|
TA STRAŠNI DAN V STRAHOVICI
Matea Reba
Ilustracije: Marija Prelog
Zavod Reba 2001
MAJA
(odlomek iz knjige)
Prav tedaj je Maja (seveda je to tista Maja, o kateri je bila beseda
že v prvi zgodbi) sedela za mizo v kuhinji in čakala, da se njena
mama končno spravi v službo. No, ona bi sicer rekla, da se matka
noče nikamor spokat, ampak tako se seveda ne sme. Zavila je z očmi.
Kot bi ji hotela nagajati, se mama prav to jutro ni hotela nikamor
spraviti, kar naprej je letala od kopalnice do spalnice, pa v predsobo
in na balkon (lepo vas prosim, le kaj naj človek tako zgodaj zjutraj
počne na balkonu!), pa spet v kopalnico. "Nikakor si ne morem
urediti teh nesrečnih las," je zastokala, "spet bom morala
zamenjati frizerko!" - "Ja , mami," je iz kuhinje
pritrdila Maja, čeprav sploh ni slišala, kaj je rekla.
"Si že pojedla zajtrk?" je zaklicala mama.
Maja je gledala v bajsasti sendvič pred sabo na mizi in že ob sami
misli, da bi ga morala pojesti, ji je postalo slabo. "Ne še,
mami!" - "Da ne boš šla brez zajtrka v šolo! Veš, da ti
možgani ne delajo dobro, če zjutraj ne ješ! In kakav, ne pozabi
spiti kakava!" - "Ne bom!" je rekla Maja in se spačila.
V tistem je mama prišla v kuhinjo.
"Je kaj narobe s teboj?" je vprašala. "Zakaj?"
se je naredila neumno Maja. "Zdi se mi, da ti je postalo slabo,
tako čuden obraz si imela!" - "Ah danes pišemo matko!"
- "Kakšno matko! Kako se pravilno reče?" - "Ma-te-ma-ti-ka!"
je malce zafrkljivo odgovorila Maja. "No vidiš, saj znaš, če
hočeš! Kolikokrat sem ti že rekla, da pusti te bedaste izraze, ki
jih uporabljaš, v šoli. Doma tega ne bom poslušala!" je jezno
rekla mama. "In zdaj sedi sem, lase ti bom spletla v kito!"
- "Mami," je zastokala Maja.
"Nič - mami! Ne dovolim, da bi hodila naokrog kot kak huligan.
Lepe lase imaš in če so počesani v kito, so še lepši!" Maja
je zaškrtala z zobmi, mama pa je že privlekla glavnik in se besno
zakopala v njene lase. "Au, cukaš me!" je zacvilila Maja,
ne ker bi jo zares bolelo, ampak kar tako, zanalašč. "Kar potrpi,
takoj bom končala!" - "Zakaj si ne smem ostriči las na
krtačko?" je zatrmoglavila Maja. "Sploh se mi ne bi bilo
treba česati!" - "Zato, ker nočem, da bi sosedje govorili,
da smo hčerko zamenjali za sina! Tako, končno! Ko boš šla, si priveži
bel trak, lepo se bo podal k modremu krilu in tisti rožasti bluzi!"
- "Ja, mami," je naveličano zamrmrala Maja.
"Potem sva zmenjeni - zajtrk, kakav, obleka, trak za lase.
In ob enih bodi doma, poklicala te bom!" - "Pa saj nisem
več dojenček!" - "Še hujša si! Nikar ne misli, da ne vem,
kaj vse se ti mota po glavi! Ampak mene ne boš ovila okrog prsta!
Adijo!" Mama je cmoknila Majo na lice, kjer je ostal rožnat
oblaček njenega rdečila.
"Uf," si je oddahnila Maja, ko je zaslišala, da so se
vrata zaprla za mamo. "Matki se meša," je rekla sama pri
sebi. "Če bi pojedla ta bajsasti sendvič, bi se takoj zredila
za dve kili!" Zavila ga je v papir, da ga bo dala sosedovemu
Sultanu. Povohala je kakav. Srknila je, da ga je poskusila in ko
je ugotovila, da je še kar v redu, ga je spila. Prazno skodelico
je odnesla v pomivalno korito, potem se je morala obleči za v šolo.
Modro krilo in rožnato bluzo je s prezirom zabrisala nazaj v omaro.
Izpod postelje je privlekla stare kavbojke, ki so bile na kolenih
že tako strgane, da se je videlo skozi, in oprijeto majico. Oboje
je nataknila nase in se pogledala v ogledalu. Še kar! Ampak zgleda,
da bo treba izpustiti tudi kakšno večerjo, če bo seveda lahko prepričala
mamo.
Razčesala si je lase in jih spela v čop vrh glave. Še ličila! Pobasala
je mamino kozmetično torbico in se spravila v kopalnico. Najprej
se je lotila zelene sence, potem si je prebarvala trepalnice. Nazadnje
se je hotela še našminkati. Odvila je pokrovček in se sklonila bližje
k ogledalu, da bi se dobro videla.
Nenadoma se je zgodilo nekaj čudnega. Postalo ji je hladno in vroče
obenem, roke so se ji zatresle, da si je okrog ust narisala oranžno
packo. Srce ji je začelo razbijati, težko je dihala... "Pa
ne, da me je strah?" je pomislila Maja. "Česa? Mame, učiteljev,
sošolcev? Ali tiste presnete matke? Pa saj sem se naučila, za tri
bo gotovo!"
Maja je odkimala in se pogledala v zrcalo, da bi popravila spacano
šminko. Tedaj je zagledala, kako nekdo sedi na njeni rami. Bila
je majhna škratovka, škratulja, škratka, skratka, sedela je na njeni
rami. Bila je vsa bela, stiskala jo je za vrat in se na vso moč
smejala.
Maji ni bilo do smeha. "Živjo!" ji je pomahala škratinja.
"Jaz sem Strahomira Straško, tvoja strahica!" - "Poberi
se, od koder si prišla!" je jezno rekla Maja. "Nič ti
nisem naredila, pusti me na miru!" Oh, meša se mi, je pomislila.
Zdaj se pogovarjam že s škrati! "Haha, misliš, da me lahko
napodiš? O ne, ljubica, meni je tukaj kar lepo in nikamor ne pojdem!"
- "Čakaj, zgrabim te in ti že pokažem!" je jezno vzkliknila
Maja. Stegnila je roko, a zajela je le zrak. Ko pa se je pogledala
v ogledalo, je ugotovila, da je Strahomira še vedno na njeni rami
in da se od smeha tolče po kolenih.
"Pusti me pri miru!" je zastokala Maja.
"Že vem, najbrž te je poslala moja mama, da bi mi izbila lišpanje
iz glave! Pa mi ga ne boš! Hodila bom naokoli taka, kot mi bo všeč!"
- "Glej no, tudi mamo imaš! Povedati moram svoji sestrični
Strahici, ki še nima nobenega svojega človeka!" Spet se je
zasmejala, malo stisnila za vrat in brcnila. "Boš šla proč,
če se umijem in oblečem modro krilo?" je nenadoma vprašala
Maja. "Ne vem! Mislim pa, da bom malce zadremala!" Maja
se je hitro preoblekla v krilo in si sprala barve z obraza. Ko se
je pogledala v ogledalu, je ugotovila, da je Strahomira še vedno
na njeni rami, le da drema. Ne, saj ne more biti res, je pomislila.
Morda pa bi vse skupaj le morala povedati mami.
|
