Moja najljubša knjiga	Pesniki in pisatelji

LUŽA
Matjaž Pikalo

Ilustracije Marjan Manček
Založila Prešernova družba, d.d.
Ljubljana 2001

BIL JE POTRES
(odlomek iz knjige LUŽA)

Bil je potres. Vse se je treslo zelo. Bil sem doma na stranišču. Jaz se znam že sam obrisat, samo sem pozabil, če veš. V mojem vrtcu se še ne znajo vsi obrisat. To mora potem naredit Anamarija za vse take.
Stal sem na vseh štirih in klical mamo, da me obriše. Samo je ni bilo takoj, zato sem poklical še bolj na glas. Jaz hočem, da je to takoj, če ne, se začnem jokat. Ker ni bilo mame, sem začel klicat očija.
- Oči, prid me obrisat! sem se drl na stranišču, ker so me že bolele roke.
Samo ni bilo nobenega, če veš. Vstal sem na noge in si utrgal papir. Bil je bolj mehek papir kot v mojem vrtcu.
Šel sem si umit roke v kopalnico. Jaz rabim še pručko, da lahko prižgem pipo. Samo včasih si pozabim umit roke. Potem sem šel gledat, kje sta oči in mama. Šel sem najprej v jedilnico (ker smo imeli prej kosilo), samo ju ni bilo več tam. Nista bila tudi v kuhinji. V moji sobi tudi ni bilo nobenega. Bila sta v svoji sobi, samo sta bila na postelji. Postelja se je tresla, ker je bil potres.

