Borut Gombač
Na plesišču obraza, nekje pod nosom, nenadoma divje zacepeta kocina, potem se ji v divjem plesu pridruži še ena, pa še ena in še ena in še ena in … In kmalu je tam okoli ust nora zabava stoterih broneno sivih dlak, ki se zvijajo v vse smeri sveta hkrati. To je brada, njen rahlo prestrašeni, a ponosni lastnik, pa bradač s priimkom (in rimo na) Gombač. Ta tip, ki se ta hip skupaj z očali kratkovidno nagiba v računalnik, čeprav niti slučajno ni kakšen super čip, da bi zaradi njega vse računalnikove tipke postale čipke, ampak čisto povprečen človečnjak, je pravkar zapisal, da mu je ime Borut. Za naslednjo vejico pa je dodal še, da se je rodil 12. junija 1962 v drugem nadstropju mariborske porodnišnice.
In kdo je sploh ta Borut Gombač? Kje se pravzaprav skriva? V hišici v predmestju Maribora, kjer mirno živi z ljubljenima ženo in hčerko? Med množico šepetajočih bralcev in šelestečih časopisov v časopisni čitalnici univerzitetne knjižnice, kjer si kot knjižničar služi svoj vsakdanji kruh? Na dolgih kolesarjenjih po zelenih kobanskih gričih? Na belih potovanjih s tekaškimi smučmi čez zasnežene pohorske planje? V rahlo naglušnih ušesih, tik ob drgetavem zvočniku na oglušujoče glasnem rock koncertu? S prijatelji v zamegljeni mestni beznici med strastno debato o košarki, umetnosti in še čem ob pivu ali dvema? V kinu? V gledališču? Pred televizorjem? V besedah iz množice prebranih knjig?
Kje ga je več, v besedah, ki jih je zapisal v lastne knjige, ali za pogrizenimi nohti prstov, ki včasih udarjajo po tipkovnici, še večkrat pa kar tako po mizi v skrivnostnem ritmu še nenapisanih pravljic ali pesmi? Kaj pa vem, kje …? Lahko da je za vedno ostal v trebuhu lačnega sesalca iz svoje prve knjige za otroke Največji časopis na svetu. Morda pa je že pred meseci odrolkal s snežno rolko po izdolbenih hodnikih gore snega, ki je padal in padal in končno prekril tudi najvišjo stolpnico v knjigi pravljic Velike oči male budilke. Ali pa se je skupaj z lastnimi verzi preprosto razblinil ob poljubu na smrt zaljubljenih Bucike in Balončka iz Prostorčka in Minutke. Tako da je zdaj lahko povsod hkrati, tudi tam, kjer ga v resnici ni. In ga zato kljub temu, da je vsaj navzven največkrat zadržan, sramežljiv in neroden, niti sam ne morem nikoli ujeti in ukrotiti.

BIBLIOGRAFIJA

Knjige za otroke:
Največji časopis na svetu, DZS, 1993
Prostorček in Minutka, Aristej, 1997
Velike oči male budilke, Aristej, 2004

Lutkovne igre:
Kdo je navil rumeno budilko, Klemenčičevi dnevi, 1997
Ela na otoku Kigani, 1999
Rojstni dan, Lutkovno gledališče Maribor, 2004

Knjige za odrasle:
Trampolin:
internetski roman (soavtor), Študentska založba, 1999
Razblinjene dlani, Subkulturni azil, 2004

Zgoščenka:
Razpljuskane šipe:
songi v izvedbi glasbene skupine Cantorana in v uglasbitvi Vaska Atanasovskega, posneto v studio Radia Maribor, 2003

Gledališka igra:
Nova notranjost,
SNG Nova Gorica, 2006

Radijske igre:
Nova notranjost,
Radio Slovenija, 1991
Vžigalica v snegu, Radio Slovenija in Prix Europa, Berlin, 1997
Gluha gora, Radio Slovenija, 1998
Skozi zaprta vrata, Radio Slovenija, 1999

Maribor, februar 2006