Nekoč, takole pred približno osemsto leti je za osemnajstimi gorami in sedmimi vodami stal mogočen . Tu je živel majhen zmaj. Z njim je živela tudi njegova mama. Vsak večer ga je spravila v velikansko , ga okopala, obrisala z velikansko brisačo in ga posadila za mizo.
Za večerjo mu je dala belega in črnega grozdja. Za žejo je dobil pomarančnega soka. Če je vse pojedel, je smel polizati še gromozansko velik .
Če vsak dan dobiš na mizo isto jed, se je nekega dne naveličaš. Ravno tako se je iste jedi naveličal mali zmaj.
Komaj je čakal, da ga obišče njegov ded, ki je bil že zelo star zmaj s sivo brado in skoraj nikoli ni več bruhal ognja. Čeprav ni bil več , ni bil prav nič zmaj, kajti njegov obraz je bil vedno nasmejan.
Ded je zmajčku vsakokrat prinesel kaj zares imenitnega, kaj sladkega. Včasih mu je prinesel , včasih pa cele gore čokolade.
V četrtek se je ded prikazal na cesti, ki je skozi vodila do gradu. Pred njim je stopalo šest kamel, otovorjenih s turškim medom.
Mali zmaj se je stegoval preko obzidja gradu, pod katerim je bil globok .
Ni mogel več čakati.
Razprl je mala krila in poletel dedu naproti. Od veselja je trikrat bruhnil ogenj. Na srečo ni ničesar zažgal.
Z dedom sta prispela v grad in lizala turški med do noči. Kako sta se napokala! Potem sta si vso noč pripovedovala, kaj vse sta doživela ta čas, ko se nista videla in šele proti jutru sladko zaspala.