-O, mater, je rekel oči.
-Kaj je? je rekla mami. O, ne, je rekla, ko je zagledala mene.
-Kaj delata? sem rekel jaz.
-Igrava se očije in mame, je rekel oči. O, mater, v kuhinji sem pozabil ugasnit plin!
-Ja, Ran, a ne znaš trkat, je rekla mama.
-Če me pa nobeden ni prišel obrisat, sem rekel jaz.
V vrtcu sem to najprej povedal Anamariji in vsem drugim, kaj sem videl. Lana je rekla, da je tudi ona videla svojega očija in mamico tako na postelji. Onadva sta delala otroka, ker ona to ve, kako to gre.
V mojem vrtcu je bila na vrsti moja mami, da bo dežurna. V mojem vrtcu mora bit kar naprej kdo dežurni. To hoče Mito. Dežurni so zato, da pomagajo Anamariji, ker ne more vse sama. Če je kdo dežurni, je bolj prav za otroke. Potem ne delajo narobe v življenju. Tako reče Mito. Mi smo dežurni samo za kosilo. Potem je bolj dobro v življenju.
Tepli smo se, kdo bo v viseči mreži. Najbolj sta se tepla Mak in Maj. Jaz bom drugo leto za pusta batman. Samo to hoče bit tudi Milenca. Prebrala je že Batmana. Zdaj govori, da je ona batman. Misli, da je poglavar od vseh netopirjev in ljudi in da je visečka njena. Zato se je stepla z onimadvema. Tepli so se zares. Ker je bila ona samo ena ženska, ji je pomagal njen brat Ernej. Tepli smo se vsi, samo Kolumbija ne. On je odkril, da se lahko tepe sam. Tepel se je po riti, da ga je bolelo zares.
-On se pa tepe, je rekla Ela.
-Kar naj se tepe, je rekla Anamarija, mislim, ne, dost je!
To pomeni tu mač. Če ona reče tu mač, potem je dost. Morala je poslat Maka in Maja v kot, da je bilo tu mač dost. Samo ne bi smela, ker se v mojem vrtcu ne sme kaznovat otrok. Tako reče Mito. Meni se spet maje zob spodaj. Enega zoba že nimam več. Zato sem dobil denar. Prinesla mi ga je miška ponoči. Mito pravi, da ne bi smeli dobit denarja. On je glavni v mojem vrtcu, samo on dobi za to denar. V mojem vrtcu ne smemo dobit kazni in denarja, če veš. V drugih, ne naših skupinah so otroci kaznovani, samo lahko jejo meso. Nas včasih tudi kaznujejo, samo nas ne bi smeli.
Ko je prišla moja mami, da bo dežurna, sem se začel jokat.
-Dobro, pa zakaj se zdaj dereš? je rekla.
Nisem ji povedal zakaj, ker nisem vedel. Samo da sem jo zagledal, sem se že začel jokat.
-A zato, ker sem dežurna? je rekla ona.
Eni otroci se jokajo zato, ker nočejo, da so njihovi očiji in mamice dežurni v vrtcu. Potem se igrajo z drugimi otroki, tudi onimi, ki še ne hodijo v malo šolo. Zato se eni jokajo, ker imajo dežurni radi tudi druge otroke, ne samo svoje. Jaz bi rajši, da ni dežurnih v mojem vrtcu in da imata oči in mami rada samo mene.
-Ne, zato, ker me nisi obrisala, sem rekel jaz.
-A to je!? Ampak saj to ni nič takega, je rekla mami, se boš že še naučil.
-Saj že znam, sem rekel jaz, samo da včasih pozabim, če veš.
Samo, mami, ni samo to.
-Kaj pa je še? je rekla mami in se potem spomnila. Ah, tisto - saj tudi to ni nič takega. Sicer pa se lahko o tem pogovorimo, da boste vedeli.
V mojem vrtcu se moramo kar naprej pogovarjat, če veš. Če kdo koga udari, se moramo potem vsi pogovarjat, zakaj se tepemo. Tako hoče Mito, da se pogovarjamo. Samo Mito se hoče kar naprej pogovarjat tudi z ravnateljico. Zato so v mojem vrtcu kar naprej sestanki. Moja mami in oči morata kar naprej na sestanke, čeprav se jima ne da. Tudi Anamarija je rekla, da bi se o tem pa res lahko pogovarjali, če nam že starši niso povedali. Morali smo seusest okoli mize. Mi potem zmeraj naredimo okroglo mizo. Morali smo bit tudi čisto pri miru. Jaz bi rajši, da bi bili zunaj ali v telovadnici.
-Otroci, je rekla Anamarija, Ran je včeraj videl očija in mamico, ko sta...
-On je Luža, on ni Ran, so se začeli dret drugi.
-On je... je rekla Anamarija in dala na mizo čaj, no, povej, kaj sta delala oči in mamica?!
-Tresla sta se, sem rekel jaz. Bil je potres.
Mak in Maj sta se začela pretepat, kdo bo pil čaj prvi. Drugi so tudi hoteli vsi pit čaj. Jaz ne smem pit preveč čaja, ker se potem lahko polulam.
-Tišina! se je zadrla Anamarija, samo ona se ne bi smela. Mislim, pa kaj je danes z vami?! Kakšen čuden dan, je rekla.
Ona ni pila čaja, ona je pila kavo. Kava je bila čisto prava, če veš. Ko bom jaz velik, bom pil čisto ta pravo kavo, če veš. Ona si kavo skuha v vrtcu, samo si je ne bi smela, ker ravnateljica ne pusti. Včasih je Anamarija zelo jezna, če ji kdo ukrade kavo za kuhat.
-Glejte, otroci, je rekla moja mami, ki je tudi pila kavo, moški in ženska se ne treseta kot pri potresu, ampak se imata rada. Če se imata zelo rada, torej, če se zelo treseta, da boste lažje razumeli, dobita za darilo otroka. Tako kot na primer jaz.
-Ja, menda, ne, je rekla Lana, to se pa ve, ne, da otrok ne nosijo štorklje, ampak da jih rodimo ženske, ne.
Jaz se bom poročil z Lano, ko bom velik, ker ona tako lepo govori. Ona je tudi najlepša od vseh deklic v vrtcu. Ona hoče bit taka kot njena Barbika.
-Ja, samo mene je prinesel helikopter, je rekla Tisa, ker je morala mami na urgenco.
Urgenca pomeni to, da se je rodila hitro. To pomeni, da je hitro padla ven iz trebuha. Ona je zdaj najboljša prijateljica od Nike, zato je skregana z Lano.
-No, je rekla Anamarija, tukaj imamo tudi knjigo, v kateri je vse o tem, kako se rodi otrok.
-Ja, saj vem, ker sem že brala to knjigo, je rekla Milenca. Ona je že prebrala knjigo od čisto ta pravega pisatelja, če veš. Jaz še ne znam brat, poznam pa že čisto vse črke, samo tistih s kljukicami včasih ne.
-Kako si brala knjigo, če so pa v njej same slike? jo je vprašala Anamarija.

