Goran Gluvić

Rodil sem se 12. marca 1957 v Bileči. Ko to povem, vsi mislijo, da poznam te kraje, da so moji starši iz teh krajev, in potem moram pol ure razlagati, da sem se tam le rodil, po parih mesecih pa smo se preselili, tako kot sta se tudi starša začasno priselila. Predstavljaj si, da bi tvoj oče šel nekam na Kamčatko črpat nafto, pa bi ga mama prišla pogledat (noseča) in bi se ti tam rodil in vrnil v Slovenijo kot dojenček, potem pa bi te celo življenje spraševali o lepotah Sibirije in Tihega oceana. Zato kraja rojstva ponavadi ne povem. Če bi tam preživel vsaj do osnovne šole, bi že imel kaj povedati.
Otroštvo sem preživel na Bledu, kjer sem se potepal okrog jezera in po bližnjih hribih. Najbolj so me navdušili gozdovi. Tam sem preživel skoraj polovico svojega otroštva. Ves opraskan in potolčen po kolenih in komolcih sem se pomiril šele ob prvem snegu in si čez zimo pozdravil rane. Za vsako sem vedel, kje sem je dobil. Veje, korenine, ob katerih sem se spotaknil, pa tudi veliko jih je bilo pri brcanju z žogo.
Potem smo se preselili v Ljubljano, na Vič. Gozdov ni bilo daleč okrog, Rožnik pa zame ni bil tisti pravi gozd, goščava. Ob prvem snegu v našem glavnem mestu sem presenečen ugotovil, da nimam niti praskice na sebi, kaj šele kakšne prave junaške kraste. Tako sem začel bolj "civilizirano" živeti.
Še naprej pa sem se ukvarjal s športom. Ko sem brskal po knjižnih policah, sem hotel prav take povesti, ki govorijo o meni, o mladem športniku. Pa jih je bilo zelo malo.
Ko sem postal pisatelj, sem se na to spomnil, in si zadal načrt, oziroma sem si želel, da bi napisal nekaj športnih, fantovskih povesti. Čas je mineval, pisal sem za odrasle. No, končno so me prepričali, da napišem kaj za mlade in spomnil sem se svoje želje po športnih knjigah.
Tako je najprej nastala zgodba o dveh mladih nadebudnih nogometaših. Izšla je pod naslovom BRCANJE Z GLAVO.
V osnovni šoli sem bil v šolski košarkaški reprezentanci, ki je tekmovala v podobnem tekmovanju kot je Šolska košarkaška liga. Zato ni nič nenavadnega, da sem se odločil za naslednjo zgodbo, ki govori o težavah košarkarjev in košarkaric, ki se nenehno zaljubljajo, tako da včasih trpijo koši in trenerjevi živci. Dogodivščine so izšle v knjigi FANTJE, ŽOGA, PUNCE.
Upam, da bom nadaljeval v tej smeri in da bodo prišli tudi drugi športi na vrsto.
No, ne smem pozabiti, da sem napisal tudi zgodbo o praznovanju rojstnega dne z vsemi zapleti in gosti vred. TEŽAVE Z OREHOVO TORTO, ki je izšla kot slikanica.

December 2002