SKRIVNOST MLEČNE ČOKOLADE
Peter Svetina
Ilustriral Damijan Stepančič
Založba
EDUCY
Ljubljana, 2002
(odlomek)
RAZBURLJIVO DOPOLDNE
Pravkar so se končala dopoldanska radijska poročila.
"Dragi
poslušalci, policija še zmeraj išče Matafizlja Kronico, ki je predvčerajšnjim
dopoldne pobegnil skozi luknjo v ograji."
Toliko so od radijskega napovedovalca lahko zvedeli poslušalci
o spektakularnem pobegu znamenitega tolovaja.
Poročilom je sledil peti del oddaje, v kateri so že nekaj dni zapored
predstavljali še nedokončani detektivski priročnik slavnega detektiva
Lovrencija Pipa: Sedeminširideset ukan, ki jih vedo detektivi,
tolovaji pa ne.
Na drugem koncu mesta so listi priročnika ravno prekrivali delovno
mizo znamenitega detektiva, on pa je bil ves zatopljen vanje, ker
je priročniku pravkar pisal zaključno poglavje.
V hiši ni bilo drugega hrupa kot glas radia, babičino prekladanje
loncev v kuhinji in komaj slišen šum s strehe, kjer si je dajal
dimnikarc opravka z ometanjem.
Nenadoma je skozi odprto okno detektivove dolovne sobe priletel
avionček iz papirja in se zaletel točno mojstru Pipu v nos.
-Hopla!- je vzkliknil detektiv in dvignil glavo iznad papirjev.
Kaj poba danes dopoldne ni v šoli?
S sosedovim Jurkom sta si namreč občasno pisala šifrirana sporočila
in si jih takole po papirnatih aviončkih pošiljala skozi odprta
okna.
Na aviončku je pisalo:
AP MES SAV LINGETOP AZ SON!
Mojster Pip je stopil proti knjižni polici, da bi s pomočjo dešifrantskega
priročnika Razvozlajmo zavozlano zvedel, kaj mu sporoča Jurko.
A ni mu še uspelo odpreti knjige, ko je na njegovem stolu mehko
pristal hišni muc Kapone.
- Hej! Kako pa da že dopoldne hodimo po obiskih?-se je že drugič
v nekaj minutah začudil detektiv. Muc je imel namreč šele popoldne
navado prilesti po bršljanu v detektivovo sobo.-Se boš pa še kar
malo potepal. In kolikokrat naj ti še rečem, da si očisti tace,
preden zlezeš v sobo. Poglej, koliko odtisov puščaš zmeraj za sabo.-
Vzdignil ga je v naročje in ga odnesel po stopnicah na dvorišče
pred hišo.
- Kakšen promet je danes dopoldne,- si je mrmral, ko se je vračal
v delovno sobo. Na pisalni mizi ob oknu ga je še vedno čakalo nedokončano
zadnje poglavje priročnika, na knjižni polici odloženi papirnati
avionček. Mojster Pip se je za hip zamišljeno ozrl skozi okno.
In se zdrznil ob pogledu na okensko polico!
Bila je čista!
Planil je, kot bi se usedel na žareč tobak iz pipe.
- Babica! Brž! Na dvorišče!- je še utegnil zaklicati po stopnicah
proti kuhinji, ko se je podil na podstrešje in skozi lino na streho.
- Gospod Matafizelj Kronica, aretirani ste,- je zaklical dimnikarju
in se kobacal skozi strešno lino na streho.
A dimnikar (pravzaprav tolovaj Matafizelj), ki ga je detektivov
prihod sprva zbegal, se je hitro ovedel. Kot veverica je pograbil
vrv, ki je bila privezana okrog dimnika, in se hotel po njej spustiti
na dvorišče.
- Tega vam ne priporočam, ker spodaj čaka babica Ida s kuhalnico,-
mu je rekel mojster Pip.
Babica Ida s kuhalnico pa, dragi moji, ni bila mačji kašelj.
Tolovaju Matafizlju tako ni preostalo drugega, kot da se preda velikemu
detektivu.
Ko sta pol ure kasneje detektiv in nesojeni dimnikar sedela na policijski
postaji, se je Matafizelj Kronica obrnil k mojstru in ga vprašal:
- Že ves čas premišljujem, kako ste lahko ugotovili, da sem bil
preoblečen v dimnikarja in da sem brskal po vašem tajnem priročniku?
- Z aviončkom in Kaponejem, ki ste ju spustili skozi okno, ste me
skoraj ukanili,- mu je veselo odgovoril mojster Pip.- Samo tistih
črnih madežev na okenski polici, ki jih vedno pušča za seboj naš
muc, ne bi smeli pobrisati! V tako kratkem času, ko me ni bilo v
sobi, jih ne bi mogel pobrisati nihče drug kot dimnikar, ki se je
skozi odprto okno splazil v sobo, pa je mislil, da jih je po nesreči
napravil sam! In katerega dimnikarja bi lahko zanimal moj skrivni
priročnik bolj kot ravno vas, gospod Kronica!
Ko se je mojster Pip po kosilu spet vrnil k delu, je končno lahko
do konca razvozlal sporočilo z aviončka. Tole je pisalo:
PA SEM VAS POTEGNIL ZA NOS!
- No,- se je nasmehnil mojster Pip.- Kdo koga?
|