-Ja, pa sem, je rekla Milenca, najprej je potapljač od očija, ki ima repek, da plava v krogec od mame, in potem iz obeh nastane oreh in potem raste in dobi glavo in noge in roke in prste na rokah in potem samo še raste in raste, samo da ni več oreh in nima več repka, ko se rodi. To je vse v maminem trebuhu, kjer je kot v vati, samo se vse sliši od zunaj. Jaz sem vse slišala, kaj je takrat pela mami, ko sem bila jaz v trebuhu, in zato vem.
Milenca je zraven požirala slino, ko je to govorila. Samo mi ne smemo zraven požirat sline, ko govorimo, ker moramo govorit lepo. Milenca lepo poje in zna vse pesmi, ne samo Cirkuško predstavo. Samo ona nima spredaj vseh zob, ker jih je odnesla zobozdravnica. Ampak ni dobila denarja od nje tako kot jaz od miške, če veš.
Potem smo gledali knjigo, ki nam jo je kazala Anamarija. Bile so slike od očija in mame, če veš. Bile so še druge slike, samo nismo mogli vsi videt, zato smo se začeli prerivat. Mak in Maj sta se začela najbolj prerivat od vseh. Onadva sta se že spet tepla. Kolumbija je splezal na mizo, da bi bolj videl. Lana se je kregala s Tiso, da naj da glavo dol. Tisa je večja od Lane, samo Lana je bolj pametna.
-Pa kaj je z vami, je rekla Anamarija, a ste čisto obsedeni?! Takoj dol z mize!
Morala je pomagat moja mami, da nas je dobila narazen, ker so se vsi tepli. Samo jaz se nisem tepel, ker sem pil čaj. Če me nobeden ne gleda, lahko popijem veliko čaja, če hočem.
-Mene je pa lodil moj oči, je rekla Ela.
-Kako te je rodil tvoj oči? jo je vprašala Anamarija.
-Ja, iz tlebuha, ko ma tko velkega, je rekla Ela.
Potem se nam na srečo ni bilo več treba pogovarjat. Za malico smo dobili piškote. Samo to niso bili pravi piškoti, ker niso bili sladki. Mi v mojem vrtcu ne smemo jest sladkarij, ker ne pusti Mito.
Tudi ne smemo pit malinovca, ker je sladek.
Z Lano sva se potem igrala očija in mamico. Bila sva v hiši od mojega vrtca. Samo to ni prava hiša, če veš, ker je iz blaga. Jaz sem zakril okna z ogrinjalom. Ogrinjalo imam, če se igram viteza. Nič se ni videlo v hišo. Če kdo hoče v mojo hišo, tudi mora potrkat. Z Lano sva se slekla oba, če veš. Rekel sem Lani, da naj se uleže. Jaz sem se ulegel potem na njo.
-Ja, kaj se pa vidva gresta? je rekla kar naenkrat moja mama.
Ona ni potrkala, samo je pogledala skozi okno, kje sem jaz. Ona je mene klicala, da gre domov, samo je nisem slišal, ker je bil potres, če veš.
-Treseva se, sem rekel jaz.
Samo midva sva se tresla zato, ker sva se oba smejala. Mami je rekla, da naj se igrava kaj bolj pametnega, recimo spomin. To je memori, če veš. Lana je rekla na koncu, da bi se lahko obril, ker je tako slišala od svoje mamice.
Samo potem je Lana dobila trebuh, ker je v njem imela otroka. Pod obleko si je dala balon. Ona je bila zdaj noseča. Jaz sem se oblekel v zdravnika. Dal sem si gor ogrinjalo, ker nisem imel halje. Imel sem tudi očala in klešče. Potem se je Lana ulegla na blazino, ker se bo rodil otrok. Balon je dala stran in si za obleko dala medvedka. Imela je obleko na zadrgo spredaj. Ko se je rodil otrok, sem moral s kleščami odpret zadrgo, da sem dobil medvedka ven. Potegnil sem ga ven za nogo. Potem sem ga udaril po ritki, ker mi je mami rekla, da sem se jaz tako rodil. Prinesel sem vodo v lončku, samo tako, da me ni videla Anamarija. Medvedka sem umil povsod, da sem bil moker tudi jaz povsod. Medvedka sem obrisal in rekel Lani, da ima fantka. Ona mi je vzela medvedka in govorila moj otrok, moj otrok. Tako je ona videla po televiziji pri babici. Medvedka je oblekla v oblekice od njene punčke. Dala mu je za pit iz stekleničke, ker medvedek še ni mogel jest kosila. Kosilo smo imeli mi. Klicala nas je Anamarija, kje smo. Dežurna za kosilo sva bila jaz in Lana. Dobila sva predpasnika in začela delit pribor. Ona je delila vilice in žlice, jaz pa krožnike. Ko bom velik, se bom poročil z njo. Imela bova čisto ta pravega otroka, če veš.