Rodil sem se kmalu po drugi svetovni vojni v Ljubljani. Kakšna je bila takrat Ljubljana?! Drugačna, zame pa res romantična.
Na Viču, kjer smo živeli, je bilo le nekaj hiš. Ulica je bila takrat Marmontova (imenovana po francoskem generalu iz časa Ilirije), kasneje Jamova (imenovana po našem izvrstnem slikarju impresionistu). Bila je prašna (tlakovanih je bilo le nekaj glavnih ljubljanskih cest), vsake pol ure je po njej prišklepetal razklumpan tovornjak, vsakih pet minut pa, ihaha! konjska vprega.
Ker je bilo tako, je imela ulica uradnega pobiralca konjskih fig. Namenjene so bile gnojenju vrtov ob ulici. Blizu naše hiše je tekla (takrat še mogočna) reka Gradaščica, v kateri smo se kopali in lovili ribe (to zadnje brez mene, še gledati ujeto ribo se mi je zdelo grozno). S starejšim bratom, prijatelji in psom (ime mu je bilo Dečko, bil je super mešanec, ki je še najbolj spominjal na nemškega ovčarja) smo so brez strahu podili okrog.
Meje našega svobodno izbranega rezervata so bile daleč, na Rožniku in na koncu Mestnega loga, kjer so takrat še živeli fazani in prepelice. In mogočni, stoletni hrasti, ki jih ni moglo objeti pet otrok. V jamah, ki so ostale od granat in jih je zalila voda, smo gradili mostiščarske kolibe, v krošnjah dreves pa tarzanovske koče. Ure in ure smo nabijali žogo v športnem parku Svoboda ali na Triglavu, vežbališču za konje (bilo je tam, kjer zdaj stoji Fakulteta za matematiko).
Ko smo bili večji mulci, smo nogomet in košarko zamenjali za kopališče Kolezija (moj brat je bil izvrsten plavalec, jaz pa sem se ukvarjal z vaterpolom, dokler se nisem zaljubil v nov šport, rugby, ki so ga v Ljubljano zanesli študentje iz Splita).
Kaj pa šola, boste rekli? Ni bilo problemov, všeč mi je bila (najprej sem hodil na Vrtačo, kasneje na Vič). In tudi glasbena šola mi je bila všeč. Zanjo me je navdušila mama, ki je bila izvrstna pianistka (končala je konservatorij v Trstu). Tudi oče (profesor na Srednji šoli za lesarstvo) je bil umetniška duša, slikar samouk in ljubitelj književnosti. Ker je prihajal, tako kot mama, iz Trsta, je bil do materinščine še posebej pozoren. Ljubezen do knjig je bila sploh družinska dediščina: moja strica (po mamini strani) sta bila pesnik in pripovednik Karel Širok (Slepi slavčki, Trije bratje in trije razbojniki) in pisatelj in prevajalec Albert Širok (Kdo od vas ne pozna njegovega prevoda Ostržka?).
Saj se ni moglo obrniti drugače … prve pesmi sem objavil v sedmem razredu osnovne šole, ko sem tudi zmagal na takrat priljubljenem televizijskem tekmovanju Pokaži kaj znaš. Hm, dolgo je že tega - slovenska televizija je komaj shodila, zdaj pa je dama pri štiridesetih.
Kaj je sledilo … ah, pustimo zgodovino na miru. Le to naj še rečem: brez pesmi in zgodb bi se počutil slabše kot brez glave.

Milan Dekleva
Ljubljana, september 2002