak pisatelj in si zato
lahko izmišljujem zgodbe, za resnico pa mi ni treba skrbeti.
Avtor Mate Dolenc je za knjigo Leteča ladja 25. maja 2004 prejel
nagrado
Desetnica.
|
