|
Velike oči male budilke
Napisala Borut Gombač
Ilustracije Didi Šenekar
Založba Aristej
Maribor 2004
Pingpong
(odlomek)
 Zgrabil sem lopar in se pognal proti vratom.
»Kam pa?« sta me ustavila očka in mama, ki sta se ravno odpravljala v službo.
»Na dvorišče! Igrali bomo pingpong.«
»Pingpong? Ne vidiš, da se je stemnilo? Glej, da se mi v dežju niti slučajno ne premakneš iz stanovanja!«
Ko sta se starša poslovila, sem se žalostno obrnil proti oknu:
»Stemnilo? Pa ne že spet! Še pred nekaj trenutki je sijalo sonce.«
Čelo sem naslonil na šipo: »Že sedem dni dežuje. Dežuje in dežuje.«
Iz neizprosno črnih oblakov je padla prva kaplja in kakor solza zdrsnila po steklu. Nebo je razparal blisk, da me je v očeh boleče zaskelelo. Zaprl sem jih. Zagrmelo je, da me je boleče zaskelelo tudi v ušesih. Zaprl bi tudi njih, pa jih ne znam.
Ne spominjam se, kako dolgo sem takole zatiskal oči. Ko pa sem jih znova odprl, je bilo zunaj kljub zgodnjemu dopoldnevu temno kot sredi noči.
Potem se je skozi temo belo zableščalo, zvonko udarilo ob okensko polico, se odbilo in izginilo v globino. Vzkliknil sem: »Toča! Toča!«
Znova je udarilo in se odbilo v globino. »Toča! Velika kot … kot frnikola!«
Odprl sem vrata in stopil na balkon. Udarilo je tik ob mojih nogah. Sklonil sem se, da bi zrno toče pobral. Prepozno! Piiing se je odbilo od betonskih ploščic in pooong izginilo čez rob balkona. Nagnil sem se čez ograjo: ledena kroglica je strmoglavila na streho nekega avtomobila, se odbila na smetnjak, poskočila z večjega na manjšega, z manjšega na še manjšega in se veselo odtrkljala po pločniku.
»Toča! Velika kot frni … Ne kot frnikola … kot oreh! Hm, če ti takšen oreh pade na glavo, potem … « sem modroval in se previdno umaknil v stanovanje.
Prepozno! Piiing me je veselo zadelo nekje med ušesi in se pooong odbilo proti dvorišču.
Ne boste verjeli, sploh me ni zabolelo. Vprašal sem se: »Ali imam tako trdo bučo ali pa je bil ledeni oreh votel?«
Preden sem končno zapustil balkon, je šfssss zdrsnilo ob mojem vratu, ramenih, bokih in mehko pristalo naravnost v mojem hlačnem žepu. Razveselil sem se: »Pa ga imam!«
Segel sem v žep in izvlekel zrno toče veliko kot ore… Ne kot oreh … kot pingpong žogica! To je prava pravcata pingpong žogica!«
Vrnil sem se na balkon in se radovedno zazrl navzgor proti višjim nadstropjem našega bloka: »Le kdo je … ?«
Znova je piiing udarilo, tokrat naravnost v moje čelo. Ves iz sebe sem vzkliknil: »Še ena!«
Skočil sem in jo pooong zaman skušal ujeti. »In še ena! In še ena! In še ena!«
Potem se je vlilo, hočem reči – vsulo. Na tisoče. Kaj na tisoče?! Na milijone belih pingpong žogic!
Kot blazen sem se pognal po hodniku: »Očka in mamica sta mi prepovedala iti ven le v primeru, če bo deževalo in ne v primeru, če bodo z neba padale pingpong žogice.«
Tik pred vhodnimi vrati sem se nenadoma ustavil: »Saj res, pozabil sem dežn … hočem reči: lopar!«
Ko sem malo kasneje z loparjem v roki končno pridivjal na dvorišče, je bilo tam že vse črno otrok in vse belo žogic. Kot vsi ostali sem se tudi sam veselo lotil pingponga.
Žogice smo kot ponoreli odbijali od sivih sten stanovanjskih blokov, od okrušenih betonskih zidov, od rjavečih kovinskih ograj, od avtobusnih postajališč iz umazanega pleksi stekla, od stoječih ali premikajočih se tovornjakov, od črnih aktovk mimoidočih kravatarjev, od donečih kitar in ponorelih bobnov uličnih glasbenikov, od obupanih znakov stop v rokah še bolj obupanih policajev, od … in od … in še od … pa tudi od …
Kdor ni imel loparja, se je žogic lotil kar z zamaščeno kuhinjsko desko, z oguljenim teptačem preprog, s pravkar prebrano knjigo, z odlepljeno porcelanasto ploščico, s prenosnim telefonom ali pa kar z odprtimi dlanmi, z nogami ali celo z glavo. Naigrali smo se pingponga za sedem let nazaj in naprej.
|
