Bohinjska jezerska pošast in drugo
Pravzaprav ne vem, kaj naj napišem o sebi, da bi bilo zanimivo
za mladeniče in mladenke, ki berejo spletne strani. Recimo, da povem
to nenavadno dejstvo, da sicer pišem na računalnik, a nimam ne e-maila
ne interneta in da pišem na stari wordstar 6, čeprav imam v računalniku
že vgrajene windowse, a jih še nisem odprl, da bi se jih naučil.
Če potrebujem kaj "računalniškega", se obrnem na sina
in mi on to postori. Najraje bi pisal kar na pisalni stroj, ampak
mi preveč ropota. Če sem se česa navadil na računalniku, sem se
tega, da ne razbija, ampak samo tiho brenči.
Mularija navadno vpraša, zakaj in kako je nekdo začel pisati, pa
naj odgovorim na to banalno vprašanje; iz lenobe. V osemletki smo
imeli takoimenovane "govorne vaje", to je pomenilo, da
si se moral naučiti na pamet kakšno pesem ali kratko zgodbo in jo
zrecitirati pred razredom - seveda pri slovenščini. Nikoli se nisem
mogel ničesar naučiti na pamet, zato sem sam napisal svojo zgodbo
in si s tem pridobil pravico, da jo PREBEREM. Zgodbo sem napisal
z lahkoto, medtem ko bi za učenje na pamet porabil veliko časa.
Tako je profesorica Novakova na takratni Klasični gimnaziji odkrila,
"da imam talent za pisanje". Podobno je odkril profesor
Joža Mahnič na Šubičevi - da sem sicer len, ampak imam talent. S
tem sta me tadva usodno pahnila na pot literature. Po končanem šolanju
- takoimenovane primerjalne književnosti na filozofskem faksu -
mi ni bilo treba v službo; sedel sem doma in si izmišljal zgodbe.
Vmes sem bil vseeno dve leti v službi kot novinar pri Mladini, in
sem si tam izmišljeval zgodbe. Bohinjska jezerska pošast izvira
še od tam! Službo sem zapustil, ko sem se drugo leto službovanja
tri tedne prepozno vrnil z dopusta na dalmatinskem otoku Biševo
in ko so me zato nekaj zafrkavali, sem rekel: "Če je tako,
pa grem!" in sem šel v književno svobodo in nazaj na Biševo.
Tako je bilo pisanje sprva posledica spleta lenobe in fantazije,
pa tudi ljubezni do branja, kajti bral sem od malega, zmerom in
povsod. Še zdaj raje berem kot pišem. Brati je namreč lažje. Do
tega sem prišel po dolgih letih pisanja, ko sem odkril, da vse skupaj
le ni navadna zajebancija, ampak resno in odgovorno delo. Če pri
tem nisi odgovoren, pišeš slabo, slabega ti ne objavijo in potem
bi moral spet v službo. To pa ne! Zdaj je pisanje zame zelo resno
delo, jemljem ga resno in se trudim, da sem čim boljši. Pišem romane
za odrasle, tudi prevajam, posebno rad imam otroško in mladinsko
literaturo, ki jo še zdaj, pri skoraj šestdesetih, tudi še zmerom
berem. Ostržka, Piko Nogavičko, Andersenove pravljice, Srečnega
princa Oscarja Wilda, Tri kraljeve opice Walterja de la Marea, pa
tudi Sinjega galeba Toneta Seliškarja in mnogo drugih, preberem
vsakih nekaj let. Pravkar sem že najmanj desetič prebral Medveda
Puja in si želim, da bi sam znal napisati tako duhovito in prisrčno
knjigo.
Največ mojih otroških in mladinskih zgodb je povezanih z morjem,
ker sem rad na morju. Pri ribolovu in potapljanju sem spoznal ribe
in njihove navade in jih uporabil kot "osebe" v morskih
zgodbah. Ne samo ribe in morske živali, ampak tudi ljudi, pomorščake
in ribiče. Morje je ena od velikih snovi sveta in življenja, zame
simbol veličine in trdoživosti. Morje pripoveduje tudi o Zemlji
in Vesolju. Pojdite na morje in z masko poglejte pod morsko gladino
- če pa to ne, pa odprite Strupeno Brigito, Morsko deželo na železniški
postaji, Golo morje, Morja široko cesto ali Letečo ladjo - pa boste
videli isto.
Mate Dolenc
Maj 2004
|